Jedro

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v odpravljenem lokacijskem dovoljenju ni bil izkazan dejanski izračun razmerja med zazidano in nezazidano parcelno površino, kjer stoji obravnavana gradnja, zaradi česar ni bilo možno preveriti, ali konkretna gradnja ustreza pogoju iz 9. člena PUP.

Izrek

1.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97 in 70/00 - ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.5.2002. S to je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 10.10.2000, in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. Z odpravljeno odločbo je bilo tožniku izdano lokacijsko dovoljenje za legalizacijo gospodarskega objekta s stanovanjem ter prizidka (shrambe z drvarnico in kurilnico ter zunanjega stopnišča za dostop v stanovanje) na zemljišču parc. št. 113/2, k.o. G., po lokacijski dokumentaciji MIS I., d.o.o., z dne 5.2.1996 pod pogoji navedenimi v izreku te odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepopolne obrazložitve lokacijske odločbe ni možno presoditi, ali je lokacijsko dovoljenje zakonito ali ne. Povzema ugotovitve tožene stranke, da ni bilo ugotovljeno dejansko razmerje med pozidanim in nepozidanim delom parcele, na kateri stoji predmetna gradnja ter, da ni bila presojena skladnost te gradnje s posebnimi merili za morfološko enoto ... iz 40. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto G. (Ur.l.SRS, št. 20/88, Ur.l.RS, št. 58/92, 24/97, 63/99 - PUP). Tudi glede pritožbenega ugovora se strinja s stališčem tožene stranke, da tožnik sklenjenega sporazuma o medsebojnem soglasju z dne 27.5.1999 kasneje ni mogel preklicati oziroma ga umakniti, razen če bi se izkazalo, da je bil sklenjen s prevaro ali pod prisilo. Sodišče ugotavlja, da tožnik v pritožbi ni navajal, da naj bi ga k podpisu z grožnjami prisilila inšpektorica M.T. To dejstvo je prvič navajal šele v tožbi, zato je sodišče to navedbo štelo za tožbeno novoto in je ni upoštevalo.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče o zadevi odločilo, ne da bi predhodno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer se je opiralo zgolj na dokumentacijo tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo na glavni obravnavi s pomočjo zaslišanja tožeče stranke ugotoviti, ali izpodbijanje sporazuma vpliva na zakonitost lokacijske odločbe in, ali je bil upravni organ pri odločanju nepristranski do tožnika in predmeta odločanja. Ni dokazana ugotovitev sodišča v sodbi, da se tožnik pred vložitvijo tožbe ni skliceval na neveljavnost sporazuma, ki je bil sklenjen pod prisilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in pošlje zadevo v ponovno odločanje ter, da odloči tudi o stroških tega postopka.

Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

K 1. točki izreka Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bilo tožniku izdano lokacijsko dovoljenje za legalizacijo gradnje na zemljišču parc. št. 113/2, k.o. G., ki leži na območju, ki ga na podlagi 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) ureja zgoraj navedeni PUP. Obravnavana gradnja leži na območju urejanja G., v morfološki enoti individualne stanovanjske gradnje v vaškem jedru z oznako ..., sporno pa je, ali gradnja izpolnjuje pogoje in merila iz 9. in 40. člena PUP.

PUP v 1. odstavku v povezavi s 3. odstavkom 9. člena glede vrste posegov v prostor določa, da je v tej morfološki enoti dovoljena dopolnilna gradnja istovrstnih stanovanjskih objektov, nadzidave in prizidave stanovanjskih objektov, vendar le do intenzivnosti izrabe, ki ne presega razmerja 40% pozidane v primerjavi 60% nepozidane parcelne površine. PUP glede oblikovanja novogradenj in drugih posegov v prostor določa, da mora oblikovanje objektov v vaških jedrih slediti vzpostavljeni oblikovni identiteti in homogenosti območja ter biti prilagojeno okoliškim objektom in ureditvam po legi objektov, ki mora biti praviloma usklajena s tipično parcelno razdelitvijo; funkcionalnemu zaporedju objektov na parceli; ohranjanju gradbene linije in merilu obstoječe zazidave; smereh slemen, materialih in barvi kritin ter naklonu streh; merilu in razporeditvi stavbnih odprtin (40. člen).

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v odpravljenem lokacijskem dovoljenju ni bil izkazan dejanski izračun razmerja med zazidano in nezazidano parcelno površino, kjer stoji obravnavana gradnja, zaradi česar ni bilo možno preveriti, ali konkretna gradnja ustreza pogoju iz 9. člena PUP. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko je lokacijsko dovoljenje odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v nov postopek, kar je utemeljeno potrdilo tudi sodišče prve stopnje.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbeno navedbo glede podpisovanja sporazuma o medsebojnem soglasju pod vplivom groženj s strani inšpektorice pravilno štelo za tožbeno novoto, saj je tožnik v tožbi zgolj navajal, da podpisanega sporazuma ne priznava, za te trditve pa ni predlagal nobenih dokazov. Sodišču prve stopnje tega dejstva ni bilo potrebno dodatno dokazovati še z zaslišanjem tožnika, saj je slednje očitno izhajalo že iz tožbe same. Tožnik v tožbi tudi ni zahteval, da se opravi glavna obravnava, zato sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo na seji, ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu.

Ker je torej pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani ne pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka Ker je pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru odločalo le o zakonitosti upravnega akta, v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zato ni podlage za ugoditev zahtevi tožnika, da ji tožena stranka povrne stroške pritožbenega postopka.