Jedro

V obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke, prav tako ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kot je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.

V primeru, kadar drugostopenjski organ dopolnjuje postopek, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kot bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana.

Za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zadošča (že) možnost priključitve objekta zavezanca na komunalno opremo, dejanski priklop na komunalno omrežje pa ni pogoj (3. točka četrtega odstavka 161. člena ZUreP-3), ki bi moral biti izpolnjen, da bi lastnik objekta postal zavezanec za plačilo komunalnega prispevka. Možnost priključitve pomeni, da je z izgradnjo komunalne opreme vzpostavljena dostopnost te opreme, na katero se objekt lahko priključi z izgradnjo hišnega priključka, ki ga financira lastnik. Ločevati je treba med tehnično zahtevnostjo izvedbe priklopa in objektivno nemožnostjo priklopa. Tožnik je šele v prvi pripravljalni vloge dne 13. 3. 2026 navedel, pooblaščenka pa dodatno obrazložila na glavni obravnavi, da se tožnikov objekt zaradi tehnične nezmožnosti in različnih višinskih padcev ne more priključiti na kanalizacijsko omrežje tožene stranke. Po prvem odstavku 52. člena ZUS-1 sme tožnik v tožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik te obveznosti glede navedbe o nezmožnosti priklopa zaradi različnih višinskih padcev med njegovim objektom in kanalizacijskim vodom ni izpolnil.

Prvostopenjska odločba o možnosti priključitve nima navedenih razlogov, na podlagi katerih je prvostopenjski organ ugotovil, da bi bil tožnikov objekt lahko priklopljen na javno kanalizacijsko omrežje. Drugostopenjski organ se ni opredelil do tega, ali gre pri tožnikovem objektu zgolj za tehnično zahtevnejši priklop, ki zakonskega pogoja možnosti priključitve na kanalizacijsko omrežje ne izključuje, ali za objektivno nemožnost priklopa, kar bi pomenilo neizpolnjevanje tega zakonskega pogoja.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Ribnica št. 354-0114/2023-2 z dne 10. 11. 2023 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožeča stranka zahtevala več, se zavrne.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo na parc. št. 2226/40 k.o. ..., na kateri stoji stanovanjska stavba št. 8, in sicer za njegov solastniški delež do 1/3 v višini 597,41 EUR (1. točka izreka), določil rok in način plačila komunalnega prispevka (2. točka izreka) ter odločil, da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je Občina Ribnica (tožena stranka) v naselju ... izvedla investicijo v izgradnjo kanalizacijskega omrežja, za katero je 12. 11. 2021 pridobila uporabno dovoljenje št. 351-235/2021-9, prej pa kanalizacijskega omrežja na tem območju ni bilo. Ker je bilo s tem dodatno opremljeno tudi zemljišče v lasti tožnika, gre po presoji prvostopenjskega organa za izboljšanje opremljenosti tožnikovega stavbnega zemljišča s komunalno opremo. Kot pravno podlago navaja Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2),

ki je veljal v času investicije, ter Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-3),

pri čemer pojasnjuje, da je v takem primeru komunalni prispevek treba odmeriti po uradni dolžnosti. Višino prispevka je organ izračunal na podlagi Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo za območje občine Ribnica (v nadaljevanju Odlok) in Uredbe o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka (v nadaljevanju Uredba). Prvostopenjski organ je z dopisom dne 30. 10. 2023 tožnika obvestil o informativnem izračunu višine komunalnega prispevka, nakar je tožnik v odgovoru, skupaj z več drugimi zavezanci, višini in samemu komunalnemu prispevku nasprotoval. Iz izpodbijane odločbe še izhaja, da je prvostopenjski organ odločbo izdal po uradni dolžnosti.

3.Organ druge stopnje je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil in potrdil odločitev prvostopenjskega organa. Ugotovil je, da so bili podani pogoji za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka po 2. točki prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je dejansko stanje v zadevi izhajalo iz uradnih evidenc in drugih organu znanih podatkov, zato izjava tožnika v postopku pred prvostopenjskim organom ni bila potrebna, dopis z dne 30. 10. 2023 pa je bil zgolj obvestilne narave. Ob ugotovitvi, da je izrek prvostopenjske odločbe pravilen, je organ druge stopnje v skladu s tretjim odstavkom 248. člena ZUP dopolnil obrazložitev odločbe prvostopenjskega organa z dodatnimi razlogi za sprejeto odločitev. Pri tem je navedel, da je podlaga za odmero 234. člen v zvezi s 161. členom ZUreP-3, pogoj zgrajene komunalne opreme pa je izpolnjen že s pridobitvijo uporabnega dovoljenja za novo zgrajeno infrastrukturo, ne glede na datum predaje le-te v upravljanje. Možnost priključitve tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje je drugostopenjski organ utemeljil s sklicevanjem na projektno dokumentacijo izvedenih del (v nadaljevanju PID) in na seznam lastnikov, ki ga je pripravila A., d.o.o. (v nadaljevanju Seznam), iz katerega naj bi izhajalo, da je bil tožnikov objekt na kanalizacijsko omrežje priključen julija 2022. Drugostopenjski organ je še poudaril, da za odmero komunalnega prispevka zadošča že (zgolj) možnost priklopa na komunalno infrastrukturo oz. na kanalizacijsko omrežje, dejanski priklop pa ni pogoj za plačilo komunalnega prispevka. Drugostopenjski organ je še pojasnil, da je Odlok zakonita podlaga za odmero komunalnega prispevka v obravnavani zadevi, in s tem zavrnil tožnikovo trditev o nezakonitosti Odloka.

Tožba

4.Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in je zoper njeno odločitev vložil tožbo v upravnem sporu. Tožnik izpodbija prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, napačno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

5.Glede očitanih kršitev pravil postopka tožnik navaja, da bi moral organ voditi poseben ugotovitveni postopek, ne pa skrajšanega ugotovitvenega postopka, saj se prvostopenjski organ v odločbi niti ni skliceval na 144. člen ZUP, ki določa pogoje za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka. Prav tako je prvostopenjski organ s pozivom z dne 30. 10. 2023 dejansko že začel izvajati posebni ugotovitveni postopek. Poziv je tožnik prejel šele 6. 11. 2023, torej en dan pred iztekom roka za odgovor (7. 11. 2023), zaradi česar se glede poziva prvostopenjskega organa ni mogel celovito izjaviti. Prav tako se prvostopenjski organ o njegovem pravočasno vloženem skupinskem ugovoru zoper informativni izračun komunalnega prispevka v izpodbijani odločbi ni izrekel. Tretji odstavek 234. člena ZUreP-3 daje zavezancu za plačilo komunalnega prispevka pravico dokazati drugačno površino objekta, kar po tožnikovem mnenju izključuje vodenje skrajšanega postopka v zadevah komunalnega prispevka. Drugostopenjskemu organu tožnik očita, da se je pri ugotovitvi o možnosti priključitve na kanalizacijsko omrežje šele v drugostopenjski odločbi prvič oprl na PID in Seznam ter na predajo omrežja v upravljanje A., d.o.o., ne da bi ga s temi listinami predhodno seznanil in mu dal možnost izjave, s čimer mu je kršil pravico do izjave iz 9. in 146. člena ZUP ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

6.Glede napačne uporabe materialnega prava tožnik trdi, da bi se organ moral sklicevati izključno na ZUreP-3, ki je veljal ob uvedbi postopka, ne pa tudi na ZUreP-2. Po ZUreP-3 (161. in 234. člen) je možnost priključitve objekta na komunalno opremo samostojen, tretji pogoj za odmero, ki ga mora organ izkazati. Tega organ ni storil. Možnost priključitve je po tožnikovem stališču mogoče izkazati le s soglasjem upravljavca za priključitev, ki pa ni bilo izdano niti se ni to ugotavljalo. Sklicevanje na splošno gradbeno dokumentacijo (PID) in Seznam upravljavca komunalne infrastrukture, ki nima narave uradne evidence, za to ne zadošča. Odlok je po tožnikovem mnenju nezakonit, ker ne vsebuje podlag in meril za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti ter se glede formule sklicuje na Uredbo, pri čemer ne določa, da se prispevek lahko odmeri po uradni dolžnosti. Nezakonitosti takšne odmere komunalnega prispevka na taki podlagi naj bi pritrjevala tudi sodna praksa. Nazadnje tožnik uveljavlja, da je obravnavan neenakopravno in arbitrarno, ker tožena stranka številnim zavezancem na istem območju komunalnega prispevka ni odmerila, trem zavezancem pa je odločbe odpremila šele 14. 12. 2023, torej po izteku dvoletnega zakonsko določenega roka za odmero komunalnega prispevka, eni od teh zavezank (A. A.) pa je tožena stranka po vloženi pritožbi z odločbo z dne 30. 1. 2024 odmerno odločbo celo odpravila zaradi zastaranja. S tem naj bi tožena stranka po tožnikovem stališču kršila tudi 14. in 22. člen Ustave.

Odgovor na tožbo

7.Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Uvodoma uveljavlja ugovor nesklepčnosti, ker tožnik z nobeno trditvijo ne izkaže, da podatki, ki vplivajo na odmero, niso pravilni. Vztraja, da je na prvi stopnji zakonito odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP, saj je bilo dejansko stanje ugotovljeno na podlagi uradnih evidenc in drugih organu znanih podatkov, dopis z dne 30. 10. 2023 pa je bil zgolj obvestilne narave, zato izjava tožnika kot zavezanca za plačilo komunalnega prispevka v postopku pred toženo stranko po 146. členu ZUP ni bila potrebna. Glede Seznama navaja, da ta ni bil ključni podatek za odločitev tožene stranke in da je možnost priključitve tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje preverjala predvsem na podlagi podatkov iz PID. Očitek o neseznanitvi s Seznamom bi tožnik moral nasloviti na A., d.o.o. in ne na toženo stranko. Pojasnjuje, da plačilo komunalnega prispevka ni vezano na soglasje za priključitev, saj gre za dve različni zadevi, in da se presoja zgolj možnost priklopa na kanalizacijsko omrežje kot podlaga za plačilo komunalnega prispevka. Vztraja, da je za komunalno opremo pridobila uporabno dovoljenje, zato datum predaje le-te v upravljanje ni bistven, ter da je Odlok v zvezi z Uredbo in Elaboratom zakonita podlaga za odmero komunalnega prispevka. Zavrača očitek o neenakem obravnavanju tožnika glede na ostale zavezance za plačilo komunalnega prispevka z navedbo, da komunalnega prispevka ni odmerila le tistim, ki so bili na staro kanalizacijo priključeni že pred novogradnjo, pri ostalih navedenih objektih pa je šlo za vzdrževanje oziroma obnovo obstoječega omrežja, tožnikove navedbe o konkretnih objektih pa so tudi prepozne in nekonkretizirane. Tožena stranka še navaja, da je bil tožnikov objekt po podatkih upravljavca A., d.o.o. na kanalizacijsko omrežje dejansko priključen 25. 7. 2022, kar po njenem stališču potrjuje, da je možnost priključitve obstajala že pred tem.

6.Tožena stranka se je v prvi pripravljalni vlogi dodatno sklicevala na pravnomočno sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 250/2024 z dne 7. 1. 2026, za katero meni, da obravnava bistveno primerljivo dejansko in pravno stanje, to je odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti s kanalizacijskim omrežjem. Iz navedene sodbe po njenem stališču izhajajo naslednja pravna stališča, ki jih uveljavlja v svojo korist: za odmero komunalnega prispevka je odločilna možnost priključitve, ne pa dejanska priključitev; komunalni prispevek se lahko odmeri po uradni dolžnosti; podlaga za odmero so lahko uradne evidence in projektna dokumentacija; soglasje za priključitev ni pogoj za odmero, saj gre za ločen pravni institut; morebitne procesne pomanjkljivosti same po sebi ne vodijo do nezakonitosti odločbe, če niso vplivale na pravilnost in zakonitost odločitve. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2026 v celoti prerekala navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo. Ugovor nesklepčnosti tožbe je zavrnila s pojasnilom, da tožba izpodbija zakonitost postopka in materialnopravno podlago, kar predstavlja samostojne in absolutne razloge za odpravo odločbe, neodvisne od vprašanja matematične pravilnosti kvadrature objekta. V zvezi z očitki o nedopustnem skrajšanem postopku in kršitvi pravice do izjave je opozorila, da se prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi sploh ni skliceval na 144. člen ZUP in ga ni utemeljil, ter da je z dopisom z dne 30. 10. 2023, s katerim je tožniku določil rok za odgovor (7. 11. 2023), konkludentno začel izvajati poseben ugotovitveni postopek po 145. členu ZUP in se s tem zavezal spoštovati 9. in 146. člen ZUP; ker se organ do pravočasno vloženega skupinskega ugovora v izpodbijani odločbi ni opredelil, je po stališču tožeče stranke storil bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. V zvezi z dokaznimi novotami se je tožeča stranka sklicevala na sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije IV U 113/2022 z dne 25. 5. 2025 in I U 833/2010 ter na sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 45/2019 in X Ips 118/2020 in iz njih izpeljala, da tožena stranka pomanjkljivega ugotovitvenega postopka in kršitve pravice do izjave ne sme sanirati šele v upravnem sporu z navajanjem novih listin (izsek iz PID, excel tabela upravljavca), ki v izpodbijani odločbi niso bile navedene; dodala je, da 52. člen ZUS-1 dopušča navajanje novot le tožniku, ne pa tudi toženi stranki. V zvezi z možnostjo priključitve tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje je navedla, da izsek iz PID prikazuje zgolj makroprostorske geodetske linije in ne dokazuje mikrolokacijske in tehnične izvedljivosti priključka za konkreten objekt. V zvezi z zakonitostjo Odloka iz leta 2020 je opozorila, da Odlok nima pravil oziroma meril za odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti zaradi izboljšanja opremljenosti in da manjkajočih meril ni dopustno nadomestiti z elaboratom, ki ni predpis; pomanjkljivost je tožena stranka po njenem mnenju konkludentno priznala s sprejetjem novega odloka v decembru 2023, v katerem je manjkajoča merila šele naknadno določila. V zvezi z diskriminatorno obravnavo je navedla, da je informacije javnega značaja o tem, katerim stavbam je bil prispevek odmerjen in katerim ne, od tožene stranke prejela šele 10. 1. 2024 in jih v pritožbenem postopku objektivno ni mogla uporabiti, zaradi česar so dopustne po 52. členu ZUS-1; iz njih po njenem mnenju izhaja, da je bila ista kanalizacija zgrajena tudi mimo industrijsko-poslovnih objektov in stanovanjskih novogradenj v naselju ... (med drugim mimo objekta na parc. št. 2271/2 k. o. ...), katerim komunalni prispevek ni bil odmerjen, nekatere odločbe pa so bile drugim zavezancem v istem naselju izdane šele 14. 12. 2023, torej po izteku dvoletnega roka iz ZUreP-3 od pridobitve uporabnega dovoljenja 12. 11. 2021. Tožena stranka je v nadaljnji pripravljalni vlogi prerekala navedbe iz pripravljalne vloge tožeče stranke. Pojasnila je, da ni zatrjevala, da tožba sploh ne vsebuje pravno relevantnih navedb, temveč le, da posamezni ugovori tožeče stranke ostajajo pavšalni in nekonkretizirani, saj tožeča stranka ne konkretizira tehničnih ovir za priključitev, ne predloži strokovnega ali tehničnega dokaza oziroma izvedenskega mnenja in ne pojasni, kako naj bi zatrjevane procesne nepravilnosti vplivale na drugačno odločitev. V zvezi z očitki o nedopustnem skrajšanem postopku je vztrajala, da dejstvo, da je bila tožeči stranki dana možnost dodatne izjave, samo po sebi ne pomeni avtomatičnega prehoda v poseben ugotovitveni postopek in da zatrjevana procesna nepravilnost sama po sebi ne pomeni nezakonitosti odločbe, če ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. V zvezi z zatrjevano dokazno novoto je navedla, da izsek iz PID predstavlja projektno dokumentacijo izvedenih del, neposredno povezano z izgradnjo komunalne infrastrukture in uporabnim dovoljenjem in da ne uvaja novega dejstva v smislu 52. člena ZUS-1, temveč le tehnično konkretizira okoliščine, ki so že obstajale ob izdaji izpodbijane odločbe, pri čemer obstoj komunalne opreme, območje opremljanja in možnost priključitve izhajajo že iz upravnega spisa, uporabnega dovoljenja, uradnih evidenc in podatkov upravljavca infrastrukture. V zvezi z možnostjo priključitve je poudarila, da je za zakonitost odmere odločilna možnost priključitve in ne dejanska izvedba konkretnega hišnega priključka oziroma dejanska uporaba infrastrukture, ter da postopek odmere komunalnega prispevka ni postopek individualnega projektiranja ali tehnične izvedbe konkretnega hišnega priključka, temveč postopek ugotavljanja izpolnjevanja zakonskih pogojev za odmero zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti območja. V zvezi z zakonitostjo Odloka je navedla, da normativni okvir tvorijo ZUreP-3, Uredba o programu opremljanja stavbnih zemljišč in občinski Odlok, ki tvorijo sistemsko povezano normativno ureditev, in da elaborat ne predstavlja samostojnega pravnega vira, temveč zgolj strokovno-tehnično podlago za izvajanje normativno določenih kriterijev. V zvezi z diskriminatorno obravnavo je navedla, da tožeča stranka ne izkaže popolne primerljivosti pravnega in dejanskega položaja navedenih objektov, zlasti glede časa izgradnje infrastrukture, pravnega statusa objektov, poteka posameznih postopkov in podatkov upravljavca, in da morebitne nepravilnosti v drugih postopkih ne vplivajo na zakonitost konkretne izpodbijane odločbe, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu.

7.Sodišče je v tej zadevi dne 26. 5. 2026 opravilo narok za glavno obravnavo. Naroka sta se udeležili tožeča in tožena stranka po svojih pooblaščencih. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo in prebralo listine sodnega in upravnega spisa. Dokazne predloge tožnika, ki se nanašajo na odmero komunalnega prispevka glede objektov in parcel, ki niso v lasti tožnika in niso predmet tega upravnega spora, je sodišče zavrnilo kot nepotrebne, saj se očitek o neenakem obravnavanju glede drugih imetnikov stavb na istem območju obravnava v okviru materialnopravne sodne presoje in ne dejanske presoje. Nadalje je sodišče označitev poteka komunalnega voda kanalizacije štelo za nesporno, ker nobena stranka ni oporekala poteku tega voda, zato je kot nepotreben zavrnilo izvedbo dokaza o poteku kanalizacijskega voda. Pooblaščenka tožnika je na glavni obravnavi navedla, da tožnikov objekt zaradi tehnične nezmožnosti in različnih višinskih padcev ne more biti priključen na kanalizacijsko omrežje tožene stranke ter da tožnikov objekt do dne glavne obravnave na javno kanalizacijsko omrežje ni priključen in tudi ni bilo izdano nobeno soglasje oziroma odločba upravljavca o priključitvi. Pooblaščenec tožene stranke je tem navedbam nasprotoval in navedel, da je predmet spora možnost priključitve, ne dejanske priključitve, ter izrecno zanikal, da tožnikov objekt ne bi bil priključen, saj je po njegovih navedbah na kanalizacijsko omrežje priključen od 25. 7. 2022.

K I. točki izreka

Tožba je utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je zakonitost odločbe Občinske uprave Občine Ribnica št. 354-0114/2023-2 z dne 10. 11. 2023 v zvezi z odločbo Župana Občine Ribnica št. 354-0114/2023-11 z dne 11. 1. 2024, s katero je bil tožniku po uradni dolžnosti odmerjen komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s kanalizacijskim omrežjem v višini 597,41 EUR za njegov solastniški delež do 1/3.

Med strankama ni sporno, da je Občina Ribnica v naselju ... zgradila kanalizacijsko omrežje, za katerega je 12. 11. 2021 pridobila uporabno dovoljenje. Prav tako med strankama ni sporna višina obračunskih podatkov (bruto tlorisna površina stavbe in površina gradbene parcele), pridobljenih iz uradnih evidenc, saj tožnik v tožbi ne zatrjuje, da ti podatki ne ustrezajo dejanskemu stanju.

Sporno pa je, ali je bila tožniku v upravnem postopku zagotovljena pravica do izjave in ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo glede izpolnjevanja pogoja možnosti priključitve objekta na komunalno opremo. Prav tako je sporno, ali je Odlok zakonita podlaga za odmero komunalnega prispevka, ter ali je bil tožnik obravnavan neenakopravno glede na druge zavezance za plačilo komunalnega prispevka.

Pravica stranke do izjave v upravnem postopku

Iz 22. člena Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic posameznika tudi pred državnimi organi, med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku, kar je bistvo poštenega postopka. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. To pravico pa lahko uveljavi le, če je akt v upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru posamezniku kršena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave. Pravica do izjave izhaja tudi iz 9. člena ZUP, ki določa, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo, organ pa svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, če o teh dejstvih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi.

Bistvo načela zaslišanja stranke in pravice do izjave torej ni zgolj v navzočnosti stranke v postopku izdaje odločbe, temveč predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega in dokaznega postopka. Pri tem se pravica do izjave ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve.

Glede vodenja skrajšanega ugotovitvenega postopka

Prvostopenjski organ je tožniku komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Sodišče nadalje ugotavlja, da prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ni navedel pravne podlage in razlogov za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka, kot je to zatrjevala že tožeča stranka. Kvalifikacijo vodenja postopka kot skrajšanega ugotovitvenega postopka po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP je izrecno zatrjeval šele drugostopenjski organ, ki je na podlagi te ugotovitve tudi štel, da izjava tožnika kot zavezanca za plačilo komunalnega prispevka v postopku pred prvostopenjskim organom zato ni bila potrebna, dopis z informativnim izračunom z dne 30. 10. 2023 pa naj bi bil zgolj obvestilne narave. Ker naj bi bil informativni izračun z dne 30. 10. 2023 zgolj informativne narave, se po mnenju drugostopenjskega organa prvostopenjski organ ni bil dolžan opredeliti do ugovora, ki ga je glede informativnega izračuna komunalnega prispevka podal tožnik. Sodišče se ne strinja s takšnim razlogovanjem drugostopenjskega organa.

Skladno s prvim odstavkom 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi: prvič, če se lahko dejansko stanje v celoti ugotovi na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana; drugič, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi; tretjič, če je s predpisom določeno, da se zadeva lahko reši na podlagi dejstev ali okoliščin, ki niso popolnoma dokazane ali se z dokazi le posredno dokazujejo, in so dejstva oziroma okoliščine verjetno izkazane, iz vseh okoliščin pa izhaja, da je treba zahtevku stranke ugoditi; in četrtič, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana.

Po presoji sodišča v obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke, prav tako pa ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP pa v primeru odmere komunalnega prispevka, kot je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.

Kadar organ izda odločbo po skrajšanem postopku, mora v obrazložitvi odločbe navesti, na katero točko prvega odstavka 144. člena ZUP opira vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka, ter obrazložiti, kako je konkretno določbo glede vodenja skrajšanega ugotovitvenega postopka uporabil,

pri čemer pa izpodbijana odločba takšne utemeljitve ne vsebuje. K drugačnemu zaključku sodišča ne more pripeljati niti dejstvo, da je drugostopenjski organ, ko je zavrnil pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo, zatrjeval, da naj bi prvostopenjski organ izpeljal skrajšani ugotovitveni postopek na podlagi 144. člena ZUP. Pri tem drugostopenjski organ pri sprejemu svoje odločitve ni dopolnil postopka v skladu z 244. členom ZUP na način, da bi izvedel celoten ugotovitveni postopek, vključno z zaslišanjem stranke oz. z pridobitvijo njene izjave (9. člen ZUP), čeprav je bil po presoji sodišča poseben ugotovitveni postopek v tej zadevi potreben.

Sodišče k temu dodaja, da je prvostopenjski organ tožniku z dopisom z dne 30. 10. 2023 poslal informativni izračun komunalnega prispevka in ga pozval, naj morebitne pripombe sporoči do 7. 11. 2023, s čimer je sam izkazal, da dejansko stanje v zadevi ni bilo nesporno do te mere, da zaslišanje stranke ali pridobitev njene izjave ne bi bilo potrebno. Tožnik je poziv, kot zatrjuje in čemur tožena stranka ne nasprotuje, prejel šele 6. 11. 2023, torej en dan pred iztekom roka, zaradi česar se tudi po presoji sodišča ni mogel celovito izjaviti glede informativnega izračuna komunalnega prispevka. Prav tako iz prvostopenjske odločbe ni razvidno, na podlagi katerih dejstev je prvostopenjski organ ugotovil, da se lahko tožnikov objekt priklopi na javno kanalizacijsko omrežje. Šele drugostopenjski organ je izpolnjenost pogoja možnosti priključitve tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje oprl na projektno dokumentacijo izvedenih del (PID) in na seznam izvajalca javne komunalne službe (Seznam), torej na listini, ki ju prvostopenjski organ v odločbi sploh ni omenil in s katerima tožnik pred izdajo odločbe ni bil seznanjen. S tem, ko je tožena stranka (njen drugostopenjski organ) odločbo oprla na dejstva, glede katerih tožniku ni bila dana možnost izjave, saj drugostopenjski organ ni ravnal v skladu s prvim odstavkom 244. člena ZUP in ustrezno dopolnil postopka, je bila tudi po presoji sodišča kršena tožnikova pravica do izjave iz 9. člena ZUP, kot to utemeljeno zatrjuje tožnik v tožbi. Pri tem tudi ni sporno, da drugostopenjski organ tožniku ni dal možnosti, da se izjavi glede ugotovitev drugostopenjskega organa, da je izpolnjenost pogoja možnosti priključitve tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje razvidna iz PID in Seznama. Iz navedenega izhaja, da je drugostopenjski organ ugotavljal nova dejstva na podlagi dokazov, ki jih prvostopenjska odločba ni navajala, pri čemer pa ni postopal v skladu s prvim odstavkom 244. člena ZUP, saj po lastni navedbi ni izvedel posebnega ugotovitvenega postopka v tej zadevi. Tudi v drugostopenjski odločbi je namreč izrecno vztrajal, da bi naj bili podani pogoji za skrajšani ugotovitveni postopek po 144. členu ZUP. Sodišče sodi, da je drugostopenjski organ dopolnjeval postopke ravno v delu, ko je ugotavljal možnost priklopa tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje tožene stranke na podlagi PID in očitno tudi na podlagi Seznama.

Načelo zaslišanja stranke daje stranki tri temeljne pravice: pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa, nasprotnih strank ter drugih udeležencev postopka. Tako organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (146. člen ZUP). Ta možnost se lahko da stranki na obravnavi ali izven nje ustno na zapisnik ali v pisni obliki. Bistvo tega načela ni zgolj v navzočnosti stranke v postopku izdajanja odločbe, pač pa predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi, ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega ter dokaznega postopka. Upravni postopek je namreč presečišče med zasebnim in javnim interesom, ki naj bosta uravnotežena. Enako varstvo pravic je na upravnem področju del obrambnih pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP). Pri navedenem je treba posebej izpostaviti, da ima stranka v postopku pred organom s pravico do lastnega zaslišanja in zaslišanja prič možnost braniti se, zavarovati in uveljaviti svoje pravice določene z zakonom in tudi zavarovati koristi, kar je bistveno pri izvedbi upravnega postopka, ki mora tako kot drugi postopki prav tako teči po pravilih poštenega postopka. Vodenje poštenega postopka s strani upravnega organa pa ne pomeni zgolj zavzetje stališč stranke glede dejanskih vidikov zadeve, temveč tudi glede pravnih vidikov.

V primeru, kadar drugostopenjski organ dopolnjuje postopek, kot ga je v tej zadevi drugostopenjski organ tožene stranke s svojimi ugotovitvami glede PID in Seznama, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kot bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana.

Navedenega zaključka sodišča ne more spremeniti niti sklicevanje tožene stranke v odgovoru na tožbo, da bi naj bili v tej zadevi podani pogoji za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka po 144. členu ZUP. Sodišče je že predhodno pojasnilo, zakaj v tej zadevi pogoji za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka niso bili podani.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je v predmetnem postopku podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki se na podlagi drugega odstavka istega člena ZUP šteje za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, v povezavi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, ki določa, da je kršitev določb postopka vselej podana, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek. Navedena kršitev pravice do izjave tožnika je na podlagi navedenega samostojen in zadosten razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo že iz navedenega razloga kršitve pravil postopka, mu preostalih tožbenih ugovorov ni bilo treba presojati. Zaradi izčrpnosti obrazložitve in kot napotek organu za ponoven postopek pa se sodišče v nadaljevanju opredeljuje še do nekaterih materialnopravnih vprašanj, ki jih je v tožbi izpostavil tožnik.

Tožnik kot sporno uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava, ko trdi, da je tožena stranka (prvostopenjski in drugostopenjski organ) napačno uporabila ZUreP-2 in ZUreP-3, in da bi smela pri izdaji izpodbijane odločbe upoštevati le ZUreP-3. Ta očitek ni utemeljen. Tožena stranka je odločala na podlagi ZUreP-3, prvostopenjski organ pa je zgolj pojasnil, da je bila pravna ureditev v času investicije, ko je veljal ZUreP-2, enaka ureditvi po ZUreP-3. Organ druge stopnje je v svoji odločbi tudi izrecno pojasnil, da je zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka 234. člen v zvezi s 161. členom ZUreP-3, kar je tudi po presoji sodišča pravilno.

Med ureditvama po ZUreP-2 in ZUreP-3, glede komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti, po presoji sodišča tudi sicer ni razlike, ki bi vplivala na odločitev o dolžnosti plačila komunalnega prispevka. Tožnik trdi, da naj bi 234. člen ZUreP-3 uvedel nov pogoj - možnost priključitve objekta na komunalno opremo -, ki ga ZUreP-2 ni poznal. To ne drži. Da je bila možnost priključitve na komunalno opremo pogoj za obračun komunalnega prispevka že pred uveljavitvijo ZUreP-3, izhaja, med drugim, iz 155. člena ZUreP-2, po katerem je obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto opreme oziroma območje njene uporabe. Gre torej za možnost, da se objekt z izgradnjo priključka priključi na komunalno omrežje, kar je tudi že ustaljeno stališče sodne prakse iz časa veljavnosti Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt).

Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo se odmeri med drugim zaradi izboljšanja opremljenosti s komunalno opremo (peti odstavek 232. člena ZUreP-3). Za izboljšanje komunalne opremljenosti se šteje, če se zemljišče dodatno opremi s komunalno opremo, ki je prej ni bilo (prvi odstavek 161. člena ZUreP-3), pri čemer je komunalna oprema za izboljšanje opremljenosti tista, na katero se obstoječi objekt do tedaj ni mogel priključiti oziroma uporaba katere mu ni bila omogočena (drugi odstavek 161. člena ZUreP-3). Skladno s prvim odstavkom 234. člena ZUreP-3 se tak prispevek odmeri, če se zemljišče opremi z dodatno vrsto komunalne opreme, na katero se obstoječi objekt do tedaj ni mogel priključiti, po drugem odstavku istega člena pa se odmeri po uradni dolžnosti kot komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 161. člena tega zakona, in sicer: prvič, da je komunalna oprema zgrajena, drugič, da je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje, in tretjič, da je mogoče izvesti priključitev objekta nanjo. Iz navedenih določb izhaja, da je za nastanek obveznosti bistvena tudi možnost izvedbe priključitve objekta na komunalno opremo.

Sodišče še pripominja, da je način določitve površine objekta in gradbene parcele izhajal že iz uradnih evidenc, na katere se je prvostopenjski organ oprl, s čimer je bilo tožniku omogočeno, da se s temi podatki seznani in zoper njih uveljavlja morebitne ugovore, kar je tožnik v tej zadevi tudi izkoristil s podajo skupinskega ugovora, skupaj z nekaterimi drugimi zavezanci za plačilo komunalnega prispevka.

Pri presoji ugovora o nemožnosti priključitve objekta zavezanca na komunalno opremo je treba izhajati iz vsebine zakonskega pogoja. Res je, kot zatrjuje tožena stranka, da za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zadošča (že) možnost priključitve objekta zavezanca na komunalno opremo, dejanski priklop na komunalno omrežje pa ni pogoj (3. točka četrtega odstavka 161. člena ZUreP-3), ki bi moral biti izpolnjen, da bi lastnik objekta postal zavezanec za plačilo komunalnega prispevka. Možnost priključitve pomeni, da je z izgradnjo komunalne opreme vzpostavljena dostopnost te opreme, na katero se objekt lahko priključi z izgradnjo hišnega priključka, ki ga financira lastnik. Ločevati je treba med tehnično zahtevnostjo izvedbe priklopa in objektivno nemožnostjo priklopa. Tehnično zahtevnejša izvedba priklopa, ki ostaja strošek in breme lastnika priključka, sama po sebi ne pomeni, da možnost priključitve objekta na kanalizacijsko omrežje ne obstaja. Tovrstni ugovor je pravno upošteven le, če pomeni, da priklopa objekta zavezanca na zgrajeno omrežje objektivno ni mogoče izvesti na noben način, torej niti prek hišnega črpališča oziroma tlačne izvedbe, oziroma na drug tehnično ustrezen način — na primer, ker omrežje fizično ne sega do parcele zavezanca oziroma ta ne leži v območju, na katerem je priključitev zagotovljena. Šele v tem primeru tretji pogoj iz 3. točke četrtega odstavka 161. člena ZUreP-3 ne bi bil izpolnjen.

Tožnik je šele v prvi pripravljalni vloge dne 13. 3. 2026 navedel, pooblaščenka pa dodatno obrazložila na glavni obravnavi, da se tožnikov objekt zaradi tehnične nezmožnosti in različnih višinskih padcev ne more priključiti na kanalizacijsko omrežje tožene stranke. Po prvem odstavku 52. člena ZUS-1 sme tožnik v tožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik te obveznosti glede navedbe o nezmožnosti priklopa zaradi različnih višinskih padcev med njegovim objektom in kanalizacijskim vodom ni izpolnil, zaradi česar z dejstvom o domnevni tehnični nezmožnosti priključitve oziroma o različnih višinskih padcih, v tem upravnem sporu ne more uspeti. Pri tem sodišče opozarja, da navedeno stališče sodišča tožniku ne preprečuje, da v ponovnem postopku pred upravnim organom uveljavlja in z ustreznimi dokazi utemelji svoje navedbe o domnevni objektivni nemožnosti priključitve njegovega objekta na zgrajeno kanalizacijsko omrežje, upravni organ pa bo dolžan te navedbe presoditi v skladu z zgoraj predstavljenim materialnopravnim okvirom.

Pri tem tožnik tudi zmotno razlaga, da naj bi bila možnost priklopa izkazana zgolj, če je upravljavec omrežja (A.) izdal soglasje za priključitev na javno kanalizacijsko omrežje, kar naj bi morala ugotoviti toženka, pri čemer naj tožnici soglasje ne bi bilo izdano. Tožnik trdi, da naj bi taka razlaga izhajala tudi iz sodbe I U 2161/2017 z dne 4. 9. 2018. Sodišče pojasnjuje, da ta zadeva I U 2161/2017 z obravnavano ni primerljiva, saj je tožnik v tisti zadevi konkretno zatrjeval, da priključka tehnično ni mogoče izvesti in je to, zakaj ne, podrobno utemeljeval. Sodišče je njegov ugovor o dejanski nezmožnosti priključitve na javno komunalno omrežje zavrnilo z utemeljitvijo, da je bilo s pravnomočnim soglasjem odločeno, da je priklop na omrežje mogoč in je torej soglasje uporabilo kot dokaz od dejstvu, da je v tisti zadevi priklop mogoč. Pri tem pa sodišče nikjer v sodbi I U 2161/2017 z dne 4. 9. 2018 ni zavzelo stališča, da naj bi bila možnost priklopa lahko izkazana izključno s soglasjem, kot to neutemeljeno trdi tožnik.

K vprašanju, ali je bila ugotovitev tožene stranke o izpolnjenosti pogoja možnosti priključitve tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje zadostno utemeljena, sodišče dodaja naslednje. Prvostopenjska odločba o možnosti priključitve nima navedenih razlogov, na podlagi katerih je prvostopenjski organ ugotovil, da bi bil tožnikov objekt lahko priklopljen na javno kanalizacijsko omrežje, kar je v obrazložitvi drugostopenjske odločbe izrecno priznal tudi drugostopenjski organ. Ta je izpolnjenost pogoja možnosti priklopa izpeljal zgolj posredno iz PID in na podlagi tega zaključil, da je tožnikovo zemljišče opremljeno z novo komunalno opremo, ter iz Seznama upravljavca, iz katerega naj bi izhajalo, da je bil tožnikov objekt na kanalizacijsko omrežje priključen julija 2022. Drugostopenjski organ se ni opredelil do tega, ali gre pri tožnikovem objektu zgolj za tehnično zahtevnejši priklop, ki zakonskega pogoja možnosti priključitve na kanalizacijsko omrežje ne izključuje, ali za objektivno nemožnost priklopa, kar bi pomenilo neizpolnjevanje tega zakonskega pogoja. Seznam, ki bi ga naj predložil izvajalec javne službe in ki tudi sicer nima narave uradne evidence, na katero bi lahko organ oprl svojo odločitev, ter tamkajšnja navedba, da je bil tožnikov objekt na kanalizacijsko omrežje priključen julija 2022, sami po sebi ne dokazujeta možnosti priključitve tožnikovega objekta. Dokument Seznam, na katerega se sklicuje tožena stranka in se nahaja v upravnem spisu, namreč po presoji sodišča predstavlja zgolj golo navedbo izvajalca javne službe v tabeli, pri čemer so v tabeli navedena (zgolj) osebna imena, ne pa tudi oznake objektov, ki bi jih naj bilo mogoče priklopiti na kanalizacijsko omrežje in lege (parcele) teh objektov. Ta dokument - Seznam - ni opremljen niti s podpisom osebe, ki bi ga naj sestavila, niti ni razvidno, kako ga je tožena stranka uvrstila v upravni spis zadeve, saj npr. nima niti oznake oziroma številke dokumenta v spisu, niti upravni spis ne vsebuje seznama listin v spisu, da bi bilo mogoče preveriti način in datum pridobitve tega dokumenta - Seznama. Kot takšen, ta Seznam, brez ustreznega konteksta glede vira v Seznamu navedenih podatkov in preverljivosti teh podatkov, ne more služiti nobenemu dokazovanju v tem postopku upoštevnih dejstev.

Glede zatrjevanega dejstva o priključitvi tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje dne 25. 7. 2022 sodišče ugotavlja, da se na to dejstvo v Seznamu prvič izrecno sklicuje drugostopenjska odločba kot na okoliščino, ki naj bi potrjevala izpolnjenost pogoja možnosti priključitve, zato glede tega dejstva prekluzija po 52. členu ZUS-1 za navedbo toženo stranko na glavni obravnavi ni nastopila. Pri čemer pa tožena stranka, razen Seznama, ki se nahaja v upravnem spisu, drugega dokaza ni ponudila. Prav tako je tožnik to dejstvo izrecno zanikal v tožbi (npr. z navedbo, da neka Excel tabela tretje stranke, A., ne more predstavljati veljavnega dokaza, ker ta excel tabela ne more biti uradni podatek, saj ni javno dostopna in z njo zavezanci niso bili predhodno seznanjeni) in ves čas upravnega spora in je zaradi tega to dejstvo med strankama ostalo sporno. Drži tudi tožnikova navedba v tožbi, da je bil tožnik z navedbo tožene stranke o priklopu njegovega objekta na javno kanalizacijsko omrežje prvič seznanjen z drugostopenjsko odločbo in v postopku pred toženo stranko tako ni mogel oporekati tej navedbi tožene stranke. Vendar, kot je sodišče zgoraj obrazložilo, navedba tožene stranke o priključitvi tožnikovega objekta julija 2022 ne sloni na zanesljivi dokazni podlagi, ker je to dejstvo navedeno samo v Seznamu, ki po oceni sodišča ne more predstavljati verodostojne listine v upravnem postopku iz razlogov, ki so bili že predhodno pojasnjeni. Zato bo moral organ v ponovnem postopeku, potem ko bo tožniku zagotovil pravico do izjave o PID in Seznamu in glede izpolnjenosti pogoja možnosti priključitve tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje, z gotovostjo ugotoviti tako, ali in od kdaj je tožnikov objekt dejansko priključen, kot tudi, ali so glede njegovega objekta izpolnjeni vsi zakonski pogoji za odmero komunalnega prispevka iz četrtega odstavka 161. člena ZUreP-3, ter izpolnjenost pogoja možnosti priključitve tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje zadostno obrazložiti v skladu s 214. členom ZUP. Sodišče ob tem ponovno poudarja, da morebitna tehnično zahtevnejša izvedba priklopa tožnikovega objekta na javno kanalizacijsko omrežje ne pomeni, da tožnikov objekt ne izpolnjuje pogoja možnosti priključitve na javno kanalizacijsko omrežje.

Glede zakonitosti Odloka

Tožnik uveljavlja še nezakonitost Odloka, ker naj v njem ne bi bilo podlag oziroma meril za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti, kar naj bi bilo v nasprotju z 234. členom ZUreP-3 in 21. členom Uredbe, ter ker Odlok formule za izračun komunalnega prispevka ne določa, temveč se glede tega sklicuje na Uredbo.

Po enajstem odstavku 230. člena ZUreP-3 podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo - stroške obstoječe komunalne opreme, stroške na enoto mere in merila za odmero - sprejme občina. To je tožena stranka storila z Odlokom. V 5. členu Odloka so določeni stroški obstoječe komunalne opreme in stroški na enoto mere, merila pa so določena v 3., 6., 7. in 8. členu, in sicer razmerje med deležem gradbene parcele in deležem površine objekta (0,5 : 0,5), faktor namembnosti objekta (7. člen), računski faktor površine (8. člen, 3,5) in prispevna stopnja zavezanca (9. člen, 100 %). Čeprav v Odloku ni izrecno navedeno, da med merila sodita tudi površina gradbene parcele in bruto tlorisna površina objekta, sta ti dve merili določeni že v šestem odstavku 230. člena ZUreP-3.

Po petnajstem odstavku 230. člena ZUreP-3 je Vlada pooblaščena, da podrobneje predpiše vsebino, obliko in način priprave podlag za odmero, kar je storila z Uredbo. Bistveno je, da občina v Odloku določi tista merila, pri katerih ni vezana na že z zakonom določeno merilo, kar je tožena stranka storila. Okoliščina, da v 3. členu Odloka nista posebej navedeni površina gradbene parcele in bruto tlorisna površina stavbe, ne pomeni nezakonitosti Odloka, saj ti merili izhajata že iz zakona, smiselno pa tudi iz 10. člena Odloka, ki glede formule za izračun in postopka odmere napotuje na Uredbo. Sodišče zato zavrača tožnikovo trditev, da je napotitev na Uredbo netransparentna, nenatančna in nedoločna; formula iz 30. člena Uredbe je določna in jo je organ tudi uporabil. Na podlagi programa opremljanja temeljijo le podlage za odmero komunalnega prispevka za novo komunalno opremo, ne pa tudi za obstoječo komunalno opremo, za odmero katere zadošča odlok iz enajstega odstavka 230. člena ZUreP-3; ker je bil v obravnavani zadevi odmerjen komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo zaradi izboljšanja opremljenosti, sprejem programa opremljanja ni bil pogoj za odmero.

Ne drži niti, da Odlok ne more biti podlaga za odmero po uradni dolžnosti, ker naj odmera po uradni dolžnosti v njem ne bi bila izrecno navedena. Iz sodne prakse, na katero se sklicuje tožnik, izhaja le, da je določba odloka, ki odmero po uradni dolžnosti izrecno dopušča, pravilna podlaga za tako odmero, ne pa tudi, da je taka izrecna določba pogoj za dopustnost odmere. Odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti v primeru izboljšanja opremljenosti namreč predvideva že zakon (drugi odstavek 234. člena ZUreP-3), zato ni potrebe, da bi enako določal še Odlok, ki tudi ne sme biti v nasprotju z zakonom (tretji odstavek 153. člena Ustave).

Položaj v obravnavani zadevi je tudi bistveno drugačen od tistega, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče v zadevi, na katero se sklicuje tožnik. Bistvo tam zavzetega stališča je, da obračunskih stroškov ni mogoče ugotavljati za vsak posamezen postopek odmere posebej, temveč se komunalni prispevek lahko odmeri le na podlagi z zakonom skladnega splošnega akta, ki velja v času uvedbe postopka. V obravnavani zadevi pa se nobena od podlag za odmero ni ugotavljala posebej za tožnika, temveč izhaja iz Odloka. ZUreP-3 Odloka ni razveljavil; v četrtem odstavku 296. člena ZUreP-3 je določeno, da občinski predpisi, izdani na podlagi ZUreP-2, ostanejo v veljavi, če niso v nasprotju s tem zakonom, v sedmem odstavku istega člena pa je izrecno določeno, da odloki o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, sprejeti na podlagi ZUreP-2, še naprej veljajo kot odloki o podlagah za odmero po ZUreP-3.

Glede očitka o neenakem obravnavanju

Tožnik toženi stranki očita neenako obravnavanje, ker v dvoletnem roku iz sedmega odstavka 234. člena ZUreP-3 nekaterim zavezancem na istem območju komunalnega prispevka ni odmerila, trem zavezancem pa je odločbe odpremila šele 14. 12. 2023, torej po izteku tega roka, eni od teh zavezank, A. A, pa je tožena stranka po pritožbi z odločbo druge stopnje z dne 30. 1. 2024 odmerno odločbo celo odpravila zaradi zastaranja. Sedmi odstavek 234. člena ZUreP-3 določa, da se prispevek iz prvega odstavka odmeri najpozneje v dveh letih od izboljšanja opremljenosti zemljišča, pri čemer rok začne teči, ko je komunalna oprema zgrajena, je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in je predana v upravljanje; če občina v tem roku prispevka ne odmeri, se objekt priključi brez pogoja njegovega plačila. Rok je tako začel teči s pridobitvijo uporabnega dovoljenja 12. 11. 2021, izpodbijana odločba pa je bila izdana 10. 11. 2023, torej pred njegovim iztekom.

Ali je tožena stranka v zakonskem dvoletnem roku tudi vsem drugim zavezancem na istem območju komunalni prispevek odmerila, za odločitev v zadevah odmere komunalnega prispevka za posameznega zavezanca ni pravno relevantno. Po 14. členu Ustave so vsakomur zagotovljene enake pravice ne glede na osebne okoliščine. Da bi bil tožnik diskriminiran na podlagi osebne okoliščine niti ne zatrjuje. Načelo enakosti pred zakonom pa posamezniku zagotavlja zgolj pravico do enakega zakonitega obravnavanja. Po ustaljeni sodni praksi Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije se posameznik na enakost v nepravu, tj. enakost v nezakonitosti, ne more uspešno sklicevati. To pomeni, da posameznik ne more z uspehom utemeljevati nezakonitosti akta, ki mu nalaga določeno obveznost, s sklicevanjem na to, da je upravni organ v drugih, primerljivih zadevah ravnal nezakonito — bodisi da je v zakonskem roku opustil odmero komunalnega prispevka, da je odločbe drugim zavezancem odpremil po izteku zakonskega roka, ali da je v pritožbenem postopku že izdano odmerno odločbo zaradi zastaranja odpravil. Tudi okoliščina, da je bila A. A., na katero se tožnik konkretno sklicuje, odmerna odločba odpravljena zaradi zastaranja, na zakonitost izpodbijane odločbe v tej zadevi nima vpliva, saj je za zakonitost odmere odločilno, ali je odmera za posameznega zavezanca opravljena znotraj zakonskega roka in v skladu z materialnim pravom, ne pa, ali je organ enako ravnal v vseh drugih primerih. Ugoditev tožnikovemu zahtevku zgolj zato, ker so bili drugi zavezanci zaradi opustitev ali zamud organa plačila oproščeni, bi za sodišče pomenila, da organu nalaga ravnanje contra legem, kar bi bilo v nasprotju z načelom zakonitosti iz 120. člena Ustave.

Sodišče je glede na ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo in v skladu s četrtim odstavkom istega člena zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek.

V ponovnem postopku bo moral upravni organ tožniku pred izdajo odločbe omogočiti, da se izjasni o vseh relevantnih okoliščinah, ki se tičejo odmere komunalnega prispevka, zlasti o vsebini PID in Seznama, na katera je bila oprta ugotovitev o možnosti priključitve, ter ugotoviti in obrazložiti izpolnjenost pogoja možnosti priključitve tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje, nato pa o zadevi ponovno odločiti (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Tožečo stranko je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Sodišče ji je na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik) priznalo pavšalni znesek v višini 385,00 EUR, povečan za 22 % DDV v višini 84,70 EUR, kar skupaj znaša 469,70 EUR. O zakonskih zamudnih obrestih je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika, po katerem začnejo teči od poteka roka za prostovoljno plačilo. Plačana sodna taksa za tožbo se skladno z Zakonom o sodnih taksah po uradni dolžnosti vrne tožniku neposredno s strani sodišča, zato se ta del stroškov toženi stranki ne nalaga. Kar je tožeča stranka uveljavljala več, je sodišče na podlagi uporabe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika zavrnilo kot neutemeljeno.