Jedro

Toženec je višini ugovarjal samo pavšalno, zato je bilo dokazno breme, da listine v spisu ne dokazujejo višine, na tožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožeči stranki 2.964.456,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2003 dalje do plačila v roku 15 dni, da ne bo izvršbe v zastavljeno nepremičnino, vpisano pri vl. št. 350 k.o. Š., parc. št. 949/1, ki v naravi predstavlja stavbišče v izmeri 402 m2 in parc. št. 949/2, ki v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo v izmeri 153 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 16 m2 in dvorišče v izmeri 134 m2, ki je v lasti toženca in da je dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 253.914,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.2005 dalje do plačila, v 15-ih dneh. Tožeča stranka je z družbo I. d.o.o. 4.2.1999 sklenila pogodbo o dolgoročnem kreditu, na podlagi katere je družbi nakazala 5.000.000,00 SIT. Kredit je bil zavarovan s poroštvom toženca in s hipoteko na toženčevi nepremičnini. Ker je kreditojemalec kršil svoje obveznosti iz pogodbe, ko je prenehal z odplačevanjem kredita, je tožeča stranka odstopila od pogodbe in zahtevala plačilo vseh bodočih obrokov. Tožeča stranka sicer ne razpolaga z dokazilom, da je o odstopu obvestila tudi toženca, ker pa je toženec bil zastopnik I. d.o.o. je vsekakor vedel, tako da uporabnik ne odplačuje kredita, kot tudi, da mu je banka kreditiranje za naprej odpovedala. Toženec, ki se je zavezal za odplačilo tega kredita kot porok in plačnik, je zato dolžan plačati neodplačano obveznost kreditojemalca. Ker je izpolnitev terjatve zavarovana tudi s hipoteko na toženčevi nepremičnini, pa je ugodilo tudi hipotekarni tožbi, da se poplačilo izvede iz vrednosti z zastavno pravico obremenjene nepremičnine.

Zoper sodbo je vložil toženec pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da je prekoračilo tožbeni zahtevek. Temelj tožbe je bil ožji, kot ga je v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče in se je nanašal samo na solidarno sodolžniško plačilno obveznost toženca. Utemeljevanje toženčeve odgovornosti na temelju poroštva, pomeni prekoračitev tožbenega zahtevka. V nadaljevanju razlaga, da tudi, če bi bila pogodba o dolgoročnem kreditu odpovedana, kot ugotavlja sodišče, ni odločilo pravilno, ker se v takem primeru lahko ugoditi samo vrnitvenemu zahtevku. Toženec bi bil dolžan vrniti samo to, kar je dolžnik prejel. Ni pa utemeljen zahtevek na izpolnitev pogodbenih obveznosti, to je plačilo obrokov kredita z obrestmi. Z odstopom od pogodbe pogodbena obveznost preneha in nastopi zakonska obveznost vrnitve v obsegu prejetega. Če bi bila pogodba o dolgoročnem kreditu odpovedana glavnemu dolžniku, je prenehala tudi obveznost toženca. V kolikor pa obveznost toženca po kreditni pogodbi z odpovedjo glavnemu dolžniku ni prenehala, toženec meni, da bi bil dolžan plačati samo, če bi bil obveščen. Ni nujno, da je terjatev tožeče stranke do toženca enaka kot je terjatev do glavnega dolžnika. To izhaja iz določb 420. čl. ZOR in 414. čl. ZOR. Sodišče ni ugotovilo, kdaj je obveznost toženca zapadla v plačilo, saj je izhajalo kar iz zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika. S hipoteko na nepremičnini je bil zavarovan samo dolg glavnega dolžnika in ne toženčev dolg. Sodišče se s tem sploh ni ukvarjalo. Toženec vztraja tudi pri trditvi, da iz specifikacije, ki jo je predložila tožeča stranka ni mogoče zanesljivo ugotoviti niti zneska danega kredita, niti zneskov preostanka dolga. Drži ugotovitev, da je toženec umaknil predlog za postavitev izvedenca, vendar je dokazno breme bilo na tožeči stranki, ki bi morala dokazati tako temelj kot višino vtoževane terjatve iz naslova pogodbenih in zamudnih obresti. Zato bi morala tožeča stranka predložiti njihov obračun in zaradi primerjave tudi amortizacijski načrt. Tožeča stranka tega ni predložila. Zgolj ugotovitev, da je upravičena zaračunati pogodbene obresti po konformni metodi, pa po mnenju toženca ne zadošča za zaključek, da je upravičena do vtoževanih obresti, saj teh ni utemeljila, niti predložila obračuna, niti z obdobjem obračuna, niti z uporabljeno obrestno mero. Iz vseh teh razlogov toženec predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožeči stranki plačilo stroškov postopka, podrejeno razveljavitev in ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 24.8.2004 (list. št. 30 spisa) kot odgovor na navedbe toženca v odgovoru na tožbo, pojasnila svoj zahtevek. Sklicevala se je na pogodbo, iz katere izhaja, da je toženec podpisal pogodbo kot zastavitelj in solidarni dolžnik, pri čemer se je zavezal do banke kot porok in plačnik (5. člen pogodbe). Pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni na tej podlagi utemeljevala zahtevka, so zato v nasprotju s podatki spisa.

Če dolžnik krši pogodbo, po kateri dolguje obveznost, ki jo mora izvrševati v določenem časovnem obdobju in ne gre za enkratno izpolnitev, je že po splošnih pravilih obligacijskega prava pravna posledica takšne kršitve pravica upnika, da odstopi od pogodbe. Tako določa 108. člen Obigacijskega zakonika (OZ), vsebinsko enako določbo je imel 129. člen ZOR le, da je upniku za tak primer dajal pravico razdreti pogodbo. Sprememba v besedilu OZ (odstop, prej razdor) nima nikakršnih vsebinskih učinkov, gre le za terminološko spremembo. Tudi v členu 7 pogodbe, ki so jo sklenile pravdne stranke, je bilo jasno dogovorjeno, da ima banka pravico odpovedati pogodbo in zahtevati vračilo kredita z obrestmi in stroški vred ali spremeniti kreditne pogoje, če je uporabnik kredita v 30-dnevni zamudi s plačilom obresti in obroka, če ne izpolni katerokoli obveznost po tej pogodbi, če postane insolventen ali če se mu bistveno poslabša finančni položaj ter bi vse te spremembe bistveno vplivale na položaj banke do upnika. V skladu s to določbo je tožeča stranka potem, ko je glavni dolžnik prenehal odplačevati obroke, kar ni bilo med strankama sporno, odpovedala pogodbo in terjala od toženca kot solidarnega dolžnika plačilo neodplačanega dela kredita. Gre za veljavno pogodbeno določbo, zato so zmotne pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni imela podlage za izterjavo neodplačanega kredita. Obseg porokove odgovornosti je specifično urejen v 1002. čl. ZOR. Iz te določbe jasno sledi, da odgovarja porok za izpolnitev cele obveznosti, za katero je prevzel poroštvo, če njegova odgovornost ni omejena na kakšen njen del ali kako drugače vezana na lažje pogoje. Toženčeva odgovornost ni bila omejena, zato je sodišče prve stopnje pravilno naložilo tožencu plačilo celotne obveznosti glavnega dolžnika. Glede tega, da ni dvoma o toženčevi vednosti za neizpolnitev glavnega dolžnika, pa ima izpodbijana sodba tudi prepričljive in logične razloge, ki jih pritožba ni uspela omajati.

Pritožbene navedbe, da je bil s hipoteko zavarovan dolg glavnega dolžnika I. in ne dolg toženca, so brezpredmetne, saj je to tudi v izpodbijani sodbi jasno povedano. Prav zato, ker je bil kredit glavnega dolžnika zavarovan tudi s pogodbo o zastavi nepremičnine, je sodišče sledilo hipotekarni tožbi, s katero bo tožeča stranka pridobila še izvršilni naslov za prodajo zastavljene nepremičnine za svojo terjatev.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo tudi zahtevku po višini, ki ga je tožeča stranka prepričljivo dokazala z listinami, ki jih je vložila v spis. Toženec je višini ugovarjal samo pavšalno, zato je bilo dokazno breme, da listine, ki so v spisu ne dokazujejo višine, na tožencu. Če je resno dvomil v pravilnost izračuna tožeče stranke, bi moral to konkretizirati, ali pa dokazati z izvedencem, da izračun tožeče stranke ni točen. Ker je tak dokazni predlog umaknil in ker njegove navedbe niso bile v ničemer konkretizirane, da bi vzbudile dvom v višino zahtevanega zneska, je tudi o višini sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Iz teh razlogov je v celoti neutemeljeno pritožbo pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).