Jedro

Tožniku je bil določen kraj začasnega bivanja v Azilnem domu, tožena stranka pa je med postopkom iz uradnih evidenc ugotovila, da je samovoljno zapustil Azilni dom in je bil izbrisan iz njihove evidence po treh dneh, saj se v Azilni dom v tem času ni vrnil in tudi ni sporočil spremembe naslova.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka ustavila postopek za priznanje azila tožniku v Republiki Sloveniji in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V obrazložitvi je navedla, da je tožnik dne 27. 6. 2003 vložil prošnjo za priznanje azila. Določen mu je bil kraj začasnega prebivanja v Azilnem domu v A. Tožena stranka je med upravnim postopkom na podlagi uradnih evidenc ugotovila, da je tožnik samovoljno zapustil Dom v Ljubljani in je bil izbrisan iz njihove evidence dne 7. 7. 2003. Glede na to, da je tožnik samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj v roku 3 dni ni vrnil, je tožena stranka v skladu s 5. alineo 1. odstavka 42. člena Zakona o azilu postopek za priznanje azila ustavila.

Tožnik vlaga tožbo, ker meni, da je izpodbijani sklep tožene stranke preuranjen. Navaja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar ima za posledico napačno uporabo Zakona o azilu. Uradne evidence tožene stranke namreč vedno ne izkazujejo dejanskega stanja. Zaradi večjega števila prosilcev za azil, ki so nastanjeni v azilnem domu, ni vedno mogoče za vsako osebo natančno voditi evidenco o tem, kdaj je zapustila azilni dom in kdaj bi se morala vrniti, pa tega ni storila. Znani so primeri, ko so prosilci za azil spali v svojih sobah, uradne osebe, ki so vršile kontrolo, pa so le potrkale in odšle naprej. Kdor se ni prebudil in potrdil svoje prisotnosti, je bil izbrisan iz evidence azilnega doma. Zato bi bilo treba v obravnavanem primeru natančneje vpogledati v evidence azilnega doma in zaslišati tožnika v zvezi z njegovo odsotnostjo. Ker tožnik ni bil zaslišan, je bila kršena njegova pravica do sodelovanja v postopku. Tožena stranka je napačno uporabila določbo 3. odstavka 42. člena Zakona o azilu, gre pa tudi za kršitev pravila o nevračanju. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodaja, da tožniku ni bila kršena pravica do sodelovanja v postopku, saj se je tej pravici tožnik prostovoljno odpovedal, s tem, da je zapustil azilni dom in odšel neznano kam. S tem je kršil tudi določbo 44. člena Zakona o azilu, ki določa, da mora biti prosilec za azil vedno dosegljiv pristojnim organom. Tožena stranka ugotavlja, da se tožnik vse do sedaj ni vrnil v azilni dom, tožene stranke pa tudi ni obvestil o morebitni spremembi naslova.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je tožnik dne 27. 6. 2003 podal prošnjo za azil, v kateri je navedel, da je po rodu Kurd, njegova matična država pa je Sirija, kjer je zaradi svoje nacionalnosti zatiran in ga policisti ob vsakem srečanju zaničujejo in pretepejo. Ko so imeli Kurdi sestanek, katerega se je tudi sam udeležil, so v hišo vdrli policisti, vse sodelujoče brutalno pretepli in jih brez obsodbe za 6 mesecev zaprli. V zaporu so ga pretepali, mu niso dajali hrane in so ga stalno mučili. Ko so ga po 6 mesecih izpustili, so mu ukazali naj zapusti Sirijo, drugače ga bodo ubili. Iz Sirije je ilegalno pobegnil v Turčijo, kjer je neznanim organizatorjem prevoza za pot iz Turčije do Nemčije plačal 3000 EUR. Ko je bil izpuščen iz tovornjaka, je najprej mislil, da je v Nemčiji, nato pa je sprevidel, da se dejansko nahaja v Sloveniji. Iz dnevnega poročila Azilnega doma za 7. 7. 2003 izhaja, da je bila ob 7.30 opravljena kontrola prisotnosti prosilcev za azil v AD, pri kateri je bilo ugotovljeno, da je tožnik AD samovoljno zapustil. Po določbah 42. člena (umik prošnje za azil) Zakona o azilu (Ur. l. RS, št. 61/99 do 98/2003, v nadaljevanju ZAzil) se ne glede na to, na kateri stopnji je postopek, prošnja za azil šteje za umaknjeno in se postopek s sklepom ustavi, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa, ki vodi postopek, razvidno, da je prosilec za azil samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v roku 3 dni od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo (5. alinea 1. odstavka 42. člena ZAzil). Ker je iz dnevnega poročila azilnega doma, ki ga sodišče šteje za uradno evidenco, razvidno, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom, kjer je bil nastanjen, dne 7. 7. 2003, in je tožena stranka ugotovila, da se v roku 3 dni vanj ni vrnil, je dne 11. 7. 2003 izdala zakonit sklep o ustavitvi postopka na podlagi 42. člena ZAzi. Kot je razvidno iz odgovora tožene stranke na tožbo, se tožnik v azilni dom do 5. 11. 2003 ni vrnil in tožene stranke tudi ni obvestilo o morebitni spremembi naslova. Imel pa je tožnik v skladu z 2. odstavkom 42. člena ZAzil možnost, da iz opravičenih razlogov zaprosi za vrnitev v prejšnje stanje v 3 dneh od dneva, ko je prenehal razlog, zaradi katerega ni sporočil spremembe naslova oziroma je zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo za več kot 3 dni. Zaradi navedenega sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene ugovore o preuranjeni odločitvi tožene stranke in ocenjuje izpodbijani sklep za pravilen in zakonit. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil. K točki 2 izreka sodbe: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 1/90 in Ur. l. RS, št. 14/91 in ostali), ker okoliščine primera kažejo, da tožnik nima sredstev za preživljanje, z plačilom sodnih taks pa bi bila lahko občutno zmanjšana sredstva za njegovo preživljanje.