Jedro

Zgolj pridobitev podatka iz baze EURODAC ne more biti zadostna dejanska podlaga za izrek omejitve gibanja, ampak mora tožena stranka utemeljiti, da je tožnik begosumen, kar bi preprečilo izvajanje postopkov po Dublinski uredbi.

V izpodbijanem sklepu je bila nujnost v zvezi z elementom begosumnosti zaradi postopka na Hrvaškem nepopolno ugotovljena. Vidik nujnosti v povezavi z dejstvom, da naj bi bil tožnik žrtev trpinčenja in da boleha za depresijo, pa je bil popolnoma spregledan.

V tej fazi postopka ni nobenega indica, ki bi kazal na tožnikovo neverodostojno izpovedbo in pričanje, dejstvo pa je, da tožena stranka v dokazno oceno za izpodbijani ukrep ni vključila tožnikove navedbe v prošnji, da je depresiven in se ni izrekla o njegovem ranljivem položaju zaradi preteklega trpinčenja in psihičnih posledic, ki jih je opisal v prošnji, zato izpodbijani akt nima potrebne utemeljitve z vidika nujnosti ukrepa omejitve osebne svobode v Centru za tujce.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tožene stranke št. 2142-155/2012/4 (1231-07) z dne 11. 7. 2012 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s tretjo alinejo prvega odstavka 59. člena ter v povezavi s tretjo točko 3. člena Zakona o mednarodno zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) tožniku, ki ga je v postopku zastopal A.A., sodelavec Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij (PIC), in ki trdi, da je B.B., roj. ... 5. 1970 v kraju Priština, državljan Kosova, omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44/z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec in sicer od dne 10. 7. 2012 od 10.50 ure do dne 10. 10. 2012 do 10.50 ure. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je prosilec dne 9. 7. 2012 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Dne 10. 7. 2012 mu je bil ustno na zapisnik št. 2142-155/2012/2 (1371-07) naznanjen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce, zaradi pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi Eurodac. Na podlagi posredovanja prstnih odtisov prosilca so bili v bazi Eurodac pridobljeni podatki (razvidni iz listine Eurodac search result) in sicer, da so bili prosilčevi prstni odtisi že posredovani v bazo Eurodac s strani Francije. Iz pridobljenih rezultatov tudi izhaja, da je prosilec v Franciji že zaprosil za mednarodno zaščito. Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija, kjer se prosilec sedaj nahaja, ali pa je to Francija, kjer je prosilec že dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito, se je pristojni organ odločil, da se prosilcu omeji gibanje zaradi pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe 2000/2725/ES, kar omogoča tretja alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ. Pristojni organ ocenjuje, da je ukrep omejitve gibanja iz tega razloga nujen, da prosilec v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije, ter da bo, v kolikor se ugotovi, da je za reševanje prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Francija, mogoča realizacija predaje prosilca tej državi. Glede na celovito preučitev okoliščin primera je pristojni organ odločil, da se prosilcu gibanje omeji na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in bo le tako mogoče zagotoviti morebitno predajo prosilca pristojni državi. Iz spisovne dokumentacije izhaja tudi, da je prosilec iz izvorne države do Slovenije državne meje prečkal ilegalno sam in s pomočjo ilegalnih sprovajalcev. Iz policijske dokumentacije in njegove izjave pa izhaja tudi to, da je za mednarodno zaščito zaprosil tudi na Hrvaškem in tam ni počakal na uradno odločitev organov, temveč je Hrvaško samovoljno zapustil pred tem. Na vprašanje uradne osebe, ali je za mednarodno zaščito pred tem zaprosil že v kateri izmed držav članic Evropske unije, je prosilec odgovoril, da ni in s tem ni pojasnil, zakaj je leta 2004 dvakrat zabeležen v Eurodacu.

V tožbi tožnik pravi, da določilo 59. člena ZMZ določa, da tožena stranka v primeru, ko so pri prosilcu že podatki v bazi Eurodac, ni dolžna, da izreče prosilcu ukrep omejitve gibanja, ampak ta ukrep tožena stranka „lahko“ izreče. V konkretnem primeru tožena stranka tožniku očita, da je že pred leti zaprosil za mednarodno zaščito v Franciji in da je še pred končanjem postopka za mednarodno zaščito na Hrvaškem le-to zapustil. Dejstvo je, da so Romi na Kosovem res zatirani in v nemogočem položaju. To izhaja tudi iz informacij iz izvorne države. V zadnjem času je vse še huje. Zato je tožnik upravičeno zapustil Kosovo. Do Francije je daleč in do tja tožnik ni imel denarja. Zato je želel v Slovenijo. Hrvaška pa zaradi nestrpnosti, ki izhaja še iz Jugoslavije, za tožnika ni varna država. Iz zapisnika o zaslišanju tožnika izhaja, da nima nobenega denarja, torej tudi iz tega razloga ne obstoji nobena nevarnost, da bi tožnik odpotoval naprej, v druge države. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je že splošno znano dejstvo, da so Romi na Kosovu preganjani. Torej razlog za zlorabo postopka v konkretnem primeru ni podan. Skladno z odločbo Ustavnega sodišča z dne 3. 3. 2011 opr. št. Up-1116/09 pa je sum zavajanja postopka premajhen dokazni standard za omejitev gibanja.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri argumentih iz izpodbijanega sklepa in pravi, da pričakuje odgovor Francije glede pristojnosti po Dublinski uredbi do dne 24. 7. 2012. Opravičuje se, ker ne more zagotoviti udeležbe na obravnavi in predlaga, da se obravnava izvede brez njene prisotnosti.

Tožba je utemeljena.

Na zaslišanju je sodišče na podlagi vprašanj o razmerah in režimu omejitve gibanja tožniku v Centru za tujce in ob primerjavi z istovrstnimi zadevami v drugih sporih ugotovilo, da so dejanske okoliščine omejitve gibanja takšne, da pomenijo omejitev osebne svobode in ne zgolj omejitev gibanja. Relevantnost pravice do svobode gibanja se po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) namreč pojavlja v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje

(1)

, na področje določenega dela države

(2)

, na kraj (mesto) prebivanja

(3)

, na ozemlje ene države.(4) V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev giban(5) in enako velja tudi za primer, ko je bil pritožnik omejen na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.

(6)

Zato tudi izpodbijani akt pomeni poseg v osebno svobodo.

Po upravno-sodni praksi Upravnega sodišča (na primer: sodba I U 1958/2010 z dne 28. 10. 2010) in stališču Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 31/2010 z dne 18. 2. 2010 sodišče v upravnem sporu po določilu 4. odstavka 51. člena ZMZ zaradi omejitve gibanja oziroma osebne svobode prosilca za azil na podlagi zaslišanja tožnika preizkusi zakonitost izpodbijanega akta tako, da „preverja tožnikove izjave, na katerih temelji odločitev tožene stranke in po potrebi izvaja druge dokaze, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev“ (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 31/2010 z dne 18. 2. 2010, 14. odstavek obrazložitve). To velja tudi z uveljavitvijo ZMZ-B (Uradni list RS, št. 99/2010, 1. odstavek 99. člena), kajti določilo 54. člena ZMZ-B se očitno ne nanaša tudi na sklep v zvezi z omejitvijo gibanja oziroma osebne svobode prosilca za azil. Drugačna – manj zamejena sodna presoja upravnega akta o omejitvi osebne svobode na podlagi 51. člena ZMZ, ki bi vključevala v upravnem sporu na novo ugotavljanje dejstev in izvajanje dokazov, s katerimi tožena stranka ni utemeljila izpodbijane odločitve, ne bi bila v skladu s strogimi standardi nepristranske sodne presoje in enakosti orožij (23. člen Ustave), ko gre za odvzem osebne svobode tožniku v upravnih zadevah.

Tožena stranka bi sicer morala pridobiti podatek iz EURODAC, preden je postavljala vprašanja tožniku ob podaji prošnje za mednarodno zaščito glede na to, da je izpodbijani akt oprla samo na določbo 3. alineje 1. odst. 59. člena ZMZ, ne pa da je omenjeni podatek pridobila šele en dan po sprejemu prošnje za mednarodno zaščito. Na ta način bi namreč tožena stranka lahko soočila tožnika z dejstvom iz EURODAC v povezavi s tožnikovo izjavo v prošnji, da ni v drugi državi članici EU zaprosil za mednarodno zaščito. Vendar pa ta procesna napaka ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Tožnik v tožbi ne pojasnjuje, zakaj je zamolčal, da naj bi za azil zaprosil že v Franciji niti tega ne zanika. V tožbi pravi samo, da je do Francije daleč in da do tja ni imel denarja. Na zaslišanju na glavni obravnavi pa je glede tega na posebno vprašanje dejal, da se je postopek v Franciji odvijal leta 2004, kjer je bil samo 7 dni. Niso mu preskrbeli prenočišča niti kaj drugega, ampak so mu samo rekli, naj pride čez en mesec in naj se sam znajde. Ni vedel, kaj bo, kaj naj bi počel, ker je bil prvič v Evropi; to zanj ni bil azil, saj je bil popolnoma prepuščen ulici; od tega je menilo že 8 let, zato je na to popolnoma pozabil. Sodišče to sprejema kot dovolj verjetno pojasnitev, vendar pa zamolčanje, da je formalno-pravno vložil prošnjo že v Franciji ni pravno relevantno dejstvo, ker tožena stranka odločitve ni oprla na določbo o zavajanju in zlorabi postopka, ampak na določbo 3. alineje 1. odst. 59. člena ZMZ. Tožnikova pojasnitev je pravno relevantna samo v tem smislu, da med strankama ni spora, da je tožnik formalno-pravno podal prošnjo v Franciji in da je podatek v EURODAC točen.

Zato je za razrešitev upravnega spora bistveno naslednje vprašanje, ali je tožena stranka v zadostni meri ugotovila nujnost izpodbijanega ukrepa, kajti z vidika prava EU velja, da je treba ob omejitvi gibanja oziroma osebne svobode upoštevati tudi načelo sorazmernosti oziroma test nujnosti, ker to izhaja iz 3. odst. 7. člena Direktive EU št. 2003/9/ES, ki vsebuje formulacijo /.../ „če je to potrebno“ /.../ (ang.: when it proves necessary) v povezavi s sodbami Sodišča EU v zadevah Kadzoev (C-357/09 PPU odst. 64) in El Dridi (C-61/11 PPU odst. 39, 42). Enako tudi iz določila 19. člena Ustave v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011 (odst. 10-15) izhaja, da je treba pri omejitvi osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito uporabiti strogi test sorazmernosti.

Glede strogega testa nujnosti oziroma sorazmernosti v konkretnem primeru pa sodišče ugotavlja, da tožena stranka v prvem odstavku na strani 2 izpodbijanega sklepa in v prvem delu zadnjega odstavka obrazložitve nujnost utemeljuje zgolj z navedbo, da drugače ne bi bilo mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Slovenije, dokler se ne ugotovi, katera država je pristojna za njegovo prošnjo. To ni potrebna in zadosti utemeljena razlaga nujnosti, saj nima nobenih argumentov in dejstev, kajti po tej logiki razlage bi vsaka pridobitev podatka v bazi EURODAC že pomenila tudi utemeljitev nujnosti ukrepa, kar pa bi bila napačna razlaga in uporaba strogega testa sorazmernosti oziroma nujnosti. Zgolj pridobitev podatka iz baze EURODAC ne more biti zadostna dejanska podlaga za izrek izpodbijanega ukrepa, ampak mora tožena stranka utemeljiti, da je tožnik begosumen, kar bi preprečilo izvajanje postopkov po Dublinski uredbi.

Relevantna utemeljitev nujnosti je vsebovana šele v drugem delu zadnjega odstavka obrazložitve, kjer nujnost izpodbijanega ukrepa v konkretnem primeru tožena stranka utemeljuje s tem, da je tožnik zaprosil za azil tudi na Hrvaškem, a ni počakal na odločitev organov, ampak je Hrvaško samovoljno zapustil. Zgolj to dejstvo bi v določenih okoliščinah lahko v zadostni meri izkazovalo begosumnost tožnika, preprečitev katere je legitimen cilj omejitve osebne svobode po 59. člena ZMZ zaradi učinkovitega izvajanja postopka po Dublinski uredbi.

Vendar pa prvi problem z vidika zakonitosti izpodbijanega sklepa nastopi na točki, da tožena stranka ni dala možnosti tožniku, da bi pojasnil navedeni izkaz tožnikove begosumnosti v zvezi s postopkom pred hrvaškimi in slovenskimi organi, saj tega v dokazni oceni tožene stranke ni. To procesno napako je odpravilo sodišče na glavni obravnavi in je prišlo do naslednjih pravno relevantnih zaključkov: Tožnik je v zvezi s samovoljno zapustitvijo postopka na Hrvaškem pojasnil, da ga je uradna oseba na Hrvaškem vprašala, kam je namenjen in zakaj je tam; odgovoril je, da je namenjen v Slovenijo. Hoteli so ga vrniti na Kosovo, na kar je odgovoril, da niti za ceno življenja ne gre tja. Imeli so samo en pogovor v 3 tednih, ko so jih pozvali, da dajo kratko izjavo. Povedal je organu, da želi oditi v Slovenijo. Rekli so mu: „Kakor želite. Če želite, lahko greste zdaj“. Takrat se je s prijatelji odločil, da ilegalno odidejo v Slovenijo. Uradna oseba je vedela in tudi vodja Azilnega doma je potrditvi tožnika vedel, da gredo v Slovenijo. Rekel jim je: „Niste niti prvi niti zadnji, ki bodo odšli v Slovenijo.“ Tožnik je na zaslišanju pred sodiščem še povedal, da je od vsega začetka želel priti v Slovenijo in je na posebno vprašanje sodišča odgovoril, da ne bo zapustil Slovenije, ker želi tukaj pridobiti azil. Te okoliščine dajejo z vidika legitimnega cilja zavarovanja pred begosumnostjo iz 59. člena ZMZ drugačen pomen dejstvu, da je tožnik zapustil Hrvaško preden je bilo odločeno o njegovi prošnji. Po tožnikovih navedbah tožnik ni tam zlorabljal postopka in sodišče ni na glavni obravnavi imelo ali ugotovilo nič drugega, kar bi povečevalo dvom v tožnikovo verodostojnost glede spoštovanja azilnega postopka v Sloveniji. To je prva stvar, ki je bistvena v presoji, ali je tožena s stranka v zadostni meri in pravilno uporabila strogi test sorazmernosti oziroma nujnosti v izpodbijanem aktu.

Druga bistvena stvar za presojo zakonitosti izpodbijanega akta pa se veže na okoliščino, da je tožnik na glavni obravnavi tudi povedal, da je toženi s stranki že ob podaji prošnje omenil, da ima zdravstvene težave. To namreč drži. Tožnik je pod rubriko 25. prošnje povedal, da je psihično bolan in da ima 10 let depresijo zaradi maltretiranja na Kosovu. V prošnji je tožnik natančno opisal naravo teh maltretiranj, od enkratnih pretepov, kamenjanja in vboda z nožem s strani Albancev, ker je Rom in se ukvarja s petjem po gostilnah, do tega, da ga je gostilničar zaprl v klet za 24 ur in pretepel; pri drugem pripetljaju, ko je bil skupaj s srbskimi begunci, so ga fizično poniževali in ga trpinčili ob tem, ko je bil privezan na drevo, kar je z več podrobnostim opisano v prošnji. Tožena stranka pa nič od tega ni upoštevala, kar pa je relevantno z vidika ocene, ali je v danih okoliščinah, ki tožnika uvrščajo med ranljive osebe (1. odstavek 15. člena ZMZ) nujno, da se tožniku omeji osebna svoboda v Centru za tujce.

Medtem ko je bila nujnost v zvezi z elementom begosumnosti zaradi postopka na Hrvaškem nepopolno ugotovljena, je bil vidik nujnosti v povezavi z dejstvom, da naj bi bil tožnik žrtev trpinčenja in da boleha za depresijo, v izpodbijanem sklepu popolnoma spregledan. Tožnik je na glavni obravnavi predložil zdravniško potrdilo z dne 17. 7. 2012, na podlagi pregleda, ki ga je v Centru za tujce opravil izr. prof. dr. C.C., specialist psihiatrije. V tem potrdilu je najprej navedeno, kaj je tožnik povedal zdravniku specialistu, nato pa zdravnik navaja med drugim, da je pacient pogovorljiv, bistre zavesti; orientiran, čustveno razgiban, podoživlja pretekle stresne dogodke, v preteklosti je imel suicidalne misli, ki pa jih sedaj zanika. Zdravnik mu je predpisal terapijo.

Na podlagi tega potrdila sodišče ocenjuje, da v tej fazi postopka ni nobenega indica, ki bi kazal na tožnikovo neverodostojno izpovedbo in pričanje, dejstvo pa je, da tožena stranka v dokazno oceno za izpodbijani ukrep ni vključila tožnikove navedbe v prošnji, da je depresiven in se ni izrekla o tožnikovem ranljivem položaju zaradi preteklega trpinčenja in psihičnih posledic, ki jih je opisal tožnik v prošnji, zato izpodbijani akt nima potrebne utemeljitve z vidika nujnosti ukrepa omejitve osebne svobode v Centru za tujce.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1), ker je tožena stranka napačno uporabila 3. alinejo 1. odst. 59. člena ZMZ v povezavi z 19. členom Ustave in ker je kršila določila 1., 2. in 5. točke 214. člena ZUP, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve.