Jedro

Kadar navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga pogodba, vendar le, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Ker mora biti podnajemna pogodba za poslovni prostor sklenjena v pismeni obliki, morebitni ustni dogovor o podnajemu spornega prostora torej ni bil veljaven.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo svoj poprejšnji sklep, s katerim je tožencu naložilo, da mora izprazniti najeti poslovni prostor in ga vrniti tožnici. Obenem je zavrnilo tožbeni zahtevek in tožnico zavezalo k povrnitvi toženčevih pravdnih stroškov.

Tožnica se je proti navedeni sodbi pravočasno pritožila in predlaga njeno razveljavitev. V pritožbi navaja, da toženec ni plačeval najemnine in tudi že prisojenega zneska, ki ga je tožnica iztožila v drugi pravdi pred istim sodiščem, še ni poravnal. Z najetim poslovnim prostorom ni ravnal kot dober gospodar, poleg tega pa ga je brez njenega soglasja oddal v podnajem. Vztraja, da je pogodba, ki so jo sklenili toženec, M. V., P. V. in njuna družba, gotovo fiktivna, na kar kaže dogovorjeno plačilo za delo v znesku 500,00 SIT. Toženec bi moral poslovati preko transakcijskega računa, a je najemnino plačeval s poštno nakaznico. Tožnica je V. dvakrat zalotila v lokalu, vendar sta se ji izmaknila. Tudi gostje so ji povedali, da so se šefi zamenjali. Pozneje je izvedela, da sta V. med pravdo prostor že oddala U. R., ki je tudi odkupil opremo. Zdaj je lokal v zelo zanemarjenem stanju, kar tožnica lahko dokaže s fotografijami.

Zanika, da bi izvajala nasilje nad tožencem ali mu grozila.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

V postopku na prvi stopnji so bila glede na trditveno podlago tožničinega zahtevka ugotovljena vsa odločilna dejstva. Tožnica je v zvezi z odpovedjo najemnega razmerja očitala tožencu, da je v nasprotju s pogodbo oddal poslovni prostor v podnajem. Ko je toženec ugovarjal izpraznitvenemu nalogu, se je sodišče pri obravnavanju upravičeno omejilo samo na ta odpovedni razlog. Protispisna je pritožbena trditev, da je tožnica zahtevala odpoved najemnega razmerja tudi zaradi neplačevanja najemnine. Čeprav toženec še vedno ni plačal tiste najemnine, ki je bila tožnici že prisojena s pravnomočno sodbo v drugi pravdi, to na ta postopek nima nobenega vpliva. Sklicevanje na toženčevo negospodarno ravnanje z najetim prostorom, ki je sicer zakonski odpovedni razlog, pa predstavlja pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje po 1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04) ne sme več upoštevati.

Pravilen je zaključek v izpodbijani sodbi, da tožnica ni dokazala obstoja podnajemne pogode. Podjemni pogodbi z dne 1.8.2003 in pogodba o poslovnem sodelovanju z dne 22.7.2003, ki jih je toženec sklenil z M. V., P. V. in V. V. d.n.o., po vsebini niso pogodbe o podnajemu spornega poslovnega prostora. Njihov predmet je namreč opravljanje nadzora nad poslovanjem lokala in delom zaposlenih ter vodenje finančnih in knjigovodskih zadev za toženca. Četudi bi bile navedene pogodbe res zgolj navidezne in zato po 1. odst. 50. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur.l. RS, št. 83/01) brez pravnega učinka, kot nakazuje pritožba, toženemu zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi. Kadar navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, skladno z 2. odst. 50. člena OZ velja ta druga pogodba, vendar le, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Po 2. odst. 12. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. l. SRS, št. 18/74 in 34/88 ter Ur. l. RS, št. 102/02) v zvezi s 1. odst. 32. člena istega zakona mora biti podnajemna pogodba za poslovni prostor sklenjena v pismeni obliki. Morebitni ustni dogovor o podnajemu spornega poslovnega prostora torej ni bil veljaven. Res je sicer, da je skladno z 58. členom OZ lahko veljavna tudi pogodba, ki ji manjka oblika, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili pogodbene obveznosti. Tega pa tožnica ni dokazala. Izvedeni dokazi namreč kažejo nasprotno, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da toženec najetega poslovnega prostora ni oddal, ampak ga je tudi po sklenitvi spornih pogodb uporabljal za svojo gostinsko dejavnost, kot je bilo dogovorjeno v najemni pogodbi s tožnico. Novih dejstev, ki jih tožnica v zvezi s tem navaja v pritožbi, zdaj ni več mogoče upoštevati, ker tožnica ni izkazala, da teh dejstev ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji.

Enako velja za tožničine pritožbene trditve o tem, da je poslovni prostor zaradi toženčevega ravnanja zdaj zelo zanemarjen in da se v njem dela škoda.

Ker očitana kršitev najemne pogodbe ni podana, je izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kakšne uradoma upoštevne kršitve določb pravdnega postopka, drugih pa pritožnica niti opredeljeno ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato njeno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.