Jedro

Prvostopni organ pred izdajo svoje odločbe tožnika ni seznanil s svojim stališčem glede nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLR Jugoslavije, pač pa le o tem, da naj se izjavi o nemški narodnosti svojega prednika in o njegovem življenju v tujini 4.12.1948.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 18.6.2001 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Upravne enote Maribor z dne 6.2.2001, s katero je navedeni organ prve stopnje ugotovil, da se B.B., rojen 3.9.1894 v Toppelsdorfu, Republika Avstrija (umrl 9.5.1953 v Grazu, Avstrija), po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 ni štel za jugoslovanskega državljana.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka odločala o tožnikovi pritožbi v času, ko je bila že objavljena odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 (Uradni list RS, št. 23/97). Tožena stranka pa je v svoji izpodbijani odločbi prezrla, da tožnik v upravnem postopku zaradi napačne razlage 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni imel možnosti izpodbijati domneve o nelojalnosti B.B. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v citirani odločbi sprejelo namreč stališče, da je potrebno določbo 3. odstavka 63. člena ZDen razlagati kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz, stranki pa je dovoljeno dokazovanje lojalnosti. V upravnem postopku pred organom prve stopnje pa tožniku ni bila dana možnost dokazovati, da dejstvo, katerega obstoj zakon domneva (to je nelojalnost), ne obstaja. Domneva nelojalnosti je tako izpodbojna in je tako breme dokazovanja na strani tožnika, to je tistega, ki zatrjuje, da dejstvo (domneva nelojalnosti) ne obstaja. To svoje stališče je Ustavno sodišče Republike Slovenije potrdilo tudi v svojih kasnejših odločbah (na primer: opr. št. Up 641/2001 in Up 299/2001, obe Uradni list RS, št. 7/2002).

V ponovljenem postopku bo tožnik imel možnost pred upravnim organom dokazovati, da nelojalnost B.B. ni obstajala. Pri tem pa bo po mnenju sodišča prve stopnje tožnik uspešen le, če bo dokazal obstoj okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti oziroma če bo ponudil navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo kontinuirano lojalnost imenovanega, ali pa bo dokazal obstoj okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti. Upravni organ pa bo moral slediti tudi načelu zaslišanja strank (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP/86) in dati tožniku možnost, da se pred izdajo odločbe v ponovnem postopku izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da prvostopni upravni organ pred izdajo svoje odločbe tožnika preko njegovega pooblaščenca ni seznanil s svojim stališčem glede tretjega pogoja po novem 2. odstavku 35. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48), ki je določil, da se za državljane FLRJ iz prejšnjega odstavka ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Zato je sodišče prve stopnje tožnikovi tožbi ugodilo, ker je ugotovilo, da je dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno in ker se v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni ravnalo po pravilih postopka in je to vplivalo na zakonitost odločitve.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožena stranka ponavlja svoje navedbe v izpodbijani odločbi in še dodaja: Tožnik je imel možnost sodelovati v postopku, z ugotovljenimi dejstvi je bil seznanjen, vendar po njenem mnenju nikoli ni zatrjeval, da domneva nelojalnosti pri B.B. ne obstaja. Zato je po njeni oceni napačno mnenje sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v svoji odločbi prezrla, da tožnik v upravnem postopku zaradi napačne razlage 3. odstavka 63. člena ZDen ni imel možnosti izpodbijati domneve nelojalnosti svojega pravnega prednika. Tega ni prezrla, v domnevo se ni spuščala iz razloga, ker le-ta za tožnika ni bila sporna oziroma tožnik domnevi nelojalnosti ni oporekal. Če pa stranka domnevi ne oporeka in pogoj 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ za samo stranko ni sporen, po njeni oceni organu druge stopnje ni potrebno posebej ugotavljati, ali je bilo to dejstvo pravilno ugotovljeno. V tem postopku pa bi bilo tožniku, kolikor bi izpodbijal nelojalnost svojega prednika, to vsekakor omogočeno in ne bi bil zavrnjen z razlago, da kaj takšnega v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZDen ni mogoče. Ker torej tožnik domneve nelojalnosti ni izpodbijal ne v postopku na prvi stopnji in ker tej domnevi tudi ni oporekal v pritožbi zoper prvostopno odločbo z dne 6.2.2001 in nenazadnje ker za tožnika nelojalnost njegovega prednika ni bila sporna niti v tožbi zoper izpodbijano odločbo, ocenjuje, da v svojem postopku ni ničesar prezrla ter da ni postopala v nasprotju z materialnim predpisom, ampak je materialni predpis zmotno uporabilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Tožnik v odgovoru na pritožbo ponavlja svoje tožbene trditve in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Sklicujoč se na 3. odstavek 63. člena ZDen, tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je v 2. odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ predviden še tretji pogoj za uporabo te določbe, to je nelojalno ravnanje, vendar pa prvostopni organ skladno s 3. odstavkom 63. člena ZDen tega ni ugotavljal. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pripominja, da je citirana določba 3. odstavka 63. člena ZDen vzpostavila le pravno domnevo, da so osebe nemške narodnosti, ki so ob uveljavitvi novele iz leta 1948 živele v tujini, ravnale nelojalno zoper interese narodov in države FLRJ. Zato ima sodišče prve stopnje prav, ko trdi, da je dokazovanje lojalnosti stranki dovoljeno.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim pravilno ugotovilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi prezrla, da tožnik v upravnem postopku zaradi napačne razlage 3. odstavka 63. člena ZDen ni imel možnosti izpodbijati domneve o nelojalnosti B.B. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke in dalo pravilno napotilo toženi stranki, da bo v ponovljenem postopku tožnik imel možnost pred upravnim organom dokazovati, da nelojalnost B.B. ni obstajala, pri čemer bo tožnik uspešen le, če bo dokazal obstoj okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti oziroma če bo ponudil navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo kontinuirano lojalnost imenovanega ali pa bo dokazal obstoj okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti. Pri tem je sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo upravni organ, da bo moral slediti tudi načelu zaslišanja strank (8. člen ZUP 1986) in dati tožniku možnost, da se pred izdajo odločbe v ponovnem postopku izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Pritožbeno sodišče tudi meni, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz upravnih spisov namreč izhaja, da prvostopni organ pred izdajo svoje odločbe tožnika preko njegovega pooblaščenca (dne 27.9.2000, kar je pooblaščenec prejel dne 24.10.2000) ni seznanil s svojim stališčem glede tretjega pogoja, to je nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, pač pa le o tem, da naj se izjavi o nemški narodnosti svojega prednika in o njegovem življenju v tujini 4.12.1948. V ponovnem postopku bo moral upravni organ podrobno in prepričljivo obrazložiti presojo vsakega izvedenega dokaza posebej in v njihovi vzajemni povezanosti z logičnim sklepanjem.

Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbi navedeno kršitev prvostopnega organa in tožene stranke glede izpodbijanja domneve nelojalnosti po tožniku v upravnem postopku odpravilo.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani odločbi pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.