Jedro

Ni pravilno pritožbeno stališče tožnika, da je sporazum delitev napitnine uredil v nasprotju z določbo 91. člena ZIS. Tožena stranka je napitnine razdelila izključno med delavce, ki delajo na delovnih mestih, ki jih določa 91. člen ZIS, ter sorazmerno z njihovim prispevkom k višini pobrane napitnine. V kolikor bi šteli, da 91. člen ZIS dopušča delitev napitnine le na način, za katerega se zavzema tožnik, torej da se del napitnine, pobran na igralni mizi, ne sme prenesti v skrinjico za napitnine pri blagajni, ter da pri delitvi napitnine, zbrane na igralnih mizah, ne smejo biti udeleženi nadzorniki igralnih aparatov, temveč le krupjeji oziroma nadzorniki igralnih miz, ne bi prepuščal podrobnejše ureditve panožni kolektivni pogodbi. Besedilo ZIS namreč določa (le) delovna mesta, ki sodelujejo pri delitvi napitnine, ter kriterij za delitev (sorazmerno z višino napitnine, ki jo ustvarijo na posameznih delovnih mestih v igralnici). Glede na to, da zakon prepušča podrobnejšo ureditev panožni kolektivni pogodbi, ureditev v 91. členu ZIS ni tako izključujoča, kot to meni tožnik.

Ker je imel sporazum, po pravilnem stališču sodišča prve stopnje, naravo kolektivne pogodbe, ter je v skladu s sorazmernim prispevkom vseh delavcev, ki jih opredeljuje 91. člen ZIS, podrobneje določil način delitve napitnine, ga je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Tudi ureditev v sporazumu, da se 10 % napitnine, pobrane na igralnih mizah, prenese v napitnino na blagajni, upošteva določbo iz 91. člena ZIS o delitvi glede na sorazmerni prispevek.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova razlike v plači za čas od marca 2013 do vključno februarja 2018 obračunati bruto mesečne zneske, kot so razvidni iz izreka sodbe, od njih odvesti davek in prispevke, neto zneske pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega neto zneska od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni pod izvršbo (točka I izreka). Višji zahtevek (do zneska 28.283,30 EUR), je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.923,47 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka (točki II in III izreka sodbe) zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov, oziroma podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo zaradi napačne razlage 91. člena Zakona o igrah na srečo (ZIS). Sodišče ni upoštevalo tožnikovega stališča, da se mora napitnina, zbrana v skrinjici igralnih miz, razdeliti le med krupjeje in inšpektorje živih iger. Zmotno je štelo, da je tako določala predhodna ureditev v ZIS, ki je veljala do leta 2003. Za pravilno razlago sedaj veljavnega 91. člena ZIS (po noveli ZIS-C) sta pomembni določbi drugega in tretjega odstavka, ki sta delodajalcu prepustili presojo, ali bo zbrano napitnino sploh namenil za plače. Ker panožna kolektivna pogodba (Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma) ni določala načina delitve, so delodajalci delitev napitnine urejali s splošnim aktom ter v praksi namenili le del zbrane napitnine med vse zaposlene. Sedanja dikcija zakona pa delodajalce in sindikate zavezuje, da napitnino razdelijo na pravičen način, torej sorazmerno z višino ustvarjene po posameznih delovnih mestih. Do napitnine so upravičeni le delavci, ki opravljajo delo pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah, in sicer sorazmerno z višino nagrade, ki jo ustvarijo na posameznih delovnih mestih. Takšen način razdelitve je pri toženi stranki veljal do leta 2014, pri čemer tožnik izpostavlja, da če bi želel zakonodajalec uzakoniti način delitve, kot ga zagovarja tožena stranka, in s katerim se strinja sodišče prve stopnje, v četrtem odstavku 91. člena ZIS ne bi uporabil besedne zveze "sorazmerno z višino napitnine, ki jo ustvarijo na posameznih delovnih mestih", temveč bi jasno in nedvoumno določil, da se napitnina razdeli med zaposlene na delovnih mestih iz prvega odstavka tega člena, ter da se podrobnejši način delitve napitnine določi s panožno kolektivno pogodbo.

Nadalje navaja, da je drugi odstavek 73. člena panožne kolektivne pogodbe v nasprotju z določbami četrtega odstavka 91. člena ZIS, saj določa, da se napitnine razdelijo sorazmerno med vse zaposlene glede na udeležbo posameznika v delovnem procesu gospodarske družbe. Zato bi lahko sodišče upoštevalo le četrti odstavek 91. člena ZIS. Tožnik je tudi oporekal veljavnosti Sporazuma o delitvi napitnine v družbi A. d. d. Tožena stranka je glede navedb o veljavi in sklepanju sporazumov, ki jih je podala v vlogi z dne 7. 11. 2018, prekludirana, saj so bile podane po roku, ki ga je sodišče dodelilo toženi stranki. Sodba o tem nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da sporazuma niso podpisale vse stranke in zato ni veljaven. Sporazum tudi ni veljaven, ker bi o njegovi vsebini moral soglašati svet delavcev tožene stranke, v skladu s 95. členom Zakona o sodelovanju delavcev pri opravljanju (ZSDU).

Tožnik je mesečni znesek napitnine, do katerega je upravičen, izračunal upoštevaje podatke o zbrani napitnini na igralnih mizah v enoti, kjer je opravljal delo, ki mu jih je dostavil predsednik uprave tožene stranke ter upoštevaje delavce (oziroma število opravljenih ur v tem mesecu), ki so delo opravljali na igralnih mizah. Pri tem ni upošteval študentov in samostojnih podjetnikov, saj to niso delavci, ki bi bili upravičeni do plače, kot to določa ZIS. Na igralnih mizah so delo opravljali le krupjeji ter inšpektorji, ki jih je tožena stranka razporejala na to delo, kar je razvidno iz mesečnih razporedov dela. Delo inšpektorjev na igralnih mizah in inšpektorjev na igralnih avtomatih je bilo ločeno. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izpoved B.B., direktorja igralnic v C., pred tem pa v D., ni pa upoštevalo razporedov dela, iz katerih je razvidno, kje so posamezni delavci opravljali svoje delo. Pravica do udeležbe pri delitvi napitnine je odvisna od dejanskega dela na igralnih mizah, ne pa od fiktivnega opisa delovnega mesta. Sodišče se do tega ni opredelilo, čeprav gre za bistvena dejstva. Ni se opredelilo tudi do tožnikovih ugovorov do izračunov napitnine, ki jih je pripravila tožena stranka. Posledično je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče tudi ni upoštevalo tožnikovih pripomb na izvedensko mnenje, saj v krog upravičencev štelo delavce, ki niso zaposleni na nobenem delovnem mestu iz prvega odstavka 91. člena ZIS.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka pri obračunu napitnine vključila izključno tiste delavce v marketingu, ki so zaradi sodelovanja na oddelku živih iger razpolagali z ustrezno licenco. Sodišče je tem delavcem priznalo pravico do napitnine zgolj za četrtino njihovega delovnega časa, to je za čas, ki naj bi ga porabili za izvajanje igre "S.". V preostalem delu pa jih je neutemeljeno izključilo iz obračuna za delitev napitnine. Njihovo delo ni omejeno zgolj na vodenje "S.", kot je to napačno ugotovilo sodišče, pač pa sodelujejo v celotnem delovnem procesu, ki poteka na igralnih avtomatih in igralnih mizah, zlasti v okviru številnih promocijskih aktivnosti. Njihove delovne zadolžitve so tako v veliki meri podobne zaposlenim na delovnem mestu inšpektor igralnih naprav, o čemer je izpovedala tudi priča B.B.. Zaposleni v marketingu z ustrezno licenco imajo neposreden stik z denarjem in tudi za njih velja obveznost dajanja napitnin v skrinjice, kot za ostale zaposlene na igralnih mizah ali igralnih avtomatih, kar posledično pomeni, da so skladno s sodno prakso (sodba Upravnega sodišča RS opr. št. U 537/2015) lahko deležni plače iz naslova pobrane napitnine. Njihova delna izključitev iz obračuna napitnine pomeni dejansko nedopusten poseg sodišča v samo organizacijo delovnega procesa pri toženi stranki. Delovne naloge so namreč neločljivo povezane s tem oddelkom. S tem, ko jim sodišče ni priznalo pravico do napitnine za celoten delovni čas, pač pa zgolj za četrtino delovnega časa, je dejansko samo odločilo, na kateri oddelek zaposleni v marketingu spadajo, oziroma je nedopustno poseglo v izključno pristojnost delodajalca do umeščanja, razvrščanja in poimenovanja delovnih mest. 5. V odgovoru na pritožbi stranki prerekata navedbe iz pritožbe nasprotne stranke, predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba tožnika. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Pritožba tožnika neutemeljeno očita obstoj relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče upoštevalo navedbe tožene stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 7. 11. 2018, čeprav jih je podala po poteku roka, ki ga je odredilo sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 26. 9. 2018. Pooblaščenec tožene stranke je namreč 23. 10. 2018 sodišče zaprosil za podaljšanje roka za odgovor na navedbe tožnika in izjavo glede predložene dokumentacije, ki jo je utemeljil s tem, da med strankama potekajo pogajanja glede sporazumne rešitve vseh odprtih zadev, sodišče pa je njegovi vlogi ugodilo ter toženi stranki rok podaljšalo do 7. 11. 2018 (uradni zaznamek z dne 23. 10. 2018 - list. št. 34). Sodišče prve stopnje te svoje odločitve v sodbi ni bilo dolžno posebej obrazložiti, zato v tem smislu pritožba tožnika neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba tožnika to kršitev neutemeljeno uveljavlja tudi v zvezi z očitkom, da sodba nima razlogov o tem, da le razporedi dela dokazujejo, kje so posamezni delavci opravljali svoje delo, ne pa fiktivni opisi delovnih mest, ter da sodba nima razlogov o tožnikovih ugovorih glede izračuna prikrajšanja, ki ga je pripravil sodni izvedenec finančne stroke E.E., univ. dipl. ekon. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba utemeljena z vsemi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči ter jo je mogoče v celoti preizkusiti. Dejansko tožnik v tem delu izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje glede načina delitve napitnine.

9. Tožnik, ki je pri toženi stranki zaposlen za opravljanje dela krupjeja, uveljavlja plačilo razlike med prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejel v času od marca do februarja 2018, če bi tožena stranka v skladu z 91. členom Zakona o igrah na srečo (ZIS; Ur. l. RS, št. 27/95 in nasl.), obračunavala del plače iz naslova napitnine kot delovne uspešnosti. Meni, da bi morala tožena stranka pri delitvi napitnine upoštevati le delavce na delovnih mestih, na katerih je bila napitnina ustvarjena, s tem, ko je krog delavcev razširila, pa je prikrajšala dejanske upravičence do napitnine. Tožena stranka je tak nepravilen način obračunavanja in izplačevanja napitnine uveljavila s Sporazumom o delitvi napitnine iz leta 2014, za katerega tožnik meni, da ni veljaven, ker ga ni podpisal tožnik kot namestnik predsednika reprezentativnega sindikata, poleg tega pa z vsebino sporazuma ni soglašal svet delavce tožene stranke, v smislu določbe 95. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU; Ur. l. RS, št. 42/93 in nasl.).

10. ZIS v prvem odstavku 91. člena določa, da lahko igralci, ne glede na določbo 88. člena tega zakona, dajejo napitnino v posebne skrinjice pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah. Po določbi drugega odstavka 91. člena ZIS je napitnina iz prejšnjega odstavka sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. Po tretjem odstavku navedenega člena so pri delitvi prihodka iz napitnin iz prejšnjega odstavka izvzeti člani uprave in drugi vodilni delavci koncesionarja. Četrti odstavek 91. člena ZIS nadalje določa, da se napitnina med zaposlene razdeli sorazmerno z višino napitnine, ki jo ustvarijo na posameznih delovnih mestih v igralnici, določenih v prvem odstavku tega člena. Podrobnejši način delitve napitnin se določi s panožno kolektivno pogodbo.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva in zavzelo pravna stališča, kot sledi: - Krog upravičencev do napitnine je glede na določbo 91. člena ZIS zožen na delavce, ki opravljajo dela na delovnih mestih (igralne mize, igralni avtomati, blagajna in recepcija). Iz obračuna in plačila so izključeni študentje in samostojni podjetniki.

- Glede sorazmerne ureditve načina delitve napitnine zakon napotuje na ureditev v panožni kolektivni pogodbi, ki pa tega na opisani poseben način, torej drugače kot velja za delovno uspešnost po drugem odstavku 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ni uredila.

- Tožena stranka je delitev napitnine torej lahko uredila drugače, pri tem pa je morala upoštevati z zakonom določen krog upravičencev in načelo sorazmernosti prispevka delavca k ustvarjeni višini napitnine. Ob teh dveh predpostavkah je njena odločitev glede na odsotnost ureditve v panožni kolektivni pogodbi avtonomna, za odločitev v zadevi pa ni pomembno, na kakšen način so to uredile druge pravne osebe s področja igralništva.

- Tožnikovo stališče, da so do delovne uspešnosti iz naslova napitnine, pridobljene na igralnih mizah, upravičeni le krupjeji in inšpektorji na živih igrah, temelji na njegovi trditvi o neveljavnosti Sporazuma o delitvi napitnine.

- Sporazum o delitvi napitnine z dne 8. 7. 2014 (A1) na splošen in abstrakten način ureja pravila delitve napitnine, zato ga je potrebno, skladno s 3. členom Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP; Ur. l. RS, št. 43/06 in 45/08), šteti za akt kolektivnega dogovarjanja o ureditvi vprašanja, ki je sicer predmet urejanja s kolektivno pogodbo.

- Sporazum sta poleg tožene stranke podpisala še ZSSS sindikat družbe A. Enota D. in Sindikat delavcev igralnice A. Enota C., ki ju je toženka štela kot reprezentativna sindikata. Kot reprezentativni sindikat je toženka štela tudi SIDS sindikat igralniških delavcev Slovenije Enota D., ki pa sporazuma ni podpisal. - Na podlagi 11. člena ZKolP se v primerih, v katerih je pri posameznem delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ki pokrivajo različne interese, ne zahteva posebnega kvoruma, ampak zadostuje, da akt kolektivnega dogovarjanja sklene en reprezentativen sindikat. Če bi SIDS Enota D. s toženko sklenil drugačen sporazum, bi jo zavezovala dva, tako pa se med strankama uporablja Sporazum o delitvi napitnine z dne 8. 7. 2014. - Ker ima sporazum naravo akta kolektivnega dogovarjanja, toženi stranki za njegovo veljavo ni bilo treba pridobiti soglasja sveta delavcev po 95. členu ZSDU.

- Blagajniki sodelujejo pri delu na živih igrah, inšpektorji igralnih naprav pa delajo na delovnih mestih, na katerih se ustvarja napitnina in sodijo v krog upravičencev za njeno delitev. Tožena stranka je v krog delavcev, ki jim pripada delovna uspešnost iz naslova napitnine, štela tudi delavce marketinga, ki so izvajali igro S., in "hosterje", ki so skrbeli za dobro počutje igralcev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da jih je tožena stranka lahko štela v krog upravičencev za delitev napitnine glede na predvideni delovni čas, potreben za izvedbo žive igre S., in sicer za eno četrtino.

- Sporazum o delitvi napitnine je v 4. členu na zakonit način uredil delovno uspešnost iz 91. člena ZIS.1

12. Ni pravilno pritožbeno stališče tožnika, da je sporazum delitev napitnine uredil v nasprotju z določbo 91. člena ZIS. Tožena stranka je napitnine razdelila izključno med delavce, ki delajo na delovnih mestih, ki jih določa 91. člen ZIS, ter sorazmerno z njihovim prispevkom k višini pobrane napitnine. V kolikor bi šteli, da 91. člen ZIS dopušča delitev napitnine le na način, za katerega se zavzema tožnik, torej da se del napitnine, pobran na igralni mizi, ne sme prenesti v skrinjico za napitnine pri blagajni, ter da pri delitvi napitnine, zbrane na igralnih mizah, ne smejo biti udeleženi nadzorniki igralnih aparatov, temveč le krupjeji oziroma nadzorniki igralnih miz, ne bi prepuščal podrobnejše ureditve panožni kolektivni pogodbi. Besedilo ZIS namreč določa (le) delovna mesta, ki sodelujejo pri delitvi napitnine, ter kriterij za delitev (sorazmerno z višino napitnine, ki jo ustvarijo na posameznih delovnih mestih v igralnici). Glede na to, da zakon prepušča podrobnejšo ureditev panožni kolektivni pogodbi, ureditev v 91. členu ZIS ni tako izključujoča, kot to meni tožnik.

13. Ker je imel sporazum, po pravilnem stališču sodišča prve stopnje, naravo kolektivne pogodbe, ter je v skladu s sorazmernim prispevkom vseh delavcev, ki jih opredeljuje 91. člen ZIS, podrobneje določil način delitve napitnine, ga je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Glede na oceno izvedenih dokazov je namreč pravilno štelo, da po racionalizaciji delovnega procesa inšpektorji igralnih naprav predvsem odločajo o bonitetah in skrbijo za dobro počutje gostov, tako pri igralnih mizah kakor tudi pri igralnih avtomatih, nadzor aparatov pa se predvsem opravlja preko video nadzora. Zaradi njihove vloge pri delu na igralnih mizah so tudi po stališču pritožbenega sodišča nadzorniki igralnih aparatov, blagajniki in inšpektorji igralnih naprav utemeljeno vključeni pri nagrajevanju delovne uspešnosti iz pobrane napitnine. V tem delu sodišče svoje dokazne ocene ni oprlo le na opise delovnih mest, temveč je organizacijo delovnega procesa ter soprispevek nadzornikov igralnih miz ugotavljalo predvsem na podlagi izpovedi priče B.B..

14. Tudi ureditev v sporazumu, da se 10 % napitnine, pobrane na igralnih mizah, prenese v napitnino na blagajni, upošteva določbo iz 91. člena ZIS o delitvi glede na sorazmerni prispevek. Sodišče prve stopnje je takšno stališče zavzelo potem, ko je F.F., ki je bil v obravnavanem času predsednik sveta delavcev, izpovedal, da so menili, da je prav, da 10 % napitnin igralnih miz pripada delavcem na blagajni, njegovo izpoved o prispevku delavcev na blagajni k pobrani napitnini sta potrdila B.B. in G.G.. Zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo sodišče pri odločitvi o višini tožbenega zahtevka upoštevati le določbo 91. člena ZIS, ne pa tudi sporazuma ter da delavci na blagajni in nadzorniki igralnih aparatov ne bi smeli biti udeleženi pri nagrajevanju iz napitnine, pobrane na igralnih mizah.

15. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da že iz prvega odstavka 73. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 56/18) izhaja, da je napitnina, ki jo dajejo igralci in se zbira skladno z Zakonom o igrah na srečo, sestavni del prihodkov koncesionarja in je v celoti namenjena za plače zaposlenih v družbi, za njihovo delovno uspešnost, v nasprotju z 91. členom ZIS. Sodišče prve stopnje namreč utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo po določbi panožne kolektivne pogodbe, saj ta ni uredila podrobnejšega načina delitve napitnine.

16. Ker je sodišče ugotovilo, da ima sporazum naravo akta kolektivnega dogovarjanja, je tudi pravilno štelo, da soglasje sveta delavcev v smislu določbe druge alineje prvega odstavka 95. člena ZSDU ni bilo potrebno. Navedena določba namreč zahteva soglasje sveta delavcev ob sprejemanju splošnega akta delodajalca, s katerim se določajo merila za ocenjevanje delovne uspešnosti delavcev, in torej na za primer, ko pride do sklenitve sporazuma, ki ima naravno kolektivne pogodbe.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo podatke o višini napitnine, ki je bila zbrana po posameznim mestih oziroma ugotovljena v skladu s 4. členom sporazuma. Sodišče pri delitvi tako zbrane napitnine na igralnih mizah pravilno ni upoštevalo dela, ki so ga opravili študentje in samostojni podjetniki posamezniki. Za delavce marketinga pa je v skladu z 91. členom ZIS pravilno ugotovilo, da je njihovo delo na delovnih mestih, ki jih opredeljuje 91. člena ZIS, dosegalo (le) eno četrtino delovnega časa in ne celotni delovni čas, kot to zmotno meni pritožba tožene stranke. Če bi sodišče pri osnovi za delitev napitnine upoštevalo celoten delovni čas delavcev v marketingu, čeprav je bilo pravilno ugotovljeno, da so sodelovali pri igri S. le v trajanju ene četrtine delovnega časa, bi pri delitvi napitnine odločilo v nasprotju z 91. členom ZIS, saj bi bili udeleženi pri delitvi napitnine tudi za čas, ko dela niso opravljali na delovnih mestih, ki jih določa 91. člen ZIS, ter v večjem obsegu, kot so prispevali k višini zbrane napitnine. Pritožba tožene stranke glede na zgoraj navedeno neutemeljeno navaja, da delo delavcev v marketingu ni omejeno zgolj na vodenje S., temveč da sodelujejo v celotnem delovnem procesu, ki poteka na igralnih avtomatih in igralnih mizah, zlasti v okviru številnih promocijskih aktivnosti. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da sodelujejo pri igrah le v obsegu ene četrtine delovnega časa, so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče s tem poseglo v samo organizacijo delovnega procesa pri toženi stranki in neutemeljeno prevzelo izključne pristojnosti tožene stranke.

18. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na sodno prakso pritožbenega sodišča glede delitve napitnin v zadevah opr. št. Pdp 456/2019, opr. št. Pdp 977/2017, opr. št. Pdp 450/2018, opr. št. Pdp 495/2018 in opr. št. Pdp 497/2018, saj je v navedenih zadevah pritožbeno sodišče obravnavalo drugačna pravna vprašanja, zato odločitev v obravnavani zadevi ne odstopa od navedene sodne prakse.

19. Razen pavšalnega pritožbenega očitka tožnika, da sodišče ni upoštevalo njegovih pripomb na izračun tožnikovega prikrajšanja pri plači, ki ga je ugotovil imenovani sodni izvedenec za področje financ E.E., pritožba tožnika ne navaja nobenega dejstva, ki bi vzbudilo dvom v pravilnost ugotovitev izvedenca. Zato pritožba tožnika tudi po višini dosojenega zneska neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, saj temelji na prepričljivem izračunu, ki ga je sodni izvedenec pojasnil tudi v svojem zaslišanju.

20. Ker niso podani niti s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

22. Odgovora na pritožbo nista bistveno pripomogla k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krijeta stranki sami (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Sporazum v 4. členu določa, da se osnove za delitev napitnine določijo tako, da se polovica napitnine, ki se v posameznem mesecu ustvari na igralnih aparatih, prišteje k napitnini na igralnih mizah, nadalje pa se 10 % napitnine, ki se v posameznem mesecu ustvari na igralnih mizah, prišteje k napitnini, ustvarjeni na blagajni, tako dobljeni zneski napitnine pa predstavljajo osnovo, ki se deli med zaposlene, pri čemer se napitnina na igralnih mizah razdeli med zaposlene na delovnih mestih krupje, nadzorniki igralnih naprav in vodjo oddelka.