Jedro

Iz opisa inkriminiranega ravnanja, vsebovanega v izreku sodbe sodišča prve stopnje je res razbrati tudi zakonske znake kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, vendar ta izgubijo svojo samostojnost in so vsebovana v kaznivem dejanju šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1. Obsojencu očitana kazniva dejanja se namreč od kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime razlikujejo prav v tem, da so storjena na škodo zaposlenega na delovnem mestu in se za obstoj tega kaznivega dejanja pri oškodovancu zahteva nastop vsaj ene prepovedane posledice; ponižanost ali prestrašenost oškodovanca.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Kopru je bil Z. D. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo v kateri mu je za kaznivo dejanje pod točko ena določilo kazen deset mesecev zapora in pod točko dva šest mesecev zapora, ter mu določilo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodno takso. Višje sodišče v Kopru je pritožbo zagovornika obsojenega Z. D. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega pravočasno dne 23. 6. 2014, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in druge kršitve kazenskega postopka ter predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, pravnomočno sodbo spremeni tako, da oprosti obsojenega Z. D. za kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu, podrejeno pa predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi pravnomočno sodbo in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo razsojo. Zagovornik v zahtevi navaja, da je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje, saj obdolžencu očitana dejanja ne pomenijo izvršitvenih oblik kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1, prav tako je sodišče nepravilno uporabilo določbo 344. člena ZKP, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj bi ob pravilni uporabi tega določila, moralo obdolženca oprostiti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP dne 10. 9. 2014, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Iz opisa inkriminiranega dejanja, je po mnenju vrhovnega državnega tožilca, res razbrati zakonske znake določenih kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, vendar v obravnavani zadevi ta izgubijo samostojnost, saj so vsebovana v kaznivem dejanju šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1. Nadalje je iz obrazložitve kršitve razumeti, da zagovornik ne sprejema ocene sodišča, da je ravnanja zoper oškodovanko J. P. mogoče šteti kot eno izmed izvršitvenih oblik očitanega kaznivega dejanja. Kolikor gre pri tem za nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, tak očitek po vsebini predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno. Enak zaključek je potreben v zvezi z zatrjevanji o napačni dokazni oceni sodišča glede očitanih ravnanj zoper oškodovanko V. B. Tudi ne drži očitek zagovornika, da ravnanja obsojenega v zvezi z očitki pod prvo in drugo alinejo točke 1./I. izreka sodbe ne predstavljajo trpinčenja, ker ni šlo za ponavljajoče se, sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje. Vrhovni državni tožilec prav tako ocenjuje, da je že pritožbeno sodišče navedlo ustrezne razloge glede očitka, da naj bi sodišče prekoračilo obtožbo. Po ustaljeni sodni praksi so dovoljene spremembe v opisu kaznivega dejanja, ki niso pravno relevantne za obstoj kaznivega dejanja in krivde. Glede očitka, da izrek sodbe nasprotuje sam sebi, ker je v konkretnem opisu kaznivega dejanja, storjenega na škodo J. P., pri oškodovanki navedena tudi prizadetost, kot posledica obsojenčevega ravnanja, čeprav prizadetost ni vsebovana v abstraktnem opisu kaznivega dejanja, meni, da navedeno ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje pri oškodovanki poleg prizadetosti, kot prepovedane posledice, ugotovilo tudi ponižanost, ki je zakonski znak v smislu 197. člena KZ-1. Iz navedenih razlogov, predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Odgovor Vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku, zagovornik je podal izjavo v kateri navaja, da obsojeni vztraja pri navedbah, ki jih je že podal v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

Glede kaznivega dejanja, storjenega na škodo J. P. 5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da iz izreka izhaja, da je bila oškodovanka J. P. neenakopravno obravnavana z ostalimi zaposlenimi, ter ponižana in prizadeta. Pri tem pa opozarja, da prizadetost oškodovanca ni vsebovana v opisu konkretnega kaznivega dejanja in ne predstavlja zakonskega znaka v smislu 197. člena KZ-1, pač pa zakon opredeljuje ponižanje in prestrašenost oškodovanca zaradi ravnanj storilca, ki jih predstavljajo bodisi spolno nadlegovanje, psihično nasilje, trpinčenje ali neenakopravno obravnavanje, zaradi česar izrek nasprotuje sam sebi, ter tako uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Izrek sodbe nasprotuje sam sebi, če obstaja nasprotje med pravno relevantnimi dejstvi. To nasprotje je podano predvsem takrat, kadar se dejstva, ki tvorijo dejanski temelj sodbe, medsebojno izključujejo(1). Med dejstvi navedenimi v izreku, na katere opozarja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, da prizadetost oškodovanca ni vsebovana v opisu konkretnega kaznivega dejanja, ni nobenega neskladja oziroma nasprotja. Iz izreka namreč jasno izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ki so tudi konkretizirani. Sodišče prve stopnje je namreč poleg prizadetosti oškodovanke (ki ni zakonski znak kaznivega dejanja) ugotovilo tudi nastop ponižanosti, ki je zakonski znak kaznivega dejanja v smislu 197. člena KZ-1. Trditev v izreku, da je bila oškodovanka tudi prizadeta, je le dodatna posledica kaznivega dejanja in ne pomeni nasprotja med pravno relevantnimi dejstvi.

7. Zagovornik nadalje navaja, da je podano nasprotje med razlogi sodbe in vsebino zapisnikov in listin v spisu, ter navaja da je neresnična in neizkazana, ter dokazno nepodprta sodba v delu, kjer se obsojenemu očita, da je o J. P. razširjal govorice, da je ona kriva za slabe odnose na postaji, da so druge pred njo zbežale in da je blatil njeno ime.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Zagovornik zgolj zatrjuje nasprotje med razlogi sodbe in vsebino zapisnikov in listin v spisu, pri čemer ne konkretizira, v čem je to nasprotje podano. V nadaljevanju pa izraža nestrinjanje z dokazno oceno in s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Zagovornik vidi kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v tem, da očitana ravnanja obsojenca ne morejo predstavljati zakonskega znaka kaznivega dejanja šikaniranja. Razširjanje takšnih ali drugačnih govoric lahko predstavlja kaznivo dejanje obrekovanja, opravljanja, žaljive obdolžitve ali razžalitve, ne more pa predstavljati šikaniranja, saj ne gre za nobeno od štirih izvršitvenih oblik, kot jih opredeljuje 197. člen KZ-1. Prav tako ne more biti znak kaznivega dejanja predlog za premestitev delavke na drugo delovno mesto in odvzetje naloge vnašanja razporeda.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v opisu obsojencu očitanega ravnanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1. Pritrditi gre stališču višjega sodišča v točki 6 sodbe, da je potrebno ravnanja obdolženca opisana v točki 1. izreka izpodbijane sodbe, obravnavati kot celoto in na podlagi take celovite presoje opisa obsojenčevega ravnanja zaključiti, da so v ravnanju obsojenca podani vsi zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja. Obsojencu se je očitalo, da je prepovedano posledico pri oškodovanki dosegel s psihičnim nasiljem, trpinčenjem ter neenakopravnim obravnavanjem. Iz opisa inkriminiranega ravnanja, vsebovanega v izreku sodbe sodišča prve stopnje je res razbrati tudi zakonske znake kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, vendar ta izgubijo svojo samostojnost in so vsebovana v kaznivem dejanju šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1. Obsojencu očitana kazniva dejanja se namreč od kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, razlikujejo prav v tem, da so storjena na škodo zaposlenega na delovnem mestu in se za obstoj tega kaznivega dejanja pri oškodovancu zahteva nastop vsaj ene prepovedane posledice; ponižanost ali prestrašenost oškodovanca(2). S podajanjem drugačnih dokaznih zaključkov glede obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja, pa zagovornik uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Glede kaznivega dejanja, storjenega na škodo V. B. 11. Zagovornik navaja, da je bila sprememba obtožbe, ki jo je naredilo Vrhovno državno tožilstvo, nedopustna, saj v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za spremembo obtožnice, saj glede spremenjenega obtožnega akta ni podana identiteta. V spremenjenem aktu je namreč opisan povsem drugi dogodek, ki naj bi predstavljal znak Z. D. očitanega kaznivega dejanja, s tem pa uveljavlja kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Po določbi 344. člena ZKP sme tožilec, če med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnavana prekine, da pripravi novo obtožnico. Spremenjena obtožnica se sme nanašati le na dejanje, ki je predmet obtožbe. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 izhaja, da ZKP zaradi možnosti, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje pristojni tožilec, daje možnost spremeniti obtožnico tako, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku, pač pa ima spremenjena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakonski znak kaznivega dejanja. Ta pravica pristojnega tožilca po presoji Ustavnega sodišča sama po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če je tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku (obdolženec) lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Kot je že pravilno ugotovilo višje sodišče v točki 8 sodbe, je bila modifikacija obtožbe podana skladno s prvim odstavkom 344. člena ZKP, po zaslišanju prič. V obtožbo je državna tožilka posegla tako, da je prvotni očitek, „da je obdolženi oškodovanki večkrat odredil delo na mejnem prehodu ... in ...“, nadomestila z očitkom, „da je predlagal premestitev na Postajo mejne policije ...“, natančneje je konkretiziran tudi očitek o zasmehovanju, kjer se je dodalo besedilo „kokoš, radodajka“. Modifikacija je bila podana pred zaključkom glavne obravnave in obtožni akt se še vedno nanaša na isto historično dogajanje, obsojenec pa se je o spremembi obtožbe tudi izjavil. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča, se obtožni akt še vedno nanaša na isti življenjski primer in ne pomeni očitka obsojencu, da je storil drugo kaznivo dejanje, kot mu je bilo očitano v obtožnem predlogu. Zaradi navedenih razlogov je očitek zahteve o kršitvi drugega odstavka 371. člena ZKP, neutemeljen. Sprememba obtožbe v okviru istega historičnega dogodka je dopustna, če ne predstavlja zlorabe instituta spremembe obtožbe in če ne posega v pravice obdolženca, da se učinkovito brani(3).

13. Kršitev 1. točke 372. člena ZKP zagovornik obrazlaga s tem, da posamezna ravnanja, kot se v izreku izpodbijane sodbe obsojencu očitajo, da jih je storil na škodo V. B., ne predstavljajo zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 197. člena KZ-1. V konkretnem primeru bi šlo lahko kvečjemu za zakonske znake kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime.

14. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev 1. točke 372. člena ZKP ni podana. Kot je bilo že obrazloženo v točki 10 sodbe, je potrebno ravnanja obsojenca obravnavati kot celoto, takšna celovita presoja obsojenčevega ravnanja pa omogoča sklep, da so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 197. člena KZ-1. Pravilno je stališče višjega sodišča v točki 9 sodbe, da je obsojenčevo ravnanje proti oškodovanki V. B., ki je bila na podrejenem delovnem položaju, mogoče označiti kot ponavljajoče se, sistematično, očitno negativno in žaljivo ravnanje, ki je pri oškodovanki povzročilo ponižanost. Zato tudi v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, kršitev kazenskega zakona ni podana. Zagovornik pa s preostalimi navedbami glede premestitve na drugo delovno mesto, neizkazanostjo širjenja govoric in zavedanja oškodovankinih težav s hrbtenico uveljavlja zgolj nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP) v višini 500,00 EUR.

(1) Glej sodba Vrhovnega sodišča I Ips 142/2000 z dne 5. 9. 2002. (2) Glej sodba Vrhovnega sodišča I Ips 7226/2009 z dne 15. 9. 2011. (3) Glej sodba Vrhovnega sodišča I Ips 341/2009 z dne 25. 2. 2010, sodba Vrhovnega sodišča I Ips 320/2009 z dne 25. 3. 2010.