Jedro

Ker v zakonu ni določeno, da je zoper odločbo ministrstva možna pritožba, tudi ni pritožbe zoper sklep ministrice o izločitvi uradne osebe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrgla pritožbo tožeče stranke, ki jo je le-ta vložila zoper njen sklep, po katerem se zahteva tožnika za izločitev direktorja Urada RS za varstvo konkurence AA kot neutemeljena zavrne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da po prvem odstavku 38. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002 - v nadaljevanju: ZUP) o izločitvi predstojnikov organov v sestavi odloča minister ter da se o izločitvi odloči s sklepom. Po drugem odstavku 39. člena ZUP je sicer zoper sklep dovoljena posebna pritožba. Vendar pa po tretjem odstavku 13. člena ZUP velja, da je v primeru, ko na prvi stopnji odloča Ministrstvo, dovoljena pritožba samo v primeru, da tako določa zakon. V zakonu mora biti določeno tudi, kdo o pritožbi odloča. Ker z zakonom ni določeno, da odloča o pritožbi zoper sklep Ministrstva Vlada, je treba pravico do pritožbe razumeti kot pravico do ustreznega pravnega varstva. In ker je zoper odločitve Ministrstva, sprejete v upravnem postopku, mogoče vložiti tožbo v upravnem sporu, je pravno sredstvo zoper izpodbijani sklep samo tožba na Upravno sodišče. Zato pritožba po mnenju tožene stranke ni dopustna. Dodaja še, da bi bilo tudi sicer odločanje o pritožbi s strani istega organa (na katerega je pritožba naslovljena), v direktnem nasprotju z načelom dvostopnega odločanja. Razen tega gre za odločanje o vprašanju postopka. V takšnih zadevah pa se uporablja določba drugega odstavka 258. člena ZUP, po kateri pritožba zoper sklep ni dovoljena, če ni dovoljena pritožba zoper odločbo organa, ki je odločbo izdal. In ker pritožba zoper odločbo Urada za varstvo konkurence v skladu s 43. členom Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 56/99 - v nadaljevanju: ZPOmK) ni dovoljena, tudi ni dovoljena zoper sklep, izdan v tem postopku. Zato je tožena stranka na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pritožbo zavrgla.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče napadeni sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Sodišču tudi predlaga, da združi obravnavanje z zadevo U... , v kateri se (ravno tako) odloča o izločitvi. Tožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka, in sicer iz previdnosti, za primer, če bi Upravno sodišče tožbo zoper sklep, s katerim se zavrne zahteva za izločitev, zavrglo. Navaja, da sklepanje tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni pravno pravilno. Po prvem odstavku 230. člena ZUP ni pritožbe le zoper odločbo, ki jo na prvi stopnji izda Državni zbor, Vlada ali predstavniški organ lokalne skupnosti. Ne določa pa, da ni dopustna pritožba zoper sklep, ki ga izda Minister na podlagi prvega odstavka 38. člena ZUP. Čeprav ZUP izrecno dovoljuje pritožbo tudi zoper sklep Ministra, pa ne določa pristojnosti za odločanje o takem sklepu. Ker je Vlada odgovorna za celotno delovanje državne uprave in nadzoruje delo ministrstev, tožnik meni, da je s tem podana tudi pristojnost Vlade za odločanje o pritožbi. Za takšen primer predvideva Zakon o Vladi izdajo odločbe. Ob podobnem pravnem stanju je v zadevi U 783/92-9 Vrhovno sodišče s sklepom tožbo zavrglo. Sicer pa se tožniku z določitvijo pristojnosti niti ni treba ukvarjati, ker se pošlje pritožba vedno organu prve stopnje. Ne vzdrži pa po mnenju tožnika tudi razlogovanje, ki se sklicuje na 258. člen ZUP. Opozarja na napako v zapisu oziroma citatu navedene določbe in poudarja, da je določba očitno namenjena primerom, ko sklep izda isti organ, ki odloča v glavni stvari - kar pa v konkretnem primeru ni podano, saj o izločitvi odloča Ministrica, v glavni stvari pa Urad za varstvo konkurence.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Navaja še, da navedba judikata Vrhovnega sodišča za konkreten primer ni ustrezna, ker se nanaša na drugačno upravno stvar. Postopek izločitve pa je procesno dejanje in ločeno od reševanja glavne stvari, zato je na podlagi člena 129 ZUP pritožbo zavrgla.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa priglasilo udeležbo v postopku z vlogo št... z dne 16. 10. 2003. Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da gre v zadevi za odločanje o pritožbi, ki jo je tožnik (iz previdnosti) vložil zoper sklep Ministrice, po katerem se njegova zahteva za izločitev predstojnika Urada za varstvo konkurence zavrne.

Gre torej za odločanje o pritožbi zoper sklep oziroma za preizkus pritožbe, ki ga opravi prvostopni organ, in ne za odločanje o zahtevku, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Podlaga za odločitev zato ne more biti 129. člen ampak 240. člen ZUP, po katerem organ prve stopnje preizkusi, ali je pritožba dovoljena, pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje s sklepom zavrže (drugi odstavek 240. člena ZUP).

Po citirani določbi je način odločitve enak tistemu iz 129. člena ZUP (zavrženje vloge). Presoja, ki jo je opravila tožena stranka, pa je tudi ustrezna, saj se, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, presoja, ali je vloga dovoljena. Odločanje na drugi pravni podlagi zato ne predstavlja bistvene kršitve postopka, tako kot tudi ni šteti za bistveno pomanjkljivost, ker je odločitev poimenovana odločba namesto sklep, kot je pravilno.

V vsebinskem pogledu pa se tožena stranka pravilno sklicuje na določbe členov 38 in 39 ZUP kot podlago za odločanje o izločitvi ter na določbo 13. člena ZUP, ki govori o možni pritožbi. Sodišče se strinja, da je v pogledu pravnih sredstev odločitev Ministra, oziroma v konkretnem primeru Ministrice, šteti kot akt Ministrstva. Zato se sodišče strinja s toženo stranko, ko svojo odločitev utemelji s tem, da zoper odločbe Ministrstva ni pritožbe, oziroma je dovoljena samo v primeru, če tako določa zakon. Pravilno jo tudi poveže z določbo 258. člena ZUP, po kateri ni pritožbe zoper sklepe tistih organov, zoper odločbe katerih ni pritožbe. Tudi po mnenju sodišča je namreč pri tej določbi poudarek na organu in ne na (isti) upravni stvari, kot razloži določbo tožeča stranka, le da je v konkretnem primeru relevanten "organ" Ministrstvo in ne Urad, kot to zmotno meni tožena stranka. Za primer, ko o izločitvi odloča Minister, pa ZUP možnosti pritožbe posebej ne daje. Tega tudi ne določa predpis, ki ureja varstvo konkurence. Po izrecnih določbah ZPOmK celo velja, da zoper nobeno odločitev v tem postopku ni pritožbe, je pa zato zagotovljeno sodno varstvo - ne le zoper odločbe (Urada), ampak tudi zoper sklepe, ki se izdajo v tem postopku.

Ker je torej izpodbijana odločitev, da se pritožba zavrže, pravilna in skladna z zakonom, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.