Jedro

Tožničin pravni interes in s tem njeno aktivno legitimacijo za vložitev izrednih pravnih sredstev v upravnem postopku je treba presojati v okviru vprašanja, ali bi odprava uporabnega dovoljenja oziroma izrek tega dovoljenja za nično imeli neposreden vpliv na izboljšanje pravnega položaja tožnice kot lastnice zemljišč, ki so bila navedena v gradbenem, ne pa tudi uporabnem dovoljenju, in mejijo na zemljišča, ki so navedena v uporabnem dovoljenju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožničina predloga za izrek ničnosti uporabnega dovoljenja št. 351-489/2008-318 z dne 10. 5. 2013 (1. točka izreka) in za ukrepanje po nadzorstveni pravici zoper isto uporabno dovoljenje (2. točka) ter odločilo, da stroškov postopka ni bilo (3. točka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bil sklep izdan v ponovljenem postopku, po sodbi tukajšnjega sodišča I U 1443/2013, v kateri je sodišče toženki naložilo, da mora obstoj tožničinega pravnega interesa v zvezi z navedenim uporabnim dovoljenjem preizkusiti ne le glede na okoliščino, da tožnica ni nikoli umaknila zahteve za izdajo tega uporabnega dovoljenja, temveč tudi s stališča njenih ostalih navedb v postopku.

3. Toženka meni, da iz narave uporabnega dovoljenja kot ugotovitvene odločbe, izdane v javnem interesu, ne izhaja, da bi lahko toženka z njenim izrekom za ničnega oziroma odpravo po nadzorstveni pravici dosegla izboljšanje svojega pravnega položaja. Kakšen vpliv bi imela odprava oziroma ničnost uporabnega dovoljenja na njen pravni položaj, tudi tožnica v svojih vlogah ne pove in zato ne izkazuje svojega pravnega interesa.

4. Ne glede na navedeno je toženka morebiten obstoj ničnostnih razlogov oziroma razlogov za odpravo ali razveljavitev po nadzorstveni pravici preizkusila še po uradni dolžnosti in ugotovila, da takih razlogov ni oziroma da razlogi, ki jih navaja tožnica, ne morejo pripeljati do ničnosti oziroma odprave navedenega uporabnega dovoljenja.

5. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v obširni tožbi navaja, da toženka ni upoštevala stališč in navodil sodišča iz sodbe I U 352/2014. Med drugim meni, da je uporabno dovoljenje nično, ker ne temelji na zakonsko predpisani dokumentaciji in ni izdano „v okviru vseh zemljišč, ki so predmet gradbenega dovoljenja“. Opozarja, da sta v upravnem postopku nastopala dva investitorja, pri tem pa je eden od njiju brez privoljenja drugega posegal v objekt v obsegu, ki je zahteval spremembo gradbenega dovoljenja. Opisuje vrsto gradbenih posegov tik ob meji njenih zemljišč, brez njenega soglasja, zaradi katerih meni, da izkazuje pravni interes. Tudi iz odločbe Disciplinskega sodišča Inženirske zbornice Slovenije izhaja, da izvedena dela in posledično projekt izvedenih del (PID), na podlagi katerih je bilo izdano omenjeno gradbeno dovoljenje, odstopajo od PGD dokumentacije tako, da bi bila potrebna sprememba gradbenega dovoljenja.

6. Njen pravni interes je v tem, da doseže „vrnitev v prejšnje stanje“, ko bi moral lastnik objekta zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja, ona pa bi lahko v tem postopku uveljavljala ustrezne odmike od meje svojih zemljišč.

7. Navedeno uporabno dovoljenje se ne nanaša na vsa zemljišča iz njene vloge za izdajo tega dovoljenja, na manjkajočih zemljiščih pa je zgrajena infrastruktura za predmetni objekt. To dovoljenje temelji na zavajajočem in potvorjenem projektu PID iz oktobra 2011, na neresnični izjavi o zanesljivosti objekta in neresnični izjavi odgovornega vodje izvedenih del ter odgovornega nadzornika iz istega obdobja, zaradi česar so bile osebe, odgovorne za izdelavo dokumentacije, spoznane za krive v disciplinskih postopkih pred Inženirsko zbornico Slovenije in Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije. Kljub temu gradbeni inšpektorat meni, da zaradi dokončnega uporabnega dovoljenja ne more zahtevati odprave neskladne gradnje. To pomeni, da je najprej treba odpraviti navedeno uporabno dovoljenje, saj bo gradbeni inšpektorat šele nato lahko zahteval odpravo neskladne gradnje, ki posega v tožničine pravice in pravne koristi.

8. Sodišču iz navedenih razlogov predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in navedeno gradbeno dovoljenje izreče za nično oziroma odpravi po nadzorstveni pravici.

9. Toženka na tožbo ni odgovorila.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po prvem odstavku 257. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi oziroma razveljavi odločbo tudi na zahtevo stranke, državnega tožilca ali državnega pravobranilca ali inšpektorja. Po prvem odstavku 280. člena ZUP se lahko odločba vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali pa na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca.

12. Postopek za izdajo uporabnega dovoljenja je bil začet na tožničino zahtevo, tako da je tožnica v njem sodelovala kot stranka. Vendar pa v tožbi ne uveljavlja pravnih koristi, ki bi izhajale iz tega položaja, temveč tiste, ki izhajajo iz položaja lastnice zemljišč, ki v uporabnem dovoljenju niso bila zajeta oziroma ki mejijo na zemljišča gradnje. Tak obseg preizkusa njenih pravnih koristi izhaja tudi iz stališč sodišča v sodbi I U 352/2014, na podlagi katere je bila zadeva vrnjena toženki v ponovni postopek. Nenazadnje enako izhaja tudi iz stališč sodišča v sodbi I U 1443/2013 (ki se nanaša na isto zadevo): kolikor je tožnica v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja sodelovala kot stranka, bi lahko izdajo odločbe preprečila z razpolaganjem z zahtevkom (umikom zahteve), nima pa pravnega interesa za vlaganje pravnih sredstev zoper odločbo, s katero je bilo njenemu zahtevku ugodeno (oziroma kolikor mu je bilo ugodeno).

13. Tožničin pravni interes in s tem njeno aktivno legitimacijo za vložitev izrednih pravnih sredstev v upravnem postopku je zato treba presojati v okviru vprašanja, ali bi odprava uporabnega dovoljenja oziroma izrek tega dovoljenja za nično imeli neposreden vpliv na izboljšanje pravnega položaja tožnice kot lastnice zemljišč, ki so bila navedena v gradbenem, ne pa tudi uporabnem dovoljenju, in mejijo na zemljišča, ki so navedena v uporabnem dovoljenju. S tem v zvezi se sodišče strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, iz katerih izhaja, da tožnica takega vpliva na svoj pravni položaj ni izkazala.

14. Iz prej povzetih tožbenih navedb izhaja, da tožnica vpliv uporabnega dovoljenja na njen pravni položaj lastnice parcel, ki sicer mejijo na parcele gradnje, vendar v uporabnem dovoljenju niso navedene, utemeljuje s tem, da zaradi izdanega uporabnega dovoljenja v inšpekcijskem postopku ne more uspešno uveljavljati neskladnosti objekta, za katerega je bilo izdano uporabno dovoljenje, z gradbenim dovoljenjem, oziroma kakorkoli drugače uveljavljati zahteve po minimalnem odmiku objektov od njene parcelne meje. Bistvo njenega stališča torej je, da je z izdajo uporabnega dovoljenja prišlo do „legalizacije“ delov objekta (oziroma njegove zunanje ureditve in komunalnih priključkov), ki niso skladni z gradbenim dovoljenjem.

15. Po 6. točki prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je gradbeno dovoljenje odločba, s katero pristojni upravni organ dovoli gradnjo in določi konkretne pogoje, ki jih je treba pri gradnji upoštevati; uporabno dovoljenje pa je po 11. točki prvega odstavka 2. člena odločba, s katero tisti upravni organ, ki je izdal gradbeno dovoljenje, na podlagi poprej opravljenega tehničnega pregleda dovoli začetek uporabe objekta. Zakon torej že na temeljni ravni, ko določa pomen izrazov uporabno in gradbeno dovoljenje, jasno in nedvoumno določa, da je dovoljenost gradnje predmet gradbenega, ne pa uporabnega dovoljenja, ki se nanaša zgolj na uporabo objekta. Enako izhaja tudi iz pomena izrazov nelegalne in neskladne gradnje (točki 12.1 in 12.2), ki nedovoljenost opredeljujeta z obstojem oziroma vsebino gradbenega, ne pa uporabnega dovoljenja.

16. Nič drugega ne izhaja niti iz določb, ki se nanašajo na izdajo uporabnega dovoljenja (členi 89. do 105. ZGO-1), po katerih je v postopku sicer res treba ugotoviti, ali je bila gradnja izvedena v skladu z gradbenim dovoljenjem, vendar izključno v kontekstu uporabe objekta („tako da je objekt mogoče uporabljati“ - prvi odstavek 89. člena). Zgolj na prepoved uporabe objekta so omejeni tudi inšpekcijski ukrepi v primeru, če uporabno dovoljenje ni bilo pridobljeno (prva alinea 3. točke prvega odstavka 150. člena ZGO-1).

17. Enako razmerje med uporabnim in gradbenim dovoljenjem izhaja še iz drugega odstavka 95. člena ZGO-1, po katerem se v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja šteje, da je objekt izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem le v primeru, če spremembe, ki so nastale med gradnjo, ne vplivajo na z gradbenem dovoljenju določene lokacijske in druge pogoje ter elemente, ki bi lahko vplivali na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali predpisane bistvene zahteve – če torej ne gre za spremembe, zaradi katerih bi bilo treba po drugem odstavku 73. člena zahtevati spremembo gradbenega dovoljenja, in sicer po postopku, kot je bilo to dovoljenje izdano. To pomeni, da zakon izrecno izključuje možnost „legalizacije“ neskladne gradnje z uporabnim dovoljenjem.

18. Izdaja uporabnega dovoljenja torej po povedanem res pomeni tudi ugotovitev organa, da je objekt izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem (1. točka prvega odstavka 95. člena ZGO-1), vendar zgolj v kontekstu in za potrebe uporabe objekta, saj uporabno dovoljenje ne more vplivati na vsebino gradbenega dovoljenja in s tem legalizirati morebitnih odstopanj od njega. Povedano drugače: izhodišče za presojo dovoljenosti (skladnosti) gradnje v vsakem primeru pomenijo značilnosti in pogoji gradnje, določeni z gradbenim dovoljenjem.

19. Izdaja uporabnega dovoljenja za objekt na sosednjih zemljiščih zato po presoji sodišča ne more vplivati na tožničine pravne interese, kakršne navaja v tožbi. Kolikor je ta objekt neskladna gradnja, namreč izdaja uporabnega dovoljenja na to njegovo lastnost ne vpliva, s tem pa tudi ne na tožničine pravice v morebitnem inšpekcijskem postopku ali postopku za spremembo gradbenega dovoljenja.

20. Glede na navedeno in ker ostale tožbene navedbe (nanašajo se na vsebinsko presojo ničnostnih razlogov oziroma razlogov za ukrepanje po nadzorstveni pravici, ki jo je organ opravil po uradni dolžnosti) niso relevantne za presojo pravnega interesa, je sodišče tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).