Jedro

Sodišče je na podlagi predloženih upravnih spisov ugotovilo, da je toženka s sklepom, št. 06122-3284/2014-22 z dne 21. 9. 2015, po uradni dolžnosti ustavila inšpekcijski postopek zoper tožnika. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik dne 19. 3. 2015 toženki poslal dopis, v katerem jo je seznanil, da je izvršil izpodbijano odločbo. To je bilo potrjeno še z ogledom dne 21. 9. 2015, o katerem je inšpektor sestavil zapisnik, ki je bil tožniku glasno prebran, nanj pa ni imel pripomb. Da je bila izpodbijana odločba izvršena dne 19. 3. 2015, potrjuje tudi sam tožnik v vlogi z dne 29. 4. 2016. Iz navedenega izhaja, da je tožnik tožbo v tem upravnem sporu vložil po tem, ko je že izvršil inšpekcijsko (izpodbijano) odločbo. To pomeni, da v konkretni zadevi ne more več priti do prisilne izvršitve z odločbo odrejene obveznosti in zato izpodbijana odločba za tožnika tudi ne more več imeti pravnih učinkov. S prenehanjem pravnih učinkov izpodbijanega akta pa preneha tudi potreba za sodno varstvo v upravnem sporu. Ker si tožnik z odpravo izpodbijane odločbe ne more več izboljšati svojega položaja, tudi nima več pravnega interesa za vodenje upravnega spora.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota, Inšpekcijska pisarna (v nadaljevanju toženka) tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naložil, da mora takoj po prejemu odločbe ustavitvi nadaljnjo gradnjo objekta - gospodarskega poslopja, ki leži na zemljišču s parcelno številko ... k.o. ..., zunanjih tlorisnih dimenzij cca. 6,30 m x cca. 11, 60 m, z višino v slemenu cca. 4,55 m, ki se izvaja oziroma je že izvedena brez gradbenega dovoljenja in da mora nelegalno gradnjo odstraniti na lastne stroške do 30. 9. 2015 ter vzpostaviti prejšnje stanje (1. točka izreka). Nadalje je toženka tožniku izrekla prepovedi za opisani objekt (2. točka izreka), odločila, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka) ter da v postopku niso nastali posebni stroški (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da si je gradbeni inšpektor po uradni dolžnosti dne 6. 1. 2015 ogledal predmetno gradnjo. Ugotovil je, da je bilo na zemljišču parc. št. ... k.o. ... leta 1984-85 zgrajeno gospodarsko poslopje, za gradnjo pa ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Pri ogledu je bil prisoten tudi tožnik, ki na prebrani zapisnik ni imel pripomb. Ker je bilo ugotovljeno, da si tožnik za gradnjo gospodarskega objekta niti po zakonodaji, veljavni v času začetka gradnje leta 1984-85 niti po danes veljavni zakonodaji ni pridobil potrebnega gradbenega dovoljenja, mu je inšpektor izrekel ukrep, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor kot organ druge stopnje z odločbo, št. 0612-39/2015-2 z dne 4. 8. 2015, zavrnilo. V obrazložitvi odločbe organ druge stopnje navaja, da so dela in objekti, za izvedbo katerih v skladu z veljavno zakonodajo ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, opredeljeni v 3a., 4. in 6. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Kolikor se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo ali pa so že izvedena brez gradbenega dovoljenja, se tak poseg šteje za nelegalno gradnjo, za katero pristojni inšpektor izreče inšpekcijski ukrep iz 152. člena ZGO-1. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da zakonskega besedila, da je treba pridobiti gradbeno dovoljenje pred začetkom gradnje, ni mogoče razumeti v smislu, da za že zgrajene objekte takšno gradbeno dovoljenje ni potrebno, saj bi sicer zakonska določba izgubila svoj pomen. V konkretni zadevi je treba, na podlagi izjave tožnika, da se je sporni objekt gradil že v letih 1983-84, upoštevati tudi določbe Zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 26/67, 27/72, 8/78, 18/84), iz katerih izhaja dolžnost investitorja, da si pred gradnjo pridobi ustrezno upravno odločbo. Enako to izhaja tudi iz pozneje veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) in ZGO-1. Glede na navedeno je brez dvoma mogoče zaključiti, da je obveznost pridobitve upravnega dovoljenja za sporni objekt obstajala od izgradnje in vse do izdaje izpodbijane odločbe. Na podlagi zemljiškoknjižnega stanja ob izdaji izpodbijane odločbe je bil tožnik, kot lastnik spornega objekta, pravilno pasivno legitimiran kot inšpekcijski zavezanec. Sprememba lastništva ni ovira za izrek inšpekcijskega ukrepa. Na podlagi ugotovitve, da je odločba organa prve stopnje pravila in utemeljena na zakonu, je organ druge stopnje pritožbo zavrnil. 4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in zoper odločbo organa prve stopnje vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da je gradbeni inšpektor ob ogledu parcele št. ... k.o. ... ugotovil, da na njej stoji gospodarsko poslopje določenih dimenzij, ki je bilo zgrajeno leta 1984-85, za njegovo gradnjo pa ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Ni pa ugotavljal dejstva, da na isti parceli stoji še stanovanjski prizidek in dva manjša nezahtevna objekta, kar vse je bilo zgrajeno po tem, ko je bilo gospodarsko poslopje že postavljeno. Ob pridobivanju gradbene dokumentacije za te objekte je moral upravnemu organu predočiti stanje na parceli. Glede na to, da je bilo upravnem organu poznano stanje, bi ga ta moral pred izdajo enotnega gradbenega dovoljenja opozoriti, da za gospodarsko poslopje ni bila izdana ustrezna dokumentacija. To poslopje je bilo sicer zgrajeno, še preden je sam postal lastnik parcele. Ker pa je bilo z izdajo enotnega gradbenega dovoljenja z dne 1. 10. 1997 za gradnjo stanovanjskega prizidka ugotovljeno, da ne obstajajo nobeni sosedski ali javni zadržki, je sklepal, da s spornim objektom ni nič narobe. Brez težav je pridobil tudi gradbeno dovoljenje z dne 19. 4. 2010 za gradnjo mejnega zidu in kmečke lope. Vsi ti objekti se dotikajo spornega gospodarskega poslopja in je bil utemeljeno prepričan, da so vsi njegovi objekti legalni. Gospodarskega poslopja, kot že rečeno, ni zgradil sam, da je pa to dejansko zgrajeno, ni nikoli skrival, upravni organ pa gradnji objektov, ki se dotikajo tega gospodarskega poslopja, ni nasprotoval. S takšnim ravnanjem so ga upravni organi spravili v dejansko zmoto o obstoju spornega gradbenega dovoljenja. Meni, da gradbeni inšpektor zato v zadevi ni pravilno ugotovil dejanskega stanja, saj ni ugotavljal odločilnega dejstva, to je, kako so bila izdana gradbena dovoljenja za sosednje nepremičnine. Tožnik tudi navaja, da je po določbi 16. člena ZGO-1 mogoče razumeti, da je izdano gradbeno dovoljenje predpogoj za vpis objekta v uradno evidenco, sporno gospodarsko poslopje pa je GURS evidentiral nemoteno. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I. izreka:

6. Tožnik s tožbo izpodbija odločbo toženke, št. 06122-3284/2014-11 z dne 21. 1. 2015, s katero mu je gradbeni inšpektor, zaradi ugotovljene nelegalne gradnje na zemljišču parc. št. ... k.o. ..., izrekel ukrep ustavitve gradnje, odstranitve nelegalno zgrajenega objekta ter vzpostavitve prejšnjega stanja, izrečene pa so mu bile tudi zakonsko določene prepovedi.

7. Po prejemu spisovne dokumentacije in pregledu zadeve je sodišče ugotovilo, da je toženka s sklepom, št. 06122-3284/2014-22 z dne 21. 9. 2015 ustavila inšpekcijski postopek, saj jo je tožnik dne 19. 3 2015 obvestil, da je izvršil obveznost po izpodbijani odločbi. To je gradbeni inšpektor preveril z ogledom dne 21. 9. 2015. S temi ugotovitvami je sodišče tožnika seznanilo z dopisom, št. III U 240/2015-7 z dne 21. 4. 2016 in ga pozvalo, naj sporoči, ali še vztraja pri vloženi tožbi in kolikor vztraja, naj za nadaljevanje postopka po vloženi tožbi utemelji svoj pravni interes.

8. V odgovoru na poziv je tožnikov pooblaščenec sodišču sporočil, da vztraja pri vloženi tožbi. Meni, da je pravni interes utemeljen in obrazložen že v tožbi in njeni obrazložitvi. Dodaja, da bo tožnik sporni objekt ponovno postavil, brez odločitve sodišča v tem upravnem sporu pa bo moral ponovno pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker zatrjuje, da gradbeno dovoljenje za tak objekt ni potrebno, saj že obstoječe gradbeno dovoljenje pokriva tudi gradnjo spornega objekta, meni, da ima pravni interes za nadaljevanje postopka po vloženi tožbi. Dne 29. 4. 2016 je tožnik osebno sodišču poslal vlogo, v kateri dodatno utemeljuje svoj pravni interes za nadaljevanje postopka po vloženi tožbi. Navaja, da s tožbo izpodbija postopek inšpekcijskega pregleda spornega objekta. Gradbeni inšpektor ni upošteval dejstev, ki bi utemeljevala drugačno odločitev. Z izbrisom zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi zadeva ni rešena. Sam ne pozna vseh predpisov in je zato naloga strokovnih služb in upravnih organov, da o ugotovljenih nepravilnostih obvestijo stranke v postopkih oziroma od njih zahtevajo, da spoštujejo veljavno zakonodajo. Po inšpekcijskem pregledu dne 6. 1. 2015 je poizvedoval o možnostih za ureditev nastale situacije. Občinska uslužbenka mu je takrat pojasnila, da veljavni občinski prostorski načrt ne dopušča pridobitve gradbenega dovoljenja za gradnjo objekta, bo pa prišlo do spremembe. Tožnik je zato podal vlogo za spremembo oziroma pripombo na občinski prostorski načrt, z namenom, da bi bila njegova parcela ponovno umeščena v zazidljivo območje, vendar ta pripomba ni bila upoštevana. O tem je obvestil tudi organ druge stopnje v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Ker je v izreku izpodbijane odločbe navedeno, da je ta, kljub pritožbi, izvršljiva, je dne 19. 3. 2015 izpolnil naloženo obveznost in o tem obvestil inšpektorja. Ta mu je sporočil, da bo z vložitvijo predloga za izbris zaznambe počakal do odločitve organa druge stopnje. Tožnik meni, da je inšpektor s takšnim postopanjem kršil njegovo pravico do svobodnega razpolaganja s premoženjem, zato bi bilo treba tak ukrep kot nezakonit odpraviti. Sodišču ponovno predlaga, da odloči o zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe, kot tudi odločbe organa druge stopnje in ju razveljavi. Preveri naj tudi 81. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin.

K točki I. izreka:

9. Sodišče je tožbo zavrglo.

10. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka izkazovati, da bi ugoditev njeni tožbi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na kar je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

11. Kot že navedeno zgoraj, je sodišče na podlagi predloženih upravnih spisov ugotovilo, da je toženka, s sklepom, št. 06122-3284/2014-22 z dne 21. 9. 2015, po uradni dolžnosti ustavila inšpekcijski postopek zoper tožnika. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik dne 19. 3. 2015 toženki poslal dopis, v katerem jo je seznanil, da je izvršil izpodbijano odločbo. To je bilo potrjeno še z ogledom dne 21. 9. 2015, o katerem je inšpektor sestavil zapisnik, št. 06122-3284/2014-21, ki je bil tožniku glasno prebran, nanj pa ni imel pripomb. Da je bila izpodbijana odločba izvršena dne 19. 3. 2015, potrjuje tudi sam tožnik v vlogi z dne 29. 4. 2016. 12. Iz navedenega izhaja, da je tožnik tožbo v tem upravnem sporu vložil po tem, ko je že izvršil inšpekcijsko (izpodbijano) odločbo. To pomeni, da v konkretni zadevi ne more več priti do prisilne izvršitve z odločbo odrejene obveznosti in zato izpodbijana odločba za tožnika tudi ne more več imeti pravnih učinkov (smiselno enako Upravno sodišče RS v sklepu I U 249/2012 z dne 31. 5. 2012, sklepu I U 36/2015 z dne 7. 5. 2015, itd.). S prenehanjem pravnih učinkov izpodbijanega akta pa preneha tudi potreba za sodno varstvo v upravnem sporu (prim. Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 259/2010 z dne 29. 9. 2010). Ker si tožnik z odpravo izpodbijane odločbe ne more več izboljšati svojega položaja, tudi nima več pravnega interesa za vodenje upravnega spora.

13. S tožbo v upravnem sporu se lahko zahteva odprava upravnega akta (izpodbojna tožba), izdaja oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka), sprememba upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije) in ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba) (prvi odstavek 33. člena ZUS-1).

14. Na podlagi navedenega člena ZUS-1, bi torej tožnik lahko v konkretni zadevi zahteval ugotovitev, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njegove pravice in pravne koristi, s tem, da bi za vložitev ugotovitvene tožbe izkazal tudi pravni interes. Tožnik v obravnavnem primeru tega ni storil. Tožnik namreč tudi po pozivu sodišča svojega zahtevka za odpravo izpodbijane odločbe (izpodbijani zahtevek) ni spremenil v ugotovitvenega. V vlogi, s katero utemeljuje svoj pravni interes za nadaljnje obravnavanje izpodbojne tožbe, tožnik le ponavlja tožbene navedbe, in sicer, da je bilo dejansko stanje v postopku nepravilno ugotovljeno. Obširno pojasnjuje svoje prepričanje, da je sporno gospodarsko poslopje zgrajeno legalno, saj mu sicer upravni organ ne bi izdal gradbenega dovoljenja za stanovanjski prizidek dne 1. 10. 1997 in gradbenega dovoljenja za kmečko lopo dne 19. 4. 2010. Tožnik nezakonitost izpodbijane odločbe in svoj pravni interes utemeljuje z dejstvom, da je od odločitve sodišča odvisno, ali bo moral za sporni objekt pridobiti novo gradbeno dovoljenje, kar pa, po njegovem prepričanju, ni potrebno. Sodišče ugotavlja, da tožnik zatrjuje dejstva, ki za odločitev v zadevi niso pravno pomembna. V tem upravnem sporu (četudi bi tožba izpolnjevala procesne predpostavke) se ne bi ugotavljalo, ali je za sporni objekt po relevantni zakonodaji treba pridobiti gradbeno dovoljenje ali ne, kot tudi ne, ali že pred tem izdana gradbena dovoljenja za stanovanjski prizidek in kmečko lopo „pokrivajo“ tudi gospodarsko poslopje, s tem pa tudi ne morebitne nepravilnosti zagrešene v teh postopkih izdaje gradbenih dovoljenj. Z inšpekcijsko odločbo se namreč ni odločalo, ali je za gradnjo spornega objekta treba pridobiti gradbeno dovoljenje ali ne. Ugotovljeno je bilo, da je (bilo) gospodarsko poslopje zgrajeno brez gradbenega dovoljenja, na tej podlagi pa izrečeni zakonski ukrepi za nelegalno gradnjo. Navedenemu pa ne nasprotuje niti tožnik. Tožnik si s predlagano odpravo same odločbe ter vrnitvijo v ponovno odločanje svojega pravnega položaja ne more izboljšati.

15. Tožnik ni zahteval izdajo ugotovitvene sodbe. To ne izhaja ne iz njegove tožbene zahteve na odpravo izpodbijane odločbe, ki je ni ustrezno preoblikoval ne iz njegovih tožbenih in nadaljnjih navedb v postopku. Od odločitve tožnika pa je odvisno, katero, oziroma kakšno tožbo bo vložil. Pri tem ga sodišče ni dolžno pozivati, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi zahteval sam. Tudi v upravnem sporu velja, da sodišče tožniku ne more prisoditi več ali nekaj drugega od tistega, kar je sam zahteval v tožbi. Ugotovitveni zahtevek pa sam po sebi ni vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta.(1)

16. Ker je sodišče ugotovilo, da za vsebinsko obravnavo tožbe niso izpolnjene vse procesne predpostavke, saj si tožnik s predlagano odpravo že izvršene odločbe ne more izboljšati svojega pravnega položaja, je tožbo, na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.

K točki II. izreka:

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. opomba (1) :tako E. Kerševan v Tožbeni zahtevki v upravnem sporu, Odvetnik, 2016, št. 75, str. 6.