Jedro

Glede na to, da sta sodišči pravilno ugotovili, da tožnik ni kriv, da je prišlo do nesreče, sta pravilno sodili, da je za nesrečo in njene posledice odgovoren izključno zavarovanec druge tožene stranke. Ker vsebuje ZOR poleg določil o krivdni odgovornosti in odgovornosti po načelu vzročnosti, v 178. členu še posebna določila za odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, bi bilo treba uporabiti slednja. Glede na to, da sta bili v nesreči udeleženi dve premikajoči se motorni vozili in je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega, je ta dolžan povrniti škodo, ker ni dokazal, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 178. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZOR).

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morajo vse tri tožene stranke nerazdelno plačati tožniku 5.248.774,80 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu, in tečejo od zneska 5.240.000 tolarjev od 28.3.1997 do plačila, od zneska 6.774,80 tolarjev od 10.4.1991 do plačila in od zneska 2.000 tolarjev od 13.5.1992 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Poleg tega je odločilo še o povrnitvi pravdnih stroškov, o delnem umiku tožbe in o oprostitvi plačila sodnih taks. Sodišče je razsodilo, da morajo vse tri tožene stranke plačati tožniku odškodnino zato, ker je ugotovilo, da je za prometno nesrečo z dne 15.3.1990 v Dragatušu odgovoren izključno tretji toženec in da tožnik ni sokriv. Druga tožena stranka je odgovorna zato, ker je imel tretji toženec pri njej zavarovano vozilo, prva tožena stranka pa je odgovorna kot porok zato, ker je imel tedaj tožnik pri njej zavarovanje AO+. Škodo, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, je ugotovilo sodišče na dveh področjih. Za nepremoženjsko škodo je prisodilo naslednje zneske: za telesne bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja 1.800.000 tolarjev, za strah 250.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi skaženosti 300.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 2.800.000 tolarjev. Iz naslova premoženjske škode pa je prisodilo tožniku za škodo na vozilu 90.000 tolarjev, za izgubo dohodka med bolniško odsotnostjo 6.774,80 tolarjev in za izdelavo zdravniškega spričevala 2.000 tolarjev. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje so se pritožili tožnik in vse tri tožene stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe tožnika ter drugo in tretje tožene stranke. Pritožbi prve tožene stranke pa je ugodilo, tako da je proti njej zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za strah in za škodo na vozilu, ker ne spadata med kritne obveznosti, za solidarno plačilo preostale škode v skupnem znesku 4.908.774,80 tolarjev, ki jo je prisodilo prvo sodišče, pa je sodbo razveljavilo, tako da je bilo o tem vprašanju odločeno v ponovljenem postopku.

Proti prvi sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala deloma pravnomočna prva sodba prvega sodišča, sta pravočasno vložila revizijo tožnik in druga tožena stranka.

Tožnik vlaga revizijo proti zavrnilnemu delu sodbe in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču predlaga, naj spremeni sodbi in prisodi še odškodnino v znesku 2.850.000 tolarjev. V zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem navaja, da sodišči nista dovolj upoštevali narave tožnikove poškodbe in teže trpljenja. Povzema ugotovitve sodišča in trdi, da bi mu moralo priznati še 400.000 tolarjev. Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti povzema ugotovitve in meni, da je upravičen tudi do plačila zavrnjenega zahtevka v znesku 2.000.000 tolarjev. Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti bi po njegovem nudila primerno satisfakcijo, če bi bilo prisojenih še 400.000 tolarjev, odškodnino za strah pa bi bilo treba zvišati za 50.000 tolarjev.

Tudi druga tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbi drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča spremeni, tako da ugotovi minimalno krivdo tretje tožene stranke in s tem tudi odgovornost tožeče stranke, poleg tega pa naj ustrezno zniža prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta se oprli zgolj na kazensko sodbo in odločili, da je tretji toženec tudi civilno pravno stoodstotno odgovoren za škodo. Poudarja, da se je tožnik vključeval z neprednostne ceste, da je bil tudi proti njemu uveden ustrezen postopek, da je tožnikova zavarovalnica tretje toženemu izplačala del škode in da je tožnik, očitno se zavedajoč svoje krivde, tožil tudi svojo jamstveno zavarovalnico. Zato meni, da samo to, da je tretji toženi vozil s preveliko hitrostjo, ni zadosten razlog za njegovo stoodstotno civilno odgovornost, in poudarja tožnikovo odgovornost, ker ni spoštoval določil o prednosti in je povzročil nevarno situacijo. Čeprav se revidentka strinja s tem, da izvedenec ni izdelal izvedeniškega mnenja po nalogu sodišča, trdi, da ni bil pristranski in da je izhajal iz meril o povprečnih voznikih in ne iz teoretično idealnih razmer, kot izvedenca v kazenskem postopku. Sodiščema še očita, da sta prisodili previsoko odškodnino za nepremožensjko škodo, saj posledice poškodb, ki jih je dobil tožnik zaradi nesreče, minimalno vplivajo na njegovo zdravstveno stanje. Pri tem ne želi omalovaževati poškodb, a poudarja ugotovitve izvedencev, da so praktično vse tožnikove zdravstvene težave posledica njegovih prejšnjih bolezenskih stanj in so samo minimalno prispevale k zmanjšanju njegove življenjske aktivnosti, gluhost pa sploh ni v vzročni zvezi s poškodbo. Zato meni, da je zlasti odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti previsoka.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) sta bili reviziji vročeni nasprotnima pravdnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je v zadevi odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), ker je treba po prvem odstavku 498. člena novega zakona nadaljevati postopek po prejšnjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Reviziji nista utemeljeni.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno predvsem poenotenju sodne prakse pri uporabi pravil procesnega in materialnega prava, zato po tretjem odstavku 385. člena ZPP 1977 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje: - da je prišlo do nesreče dne 25.3.2990 v naselju Dragatuš, - da je bil tretji toženec v pravnomočno končanem kazenskem postopku spoznan za krivega, ker je v nasprotju s prometnimi predpisi vozil s hitrostjo, ki je znatno presegala v naselju dovoljeno hitrost ter se ni s potrebno previdnostjo bližal nepreglednemu križišču s stransko cesto; - da je trčil v vozilo, ki je s stranske ceste zavijalo v levo, ker se je njegov voznik (t.j. tožnik), v svojem vidnem polju prepričal, da je prednostna cesta prosta; - da tožnik pri pravilni vožnji pri speljevanju ni mogel opaziti toženčevega vozila, ker je obsegalo njegovo vidno polje 40 m, tožnikovo vozilo pa je bilo tedaj oddaljeno kakih 120 m; zato ni pomembno, če je speljeval z roba ceste ali izpred prometnega znaka "stop" in ne, če je svoje vozilo v omenjenih točkah ustavil ali ne; - da v primeru, če bi tretji toženi vozil 60 km/h ali manj, ne bi prišlo do kritične prometne situacije in do nesreče. Revizijsko sodišče, ki je izhajalo iz ugotovljenega dejanskega stanja, se je prepričalo, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določila Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91 z ustavnima zakonoma, objavljenima v Ur.l. RS, št. 42/97 in 66/2000), ki opredeljuje človekove pravice in varuje človekovo življenje in osebno integriteto ter lastnino. Po 15. členu URS je predviden način varstva človekovih pravic v posebnih zakonih in sodišči prve in druge stopnje se pravilno sklicujeta na Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Ta v 154. členu uzakonja načelo krivde z obrnjenim dokaznim bremenom in revizijsko sodišče nima pomislekov, da je toženec izključni krivec in povzročitelj nesreče, saj sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da tožnikovo ravnanje pri vključevanju v prednostno cesto ni pomembno, ker toženčevega vozila zaradi njegove prevelike hitrosti ni mogel videti, toženec pa je znatno prekoračil dovoljeno hitrost, kajti če bi spoštoval omejitev hitrosti, do nesreče ne bi prišlo. Vozil je precej več, kot je na splošno dovoljeno v naseljih, poleg tega pa svoje vožnje ni prilagodil okoliščinam, da se približuje nepreglednemu križišču in dejstvu, da dejansko vozi skozi naselje s prometnim znakom "otroci na cesti" ter napisu na cesti "šola".

Revizijska izvajanja o tem, kako je zavarovalnica, pri kateri je imel tožnik zavarovano vozilo, presojala okoliščine in zakaj je tožnik tožil svojo zavarovalnico, za odločitev o zadevi niso pomembne. Tudi poudarjanje mnenja izvedenca ni merodajno, ker na presojo izvedenih dokazov ni moglo vplivati tako, kot bi želela tretji toženec in njegova zavarovalnica.

Glede na to, da sta sodišči pravilno ugotovili, da tožnik ni kriv, da je prišlo do nesreče, sta pravilno sodili, da je za nesrečo in njene posledice odgovoren izključno zavarovanec druge tožene stranke. Ker vsebuje ZOR poleg določil o krivdni odgovornosti in odgovornosti po načelu vzročnosti, v 178. členu še posebna določila za odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, bi bilo treba uporabiti slednja. Glede na to, da sta bili v nesreči udeleženi dve premikajoči se motorni vozili in je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega, je ta dolžan povrniti škodo, ker ni dokazal, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 178. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZOR).

Škodo sta sodišči ugotovili v skladu s 155. členom ZOR in sta potem, ko sta ugotovili obseg nepremoženjske škode, tudi pravilno ocenili, da so prizadete tako pomembne dobrine, da je ustrezna satisfakcija v obliki denarne odškodnine. Glede na okoliščine primera, ki sta jih navedli v svojih sodbah, sta določili ustrezno denarno vsoto. Telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem so bile sicer hude, toda zdravljenje je vendarle gladko potekalo in je bilo v primerjavi z drugimi primeri v sodni praksi tudi relativno hitro, tako da je odškodnina za to obliko škode v znesku 1.800.000 tolarjev v času prvega sojenja pravična. Revizijsko sodišče tudi nima pomislekov v zvezi z odškodnino za strah, ki se je kazal predvsem v zaskrbljenosti za izid zdravljenja; in v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi skaženosti, pri kateri sta podana objektivni in subjektivni element, in je glede na tožnikovo starost odškodnina primerna. Tožbeni zahtevek za tako imenovane duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je težko primerjati s podobnimi primeri v sodni praksi, ker je specifičen, saj so posledice nesreče povezane s splošnim zdravstvenim stanjem tožnika v času nesreče in je treba njegovo upokojitev pripisati posledicam nesreče samo v manjši meri. Kljub temu pa ni mogoče pritrditi reviziji druge tožene stranke, da je odškodnina previsoka, saj je tožnikov desni spodnji ud manj vreden in omejeno gibljiv, kar tožniku onemogoča daljšo hojo in dvigovanje bremen nad 10 kg, poleg tega pa tožnik brez nesreče tudi ne bil takoj upokojen.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili vloženi reviziji, ju je sodišče po 393. členu ZPP zavrnilo. Ker reviziji nista bili uspešni, je zavrnilo tudi predlog strank, ki sta vložili revizijo, za povrnitev stroškov revizije (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP 1977.