Jedro

Toženi stranki tako s pritožbenimi navedbami o pomanjkljivi obrazložitvi prvostopne sodbe glede temelja odškodninske odgovornosti po 547. členu ZGD-1, vzročne zveze, škodljivih pravnih poslov ter ugotovitve protipravnosti ravnanja toženi stranki ne moreta uspeti, saj je pravdno sodišče glede navedenih ugotovitev, ki izhajajo iz opisa kaznivih dejanj za kateri sta toženi stranki pravnomočno obsojeni, v celoti vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

III. Toženi stranki morata plačati tožeči stranki nerazdelno pritožbene stroške v višini 54.046,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo odločilo, (I.) da se postopek ustavi v delu za dne 1.10.2014 plačanih 14.746,71 EUR in za dne 19.12.2014 plačanih 48.123,84 EUR ter razsodilo, (II.) da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 16.640.711,36 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 12.803.706,60 EUR od 20.12.2014 dalje do plačila; pod točko (III.) je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 716.162,52 EUR in pod točko (IV.) toženi stranki naložilo, da sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 269.109,85 EUR v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Toženi stranki po pooblaščencu izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje v II. in IV. točki izreka s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagata pritožbenemu sodišču, da ugodi pritožbi in zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške pravdnega in pritožbenega postopka, podredno pa sodbo razveljavi in vrne v novo obravnavanje sodišču prve stopnje ter priglašata pritožbene stroške.

Navajata glede odgovornosti toženih strank iz naslova posojilnih pogodb, da se sodišče ne opredeli do izpolnitve predpostavk odškodninske odgovornosti po 547. členu ZGD-1, ampak se le sklicuje na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X K 6155/2013 z dne 21.11.2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ips 6155/2013 z dne 5.7.2017, s katero je bil obdolženi A. A. spoznan za krivega, odgovorna oseba A. d.o.o. pa za odgovorno za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Ne opredeli se do obstoja protipravnosti ravnanja toženih strank, ki se po stališču sodišča ne moreta razbremeniti odgovornosti z navedbami, da nista ravnali krivdno, v smislu določbe 547. člena ZGD-1, ter ne pojasni, ampak se le sklicuje na navedeno kazensko sodbo. Enako pavšalno se sodišče opredeli do obstoja vzročne zveze, ki ga utemelji s tem, da je povzročitev premoženjske škode zakonski znak kaznivih dejanj. S tem zagreši absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Sodišče v izpodbijani sodbi tudi ni pojasnilo, v čem in s katerimi dejanji, je bilo izvršeno ravnanje domnevno obvladujoče družbe A. d.o.o., oziroma njenega takratnega zakonitega zastopnika A. A., da je odredil financiranje družbi B d.d. in C. d.d. Prav tako naslovno sodišče v izpodbijani sodbi ni v ničemer pojasnilo, iz katerih dejstev je razvidno, da je A. A. dal navodila za sklenitev predmetnih škodljivih poslov ravno s položaja direktorja družbe A. d.o.o. in ne s položaja direktorja Č. d.d. V zvezi z obstojem poglavitnega vprašanja za obstoj predpostavk odgovornosti, z vprašanjem ali je obvladujoča družba oziroma njen zakoniti zastopnik A. A. pripravil odvisno družbo Č. d.d. k sklenitvi škodljivega posla, izpodbijana sodba ne poda odgovorov in je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ni se opredelilo tudi do trditev tožeče stranke, da je šlo za posojila, za katera se je že ob sklenitvi vedelo, da ne bodo vrnjena. Škoda je namreč posledica dejstva, da posojila niso bila vrnjena. Razlogi, ki so privedli do nevračila so bistvenega pomena za odločitev o odgovornosti toženih strank, ki sta utemeljeno verjeli, da bodo posojila lahko vrnjena, saj sta imeli družbi B d.d. in C. d.d. dovolj premoženja, kar je potrdila tudi izvedenka dr. Lesjakova.

Glede odgovornosti toženih strank iz naslova nakupa delnic družbe D. d.d. sodišče očita A. A., da je kot direktor družbe A. d.o.o. v tej funkciji samega sebe pripravil do tega, da je kot direktor odvisne družbe Č. d.d. sklenil prodajno pogodbo za nakup delnic družbe D. d.d. Pri tem je izpovedbo priče B. B. označilo za neverodostojno in ni verjelo, da je bila funkcija A. A. kot direktorja družbe A. d.o.o. le formalna. Takšno stališče je sprejelo, ker sta ob zaslišanju tako A. A. kot njegova soproga potrdila, da je iz sfere A. A. izhajala odločitev o nakupu dražbe E. d.d., ki naj bi bil »pač nakup in nič drugega«. Sodišče je kot neverodostojno ocenilo navedeno pričanje, kot neprepričljivo je štelo, da se B. B. ni spomnila cene prodaje družbe E. d.d., vedela pa je povedati, da so ga prodali tako kot druge naložbe. Izpostavljata, da v postopku ni bil izveden niti en dokaz, ki bi v verodostojnost izpovedb A. A. in B. B. zasejal vsaj kanček dvoma. Sodišče svojega stališča o nelogičnosti v ničemer ne pojasni. Sodišče izpostavi vprašanje, v interesu koga je A. A. ravnal, razmišljal in odločal, ko je kot zakoniti zastopnik tožeče stranke oblikoval voljo in sklenil prodajno pogodbo. Navedeno je bistvo celotnega spora, sodišče pa ne da prepričljivega odgovora, saj se postavi na stališče, da zgolj dejstvo, da je A. A. podpisal pogodbo kot zakoniti zastopnik tožeče stranke, še ne dokazuje, da je deloval v interesu tožeče stranke, predvsem pa ne, da je s sklenitvijo pogodbe zasledoval zgolj in izključno interese tožeče stranke. Zakaj te vzporednice ni mogoče narisati, sodišče ne pojasni. Napačno je stališče sodišča, da že sam obstoj t.i. dvojnega mandata A. A. kot direktorja hkrati družbe A. d.o.o. in direktorja tožeče stranke kot odvisne družbe postavlja pod vprašaj njegove poslovne odločitve. Toženi stranki sta že pojasnili stališče pravne stroke o dvojnih mandatih in sicer: »Z vidika oblikovanja kvalificiranega koncema je pomembno vprašanje, kako vzpostavitev vodstvene in nadzorne personalne strukture vpliva na obravnavanje (ne)kvalificiranosti koncema. Tukaj mislimo najprej na personalne povezave v vodstvenih strukturah koncernskih družb. Predvsem izstopa vprašanje tako imenovanih dvojnih mandatov (Doppelmandaten). Po prevladujočem mnenju v primerjalno pravni literaturi dvojni mandati ne konstituirajo kvalificiranega koncerna. Prav tako ne konstituirajo kvalificiranega koncerna povezave med upravo in nadzornim svetom, celo takrat ne, če je celotni nadzorni svet odvisne družbe sestavljen iz članov uprave obvladujoče družbe. Primerjalno pravna rešitev je ustrezna, saj so personalne povezave v vodstveni in nadzorni strukturi učinkovit način oziroma sredstvo koncerniranja. Predpostavljanje, da personalna unija pomeni nedovoljene (škodljive) vplive za odvisno družbo, bi bilo neupravičeno in tudi zakonsko neutemeljeno. Po prevladujočem mnenju v primerjalno pravni literaturi so kvalificirani koncerni nedovoljeni, zanj pa naj bi se analogno uporabile določbe §§ 302 in 303 nAktG.31« Samo dejstvo dvojnega mandata ne more samo po sebi pomeniti škodljivega navodila obvladujoče družbe, katerega posledica je ravnanje odvisne družbe, ki ima zanjo škodljive posledice. Sklenitev prodajne pogodbe za nakup delnic družbe D. d.d. je bila pametna poslovna odločitev tudi za tožečo stranko. Vsakršna drugačna trditev je protispisna in obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka iz 15. odstavka 339. člena ZPP. Z opisanimi ravnanji naj bi tako A. A. in družba A. d.o.o. povzročili škodo, ki se kaže v prikrajšanju, ki ni bilo nadomeščeno. Pri sklenitvi prodajne pogodbe ne gre za škodljive posle, saj je drugo tožena stranka ravnala gospodarno in skladno s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, skladno z razmerami v času sklepanja pogodb. Sodišče je pri odločitvi o škodljivosti posla ugotavljalo, ali bi poslovodstvo tožeče stranke v takratnih razmerah sklenilo tako pogodbo, če tožeča stranka ne bi bila odvisna družba in v interesu koga in za korist koga je bila sklenjena ta pogodba, pri tem pa tudi, kakšne negativne učinke bi lahko in morala pričakovati vsaka skrbna uprava. Ugotovitev sodišča, da A. A. pri sklepanju navedenega posla ni ravnal z zadostno skrbnostjo, je protispisna. V ponovljenem postopku imenovana izvedenka finančne stroke je pojasnila, da na ceno delnice vpliva več dejavnikov, in sicer informacije o poslovanju družbe, o morebitnih prevzemih, vpliv medijev, cene preteklih dokapitalizacij, pogajalske zmožnosti strank, sentimentalna vrednost posamezne pogodbene stranke, lahko pa tudi raven obvladovanja, ki bo z nakupom pridobljena. Povedala je, da je bila ocenjena vrednost delnice za namen prodaje na trgu ocenjena na 5,4 EUR, pri čemer je izpostavila razliko med ceno in vrednostjo delnice. Ocenjena vrednost za namen dokapitalizacije se tako lahko razlikuje od ocenjene vrednosti za prodajo na trgu. Po mnenju izvedenke je bila tako vrednost delnice ob nakupu določena na podlagi knjigovodske vrednosti, kar očitno pomeni, da je bila dokapitalizacija izvedena po ceni blizu knjigovodske. Toženi stranki sta v svojih pripombah na izvedensko mnenje izpostavili, da mnenja ni mogoče uporabiti kot dokaz dejanske vrednosti delnic na dan transakcije, saj navedeno mnenje ni bilo izvedeno skladno z mednarodnimi standardi, temu pa je botrovalo dejstvo oddaljenosti datuma, na katerega je bilo vrednotenje opravljeno, posledično tožeča stranka ni uspela dokazati trditev o višini nastale škode. V zvezi s ceno sta toženi stranki predlagali, da izvedenka mnenje dopolni in se opredeli do vprašanja, ali je nakup po ceni, ki je bila izvedena, neobičajen oziroma ali odstopa od cene delnic, po kateri so se prodajale v drugih transakcijah in predlagali dopolnitev izvedenskega menja v zvezi z vplivom pridobitve t.i. kontrolnega deleža v družbi. Ob zaslišanju je izvedenka pojasnila, da je bila vrednost spornih delnic na dan nakupa blizu njihovo knjigovodski vrednosti oziroma vrednosti, po kateri je bila izvedena dokapitalizacija. Dogovorjena cena je ustrezala cenam pri drugih transakcijah z upoštevanjem vsakokratnih okoliščin posla. Izražen je bil interes investitorja kot sokrajana, ki podpira lokalno skupnost, v kateri živi. Podrobno je analizirala investicijski načrt družbe D. d.d. in ugotovila, da je bil pripravljen korektno in se je izvajal skladno s tem. Poudarila je razliko med vrednostjo in ceno, pri čemer je tudi ob ustnem zaslišanju potrdila, da je bila cena, po kateri je tožeča stranka kupila delnice družbe D. d.d. blizu knjigovodske vrednosti. Iz obrazložitve sodbe ne izhajajo stališča izvedenke, kot so povzeta zgoraj. Sodišče je napačno dokazno ocenilo dokaz s postavitvijo in zaslišanjem izvedenke v delu, v katerem je presodilo, da je tržna vrednost 5,40 EUR ustrezna. Toženi stranki sta, oporekali skladnosti ocene vrednosti z mednarodnimi standardi, zato izvedenskega mnenja ni mogoče uporabiti kot dokaz v postopku. Ni upoštevalo poudarjene razlike med vrednostjo in ceno, ampak le pavšalno zaključilo, da se zdi ugotovljena tržna vrednost ustrezna, ne zavzame pa stališča, kakšna naj bi bila, ustrezna nakupna/prodajna cena. Stališče sodišča ni skladno z vsebino izvedenskega mnenja oziroma zapisnikom zaslišanja izvedenke z dne 8.3.2021, zaradi česar je podana absolutno bistvena kršitvijo postopka iz 15. točke 339. člena ZPP. Posledica zatrjevane protispisnosti je zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar je zmotno uporabljeno materialno pravo. Na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je napačen očitek sodišča, da bi moral biti A. A. pri sklenitvi takšnega posla ravnati v korist tožeče stranke in pridobiti strokovno mnenje o višini vrednosti delnice, ne pa se zanašati na oceno finančnice, ki je glede ustreznosti cene odgovorila, da je nižja od dokapitalizacijske. Sodišče se ne opredeli do dejstva, da pridobivanje strokovnih mnenj v tistem času ni bilo običajno. Posledično je napačna ugotovitev sodišča, da je bila cena, dogovorjena v prodajni pogodbi, določena arbitrarno in previsoko, posebej, ker je bila določena brez strokovne ocene in je vključevala elemente, ki jih pri ocenjevanju vrednosti ni mogoče upoštevati. Predmetna sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče ne obrazloži, kakšno naj bi bilo navedeno strokovno mnenje o višini vrednosti in na podlagi katerih dejstev bi moralo biti pripravljeno. Vsako strokovno mnenje je odvisno od vsebine podatkov, ki jih izdelovalec mnenja uporabi. Uporabili bi se lahko le podatki, ki so bili javno objavljeni (o knjigovodski ceni delnice, ceni delnice pri dokapitalizaciji in ceni delnice na trgu). Cena, po kateri so bile delnice kupljene, je bila blizu knjigovodske vrednosti in A. A. ni mogoče očitati neskrbnosti. Šlo je za investicijo, ki je del lokalnega sistema, kar je dejavnik, ki vpliva na ceno, ne pa nujno na njeno oceno vrednosti, kar je poudarila izvedenka tako v svojem pisnem mnenju kot ob zaslišanju, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Sodišče ni upoštevalo, da je treba pri opredelitvi cene upoštevati tudi druge dejavnike (v konkretnem primeru pridobitev pomembnega vpliva pri upravljanju družbe in interes po investiciji v lokalnem območju oziroma širšo družbeno odgovornost, do česar se sodišče ni opredelilo), kar je prav tako pojasnila izvedenka. Izpostaviti je še, da bi, v kolikor bi zakoniti zastopnik prodajalca prodal delnice po ceni, ki ustreza ocenjeni vrednosti s strani družbe F. d.o.o. oziroma ocenjeni vrednosti izvedenke C. C., zakoniti zastopnik prodajalca izpostavljal odškodninskim tožbam »svojih« delničarjev, kazenskemu pregonu zaradi zlorabe položaja in oškodovanja družbe. Očitali bi mu, da je delnice prodal pod ceno in očitek utemeljevali z dejstvom, da so se delnice prenašale po višjih zneskih, kar bi dokazovali s knjigovodsko vrednostjo delnice in ceno delnice pri dokapitalizaciji.

3. Tožeča stranka je po pooblaščencu v pravočasnem odgovoru na tožbo navedla, da je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno, natančno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, uporabilo materialno pravo in navedlo razloge, ki so vodili k sprejeti odločitvi, zato je pritožba neutemeljena. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede odgovornosti toženih strank iz naslova posojilnih pogodb pritožba očita prvostopnemu sodišču, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker se ne opredeli do izpolnitve predpostavk odškodninske odgovornosti po 547. členu Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ampak se le sklicuje na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X K 6155/2013 z dne 21.11.2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kp 6155/2013 z dne 18.12.2015, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, I Ips 6155/2013 z dne 5.7.2017, s katero je bil obdolženi A. A. spoznan za krivega, odgovorna oseba A. d.o.o. pa za odgovorno za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Prav tako pritožba očita, da sodišče ni pojasnilo obstoja protipravnosti ravnanja toženih strank v smislu določbe 547. člena ZGD-1, pavšalno se opredeli do obstoja vzročne zveze, sodba ne vsebuje vseh prvin pravnega silogizma in se v delu, ki se nanaša na odškodninsko odgovornost toženih strank iz naslova spornih posojilnih pogodb, ne da preizkusiti. Očita tudi, da prvostopno sodišče ni pojasnilo, v čem in s katerimi dejanji, je bilo izvršeno ravnanje domnevno obvladujoče družbe A. d.o.o. oziroma njenega takratnega zakonitega zastopnika A. A., da je odredil financiranje družbi B. d.d. in C. d.d. in tudi ni pojasnilo iz katerih dejstev je razvidno, da je A. A. dal navodila za sklenitev predmetnih škodljivih poslov ravno s položaja direktorja družbe A. d.o.o. in ne s položaja direktorja družbe Č. d.d.. Ne opredeli se do trditev tožeče stranke, da je šlo za posojila za katera se je že ob sklenitvi posojila vedelo, da ne bodo vrnjena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni, ne nasprotujejo samemu sebi in niso med seboj v nasprotju, sodbo je torej mogoče preizkusiti.

6. Prvostopno sodišče je v 20. in 21. točki izpodbijane sodbe pojasnilo, da je o zahtevku po vtoževanih posojilnih pogodbah glede temelja tožbe po 547.členu Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki se nanaša na škodo (prikrajšanje), ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi nezakonitega ravnanja, ravnanja v nasprotju s standardom vestnega in poštenega gospodarstvenika bivšega direktorja tožeče stranke A. A. (drugotožene stranke) ter zaradi neskrbnega dajanja navodil in škodljivih vplivov s strani obvladujoče družbe (prvotožene stranke), v interesu takrat nadrejenih oziroma obvladujočih družb tožeče stranke in v končnem interesu družbe A. d.o.o. ter A. A., da torej tožbeni zahtevek v tem delu temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku in je bil A. A. s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 6155/2013 z dne 21.11.2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kp 6155/2013 z dne 18.12.2015, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 6155/2013 z dne 5.7.2017, spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Prav tako je A. d.o.o. z isto sodbo spoznana za odgovorno za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, v zvezi s 1. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, ki jih je storil njen takratni zakoniti zastopnik A. A. Obe toženi stranki v tem postopku sta bili torej pravnomočno obsojeni za kaznivo dejanje s katerim sta oškodovali tožečo stranko, pri čemer je sklepanje istih posojilnih pogodb1 med tožečo stranko in družbo B. d.d. in C. d.d. bilo predmet presoje tako v kazenskem postopku kot tudi v tem gospodarskem sporu. Navedena kazenska zadeva se torej nanaša na isti historični dogodek in temelji na istem (identičnem) dejanskem stanju kot predmetna pravda. Na podlagi 14. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je pravdno sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku tako glede obstoja kaznivega dejanja kot tudi glede odgovornosti storilca. Vezanost civilnega (pravdnega) sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo pomeni, da toženi stranki v pravdi ne moreta več dokazati, da dejanja nista storili, da nista krivi in da med njunimi dejanji in nastankom škode ni vzročne zveze. Dejansko podlago za izdajo kazenske obsodilne sodbe predstavlja isti historični dogodek in dejstva, ki so odločilna tudi v tem pravdnem postopku, izhajajo že iz opisa kaznivega dejanja na podlagi katerega je bil obdolženi A. A. (v tem postopku drugotožena stranka) spoznan za krivega, da je pri vodenju gospodarske dejavnosti, zato da bi komu drugemu pridobil premoženjsko korist, zlorabil svoj položaj in dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, pri tem pa je bila s takšnim dejanjem pridobljena velika premoženjska korist in je hotel komu drugemu pridobiti tako premoženjsko korist s tem, da je v določenih časovnih in krajevnih okoliščinah, potem ko je že predhodno izvedel menedžerski prevzem družbe Č. d.d., na sedežu družbe Č. d.d. v ... kot tudi na sedežu družbe F. d.d. v Ljubljani, pa tudi na sedežu nekaterih drugih družb, v svojstvu direktorja krovne koncernske gospodarske družbe A. d.o.o. kot obvladujoče družbe večstopenjskega dejanskega koncema, ki so ga sestavljale poleg te družbe še od nje neposredno ali posredno odvisne gospodarske družbe, kot tudi v svojstvu direktorja gospodarske družbe Č. d.d., tako v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1, v skladu s katerim bi moral kot organ vodenja v prej omenjenih gospodarskih družbah ravnati pri opravljanju svojih nalog v dobro družbe Č. d.d. in od nje odvisnih gospodarskih družb s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, kot tudi v nasprotju z določbami 248. člena ZGD-1, ki delniški družbi prepoveduje sklepanje takšnih pravnih poslov, ki pomenijo po svoji vsebini nudenje kakršnekoli finančne asistence tretji osebi pri pridobivanju njenih lastnih delnic, odredil sklepanje posojilnih pogodb in z njimi dogovorjenih poslov oziroma finančnih tokov med gospodarskimi družbami Č. d.d. ter družbama B. d.d. in C. d.d., ki ju je posredno kapitalsko obvladoval preko družbe A. d.o.o. in družbe E. d.d., na način, da je sam ali preko tretjih oseb predstavnikom gospodarskih družb Č. d.d., F. d.d., G. d.d.,H. d.d. in I. d.d. odredil kontinuirano nudenje finančne pomoči družbi B d.d. ali neposredno ali posredno preko družbe C. d.d. tako, da je družba Č. d.d. s ciljem realizacije odrejene finančne pomoči sklenila in podpisala z družbama B d.d. in C. d.d. naslednje posojilne pogodbe: posojilno pogodbo št. 1-2009/IH, sklenjeno dne 30. 6. 2009 z družbo B d.d. za znesek v višini 1.700.000,00 EUR; posojilno pogodbo št. 1-2009/CN, sklenjeno dne 27. 3. 2009 z družbo C. d.d. za znesek v višini 1.200.000,00 EUR, posojilno pogodbo št. 2-2009/CN, sklenjeno dne 11. 5. 2009 z družbo C. d.d. za znesek v višini 700.000,00 EUR, posojilno pogodbo št. 3-2009/CN, sklenjeno dne 1. 6. 2009 z družbo C. d.d. za znesek v višini 1.000.000,00 EUR ter posojilno pogodbo št. 4-2009/CN, sklenjeno dne 12. 6. 2009 z družbo C. d.d. za znesek v višini 3.000.000,00 EUR, pri čemer tožeči stranki zneski danih posojil niso bili vrnjeni. Prav tako iz opisa kaznivega dejanja za A. d.o.o. izhaja, da ga je storil njen takratni zastopnik A. A., saj je v tedanjih okoliščinah, v katerih je bila družba A. d.o.o. krovna koncernska in s tem obvladujoča družba vsem ostalim odvisnim družbam celotnega večstopenjskega dejanskega koncema, predstavljalo s strani A. A. kot njenega direktorja storjeno kaznivo dejanje izvršitev tistih njegovih protipravnih nalogov oziroma odreditev, na podlagi katerih so družbe iz skupine Č. d.d. nezakonito preko posojilnih pogodb financirale družbi C. d.d. in B d.d., pri tem pa je A. A. odredil takšno financiranje glede na korporacijsko pristojnost oziroma vlogo obvladujoče družbe v razmerju do odvisnih družb, zgolj in samo s pozicije direktorja družbe A. d.o.o. kot krovne koncernske družbe.

7. Že na podlagi navedenih ugotovitev prvostopnega sodišča je povsem jasno, da je vsakršna nadaljnja razprava o pritožbenih očitkih toženih strank (iz pete točke te sodbe) brezpredmetna, saj je tako prvostopno pravdno sodišče kot tudi pritožbeno sodišče v celoti vezano na gornje ugotovitve, ki izhajajo iz opisa kaznivih dejanj.

8. Toženi stranki tako s pritožbenimi navedbami o pomanjkljivi obrazložitvi prvostopne sodbe glede temelja odškodninske odgovornosti po 547. členu ZGD-1, vzročne zveze, škodljivih pravnih poslov ter ugotovitve protipravnosti ravnanja drugotoženca kot zakonitega zastopnika tožeče stranke, kot tudi glede ugotovitve protipravnosti nalogov oziroma odreditev s strani drugotoženca A. A. iz položaja prvotožene stranke s katerimi so potem družbe iz skupine Č. preko posojilnih pogodb financirale družbi B. d.d. in C. d.d., kakor tudi glede neopredelitev do trditev tožeče stranke, da je šlo za posojila, za katera se je že ob sklenitvi vedelo, da ne bodo vrnjena, ter da sta toženi stranki utemeljeno verjeli, da bodo posojila vrnjena, ne moreta uspeti, saj je pravdno sodišče glede navedenih ugotovitev, ki izhajajo iz opisa kaznivih dejanj za kateri sta toženi stranki pravnomočno obsojeni, v celoti vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo.

9. Pritožba glede odgovornosti toženih strank iz naslova nakupa delnic družbe D. d.d. očita prvostopnemu sodišču zmotno dokazno oceno glede izpovedbe priče B. B., ker ni verjelo, da je bila funkcija A. A. kot direktorja družbe A. d.o.o. le formalna. Izveden naj ne bi bil noben dokaz, ki bi zasejal dvom v njuno verodostojnost. Sodišče naj ne bi pojasnilo svojega stališča o nelogičnosti izpovedbe B. B. Pritožba očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka glede zmotne dokazne ocene iz prvega odstavka 339. člena, ter absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Osmi člen ZPP določa, da sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega uspeha dokaznega postopka. Prvostopno sodišče je v 37. točki izpodbijane sodbe podalo celovito dokazno oceno glede enotnega vodstva v dejanskem koncernu, v okviru te dokazne ocene pa tudi ocenilo izpoved priče B. B. v povezavi z vsemi ostalimi dokazi ter na podlagi celotnega uspeha dokaznega postopka (8. člen ZPP). Takšno dokazno oceno pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Prvostopno sodišče je ocenilo izpoved B. B. kot neverodostojno in nelogično, ker je na eni strani izpovedovala, da se je A. A. odločil za nakup E. d.d., ker je to bila dobra naložba in je zato bila družba kupljena, po drugi strani pa je trdila, da se A. A. ni vmešaval v poslovanje A. d.o.o., šlo je zgolj za nakup, ni pa kot zakonita zastopnica prvotožene stranke, ki se je ukvarjala s finančnim leasingom, nakupi in prodajo delnic za borzno hišo, trženje vzajemnih skladov in podobnimi dejavnostmi, vedela, da je njena „naložba“ E. d.d. 78 % lastnik C. d.d., ta pa 71 % lastnik B. d.d., ki je lastnik večinskega paketa delnic Č. d.d., kjer je bil njen soprog predsednik uprave. Pritožbeni očitek, da sodišče svojega stališča o nelogičnosti in neverodostojnosti izpovedbe v ničemer ne pojasni, preprosto ne drži. Dodati je še, da pritožbeni očitek sloni le na dokazni oceni posameznega dokaza, brez upoštevanja preostalih dokazov ter uspeha celotnega dokaznega postopka, kar pa je metodološko pomanjkljivo in v nasprotju z 8. členom ZPP, in je že iz tega razloga je takšen pritožbeni očitek neutemeljen.

10. Nadaljnji pritožbeni očitek je, da sodišče pri odgovoru na vprašanje, v interesu koga je ravnal A. A., ko je kot zakoniti zastopnik tožeče stranke sklenil prodajno pogodbo za nakup delnic D. d.d., ne da prepričljivega odgovora, saj se postavi na stališče, da zgolj dejstvo, da je A. A. podpisal prodajno pogodbo kot zakoniti zastopnik tožeče stranke, še ne dokazuje, da je deloval v interesu tožeče stranke, predvsem pa ne, da je s sklenitvijo pogodbe zasledoval zgolj in izključno interese tožeče stranke. Pritožba očita, da navedenega stališča sodišče v ničemer ni pojasnilo in ne utemelji zakaj te vzporednice ni mogoče narisati, uveljavlja 14. točko, drugega odstavka 339. člena ZPP, ali relativno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (zmotna dokazna ocena). Kršitev ni podana. Prvostopno sodišče je stališče v interesu koga je drugotoženi ravnal, razmišljal in odločal, ko je kot zakoniti zastopnik tožeče stranke sklenil prodajno pogodbo v 37. in 38. točki izpodbijane sodbe celovito obrazložilo in z navedenimi razlogi, pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Na tem mestu jih ne povzema v celoti, temveč zgolj izpostavlja, da v večstopenjski kapitalski povezavi2 na prvi pogled ni očitno, da je tožeča stranka odvisna od prvotožene stranke kot obvladujoče družbe, saj so bile vmes še tri druge pravne osebe na videz neodvisne in nepovezane s toženima strankama. Tudi sklepanje pravnih poslov tožeče stranke z družbama B. d.d. in C. d.d. je potekalo brez neposrednega vključevanja družbe E. d.d in A. d.o.o., saj se ne pojavljata kot neposredni pogodbeni partner. Edina direktna povezovalna okoliščina je isti zakoniti zastopnik - drugotoženec, ki pa je bil pri prvi toženi stranki eden od zastopnikov, hkrati pa tudi družbenik A. d.o.o. Da je drugotoženec kot zakoniti zastopnik oblikoval voljo tožeče stranke v interesu prvotožene stranke in v svojem lastnem interesu, kaže ravno enotno vodstvo večstopenjskega koncerna, saj je drugotoženi vedel kakšna je lastniška struktura oziroma povezava med družbami E. d.d., C. d.d., B. d.d. in tožečo stranko. Interes za zagotavljanje finančne likvidnosti družbama B. d.d. (v nadaljevanju IH) in C. d.d. (v nadaljevanju CN), je tako lahko obstajal zgolj na strani prvotožene stranke kot obvladujoče družbe in drugotožene stranke kot družbenika te družbe, saj bi s finančnim propadom teh družb največ izgubila prav prvotožena stranka kot posredna lastnica pretežnega dela teh družb in večinskega deleža v lastniški strukturi tožeče stranke. Prišlo bi do uveljavitve zavarovanj, ki sta jih ti dve družbi dali bankam, ki so financirale nakupe delnic (MELR; PILR), ki sta jih ti dve družbi imeli, s čimer so banke grozile že v letu 2008, kar se je kasneje tudi dejansko zgodilo. Da se je drugotoženi zavedal finančne krize in s tem povezanega tveganja glede finančnega položaja B. d.d. kaže tudi osnutek krovne pogodbe v prilogi (A176), ki sicer nikoli ni bila sklenjena. Ob izgubi premoženja obeh družb (IH in CN), bi seveda padla tudi vrednost naložbe E. d.d. in s tem vrednost prvotožene stranke, zato je interes dejansko bil le branjenje naložbe prvo in drugotožene stranke. Da je drugotoženi kot zakoniti zastopnik oblikoval voljo tožeče stranke v interesu prvotožene stranke in v svojem lastnem interesu, potrjuje torej ravno enotno vodstvo večstopenjskega koncerna. Če ob tem dodamo še ugotovitev, da tožeča stranka ni razpolagala z viški sredstev oz. lastnimi sredstvi za nakup delnic po sklenjeni prodajni pogodbi, ni dvoma, da je deloval v interesu prvotožene stranke in v svojem lastnem interesu.

11. Samo dejstvo dvojnega mandata drugotožene stranke, ko je bil hkrati direktor tožeče stranke kot odvisne družbe in eden od direktorjev prvotožene stranke kot obvladujoče družbe v dejanskem koncernu postavlja pod vprašaj njegove poslovodne odločitve. Gre za vprašanje drugotoženčevega zasledovanja interesov, če je torej drugotoženi pri oblikovanju pogodbene volje za tožečo stranko zasledoval svoje lastne interese in interese prvotožene stranke na škodo tožeče stranke, kar predstavlja škodljiv vpliv prvotožene stranke v korist katere in hkrati v svojo korist je ravnal drugotoženi. Sodišče je presojalo škodljivost sklenjene prodajne pogodbe za nakup delnic za tožečo stranko in odgovornost po 263. členu ZGD-1, ter ugotovilo, da je drugotoženi v času sklepanja te pogodbe moral in mogel vedeti za finančno stanje družb B. d.d. in C. d.d., saj je prav to pripeljalo do konkretnega posla. Odločilna je bila ravno okoliščina dvojnega poslovodenja, ko je drugotoženi hkrati bil zakoniti zastopnik obvladujoče družbe in v odvisni družbi. V takšnem primeru je poslovodja v konfliktu interesov obeh družb in je zavezan ravnati v dobro vsake izmed družb. Do sklenitve pogodbe je prišlo v obdobju, ko je že nastopila kriza, ko so se že videle omejitve in je bila spremenjena politika odločanja v bančnem sektorju, kar pomeni, da je moral vsak povprečno skrben menedžer vedeti, da so zaostrene gospodarske razmere lahko tudi rizični faktor pri sklepanju prodajne pogodbe.

12. Nakup delnic D. d.d. je bil za tožečo stranko poslovno nepotreben, saj širša družbena korist za ... ne opravičuje škodljivosti sklenjenega posla za tožečo stranko. Višina cene delnic v trenutku prodaje kaže na obstoj škode. Da drugotoženi pri nakupu delnic ni ravnal v interesu tožeče stranke, kaže tudi dejstvo, da za nakup ni imel na razpolago lastnih sredstev. Drugotoženi bi v takšnem primeru moral pridobiti vsaj strokovno mnenje o rentabilnosti investicije o nakupu delnic, ne pa da se je za nakup enostavno dogovoril in določil ceno. Ker je drugotoženec ob nakupu delnic ravnal s premajhno skrbnostjo, tako glede same odločitve o nakupu, kot tudi glede cene delnic, ki so bile kupljene s strani tožeče stranke, je mogoče njegovo ravnanje pripisati (glede na že opisan obstoj večstopenjskega dejanskega koncerna, katerega vmesni člen je bil tudi prodajalec delnic IH) zasledovanju interesov vodilne družbe dejanskega koncerna in cilju prikritega financiranja IH in ne interesom tožeče stranke.

13. Drugotoženi pa tudi ni ravnal v dobro tožeče stranke, kar pomeni kršitev njegove dolžnosti ravnanja s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Ugotovljeno je bilo, da so bile delnice kupljene po previsoki ceni. Izvedenka je ugotovila, da znaša tržna vrednost delnice ob sklenitvi prodajne pogodbe 24.6.2008 5,40 EUR in je tožeči stranki pri sklenitvi posla nakupa delnic nastala škoda. Sodišče prve stopnje je v točkah 37. - 50. izpodbijane sodbe celovito pojasnilo, obrazložilo in utemeljilo zakaj je pravni posel nakupa delnic D. d.d. škodljiv za tožečo stranko in s temi ugotovitvami pritožbeno sodišče v celoti soglaša. 14. Pritožbene navedbe, da je napačno stališče sodišča, da že sam obstoj t. i. dvojnega mandata A. A. kot direktorja družbe A. d.o.o. in direktorja tožeče stranka kot odvisne družbe postavlja pod vprašaj njegove poslovne odločitve, sklicujoč se na prevladujoče mnenje v primerjalno pravni literaturi, da dvojni mandati ne konstituirajo kvalificiranega koncerna3, oziroma da samo dejstvo dvojnega mandata samo po sebi ne more pomeniti škodljivega navodila obvladujoče družbe, ki ima zanjo škodljive posledice. Predpostavljanje, da personalna unija pomeni nedovoljene škodljive vplive na odvisno družbo, bi bilo neupravičeno in tudi zakonsko neutemeljeno. Pritožba očita, da samo dejstvo dvojnega mandata ne more samo po sebi pomeniti škodljivega navodila obvladujoče družbe, katerega posledica je ravnanje odvisne družbe, ki ima zanjo škodljive posledice. Sklenitev prodajne pogodbe je bila pametna poslovna odločitev in ne more izpolnjevati pogoja po 547. členu ZGD-1. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da pri sklenitvi prodajne pogodbe ne gre za škodljive pravne posle, saj je drugotožena stranka ravnala gospodarno in v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, skladno z razmerami v času sklepanja pogodb. Postopkovna kršitev določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma predpisi, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

15. Pritožbene navedbe, da samo dejstvo dvojnega mandata ne more pomeniti škodljivega navodila obvladujoče družbe, katerega posledica je ravnanje odvisne družbe, sklicujoč se ob tem na prevladujoče mnenje v primerjalno pravni literaturi, da dvojni mandati ne konstituirajo kvalificiranega koncerna, predpostavljanje, da personalna unija pomeni nedovoljene škodljive vplive za odvisno družbo pa bi bilo neupravičeno in tudi zakonsko neutemeljeno ...4, v konkretnem primeru niso uporabljive. Res je, da avtor citiranega članka5 glede dvojnih mandatov zavzame stališče, da ne konstituirajo kvalificiranega koncerna, oz. povedano drugače, samo dejstvo dvojnega mandata ne pomeni škodljivega vpliva za odvisno družbo. Vendar ne gre prezreti, da avtor navedenega članka govori o kvalificiranem dejanskem koncernu6, kar pa ni konkretni primer. Isti avtor v nadaljevanju članka opozarja, da je pri dvojnih mandatih takšen član zastopanega organa v precepu interesov obeh družb. V skladu z zakonom je dolžan ravnati v dobro vsake izmed družb, v kateri opravlja funkcijo člana organa vodenja. Če pride do konflikta interesov se neizogibno znajde v lojalitetnem konfliktu. Ravnanje člana z dvojnim mandatom poslovodnega organa odvisne družbe, ki je le tej v škodo, je treba obravnavati kot ravnanje, na katero je vplivala obvladujoča družba.

16. Nadaljnje pritožbene navedbe, da pri sklenitvi prodajne pogodbe ne gre za škodljiv pravni posel, ker je drugotožena stranka ravnala gospodarno in skladno s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, skladno z razmerami v času sklepanja pogodb, ter da je ugotovitev sodišča, da A. A. pri sklepanju prodajne pogodbe ni ravnal z zadostno skrbnostjo protispisna, pritožba uveljavlja zmotno dokazno oceno (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki je za toženo stranko vsebinsko neprepričljiva, s tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, vendar očitana kršitev določb pravdnega postopka, niti zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ni podana.

17. Prvostopno sodišče je v 42. točki izpodbijane sodbe pojasnilo, da je pri ugotavljanju škodljivosti sklenjene prodajne pogodbe ugotavljalo, če bi poslovodstvo tožeče stranke kot odvisne družbe takšno pogodbo sklenilo v tedanjih razmerah tudi, če družba ne bi bila odvisna, če je bila torej pogodba škodljiva za tožečo stranko in v interesu koga je bila pogodba sklenjena. Kot relevantno pravno podlago je sodišče uporabilo določbo 547. člena ZGD-1 in 263. člen ZGD-1. Pojasnilo je, da je v konkretnem primeru šlo za okoliščino dvojnega poslovodenja, ker je bil drugotoženi hkrati zakoniti zastopnik obvladujoče družbe A. d.o.o. in tudi odvisne družbe Č. d.d. in da je bil takšen poslovodja v precepu interesov obeh družb zavezan ravnati v dobro vsake izmed njih. Prodajna pogodba je bila sklenjena v obdobju, ko je že nastopila kriza in je že bila spremenjena politika odločanja v bančnem sektorju, kar je moral drugotoženec kot vsak povprečno skrben menedžer vedeti in upoštevati. Šlo je za sklepanje prodajne pogodbe med neposredno povezanimi pravnimi osebami, saj je delnice tožeča stranka odkupila 24.6.2008 od družbe B. d.d., ki je bila, preko C. in E. v večinski lasti A. d.o.o. katere poslovodja in solastnik je bil drugotoženi. Prodajalec delnic je torej kapitalsko obvladoval tožečo stranko, sam pa je bil podrejen preko C. d.d. in E. d.d., A. d.o.o.. Na obeh koncih se je veriga končala z družbo v poslovodstvu drugotožene stranke. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je bil nakup delnic za tožečo stranko poslovno nepotreben, saj za osnovno dejavnost tožeče stranke ta naložba ni bila potrebna, širša družbena korist za ..., pa ne more opravičiti škodljivosti posla. Tožeča stranka ni imela prostih lastnih virov financiranja. Ob takšni situaciji in ob vedenju splošno znanih zaostrenih gospodarskih razmer, bi moral drugotoženi pridobiti strokovno mnenje o rentabilnosti investicije v nakup delnic, ne pa kar določiti cene. Zato je utemeljen zaključek, da tudi če bi bila tako določena cena delnice nižja od tedanje tržne vrednosti, še vedno ni in ne bi smela biti zadostna podlaga za tak nakup za družbo za katero je taka naložba nepotrebna. Že iz tega razloga ne gre za neškodljiv posel. Drugotoženi pri sklepanju navedene pogodbe ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika in tovrstne pritožbene navedbe niso utemeljene.

18. Nadaljnje pritožbene navedbe o protispisnosti ugotovitve, da A. A. pri sklepanju navedenega posla ni ravnal z zadostno skrbnostjo, sklicujoč se na mnenje izvedenke, ki je izpostavila razliko med ceno in vrednostjo delnice, prav tako niso utemeljene. Po mnenju izvedenke je bila vrednost delnice ob nakupu določena na podlagi knjigovodske vrednosti, kar naj bi pomenilo, da je bila dokapitalizacija izvedena po ceni blizu knjigovodske. Izpostavljata še, da izvedenskega mnenja ni mogoče uporabiti kot dokaz dejanske vrednosti delnic na dan transakcije, saj navedeno mnenje ni skladno z mednarodnimi standardi zaradi oddaljenosti datuma na katerega je vrednotenje opravljeno, zaradi česar tožeča stranka ni dokazala višine škode. Pritožbeni očitek protispisnosti (iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podan. Prvostopno sodišče je v 45. točki sodbe pojasnilo, da niti dokapitalizacijska, niti knjigovodska vrednost ne odražata realne tržne vrednosti delnice. Dokapitalizacija je bila namreč izvedena na način pretvorbe terjatev posameznih podizvajlcev pri gradnji objekta J. - K. in L. v lastniške deleže. Pri tem so bili vpisniki novih deležev v podrejenem položaju, saj na ceno delnic niso imeli vpliva, temveč je bilo takšno poplačilo predvideno že v naprej pri sklepanju izvajalskih pogodb, kar pa pomeni, da je šlo pri takšnem vpisu novih delnic za sistem „take it or leave it“, s posledico, da v primeru nesprejetja dokapitalizacije pod takšnimi pogoji (pod)izvajalci niso imeli druge možnosti poplačila, saj sicer ne bi bili poplačani. To pa pomeni, da je bil položaj vpisnikov novih delnic podrejen, omejen in neprimerljiv s tržnimi pogoji, pod katerimi naj bi delnice odkupila tožeča stranka. Povedano drugače, v primeru dokapitalizacije ni šlo za tržno oblikovanje cene delnice, temveč za podrejen položaj vpisnikov novih delnic in za omejen vpliv na določitev primernosti cene delnice. Takšna cena torej ni odražala realne vrednosti kupljenih delnic in ji sodišče utemeljeno ni sledilo. Pritožbene navedbe toženih strank, da je drugotoženi ravnal pri sklepanju navedenega posla z zadostno skrbnostjo glede cene se pokažejo kot neutemeljene.

19. Glede pritožbenih navedb, da izvedenskega mnenja ni mogoče uporabiti v tem postopku, ker ni bilo izvedeno skladno z mednarodnimi standardi zaradi oddaljenosti datuma na katerega je bilo vrednotenje opravljeno (uveljavlja relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP), je izvedenka pojasnila, da zaradi negotovosti, povezane z oddaljenostjo datuma vrednotenja od datuma izvedenskega mnenja, navedeno vrednotenje ni izvedeno v skladu z Mednarodnimi standardi vrednosti 2019, kar pa ne pomeni, da ni ustrezno oziroma pravilno. Sicer pa toženi stranki niti ne pojasnita na kakšen način naj bi to vplivalo na pravilnost izvedenskega mnenja, niti nista tega problematizirali na zaslišanju izvedenke na glavni obravnavi dne 8.3.2021, zato so tovrstni pritožbeni očitki neutemeljeni.

20. Glede pritožbenih navedb, da sta toženi stranki predlagali dopolnitev izvedenskega mnenja v zvezi z vplivom pridobitve kontrolnega deleža v družbi, je prvostopno sodišče pojasnilo v 47. točki izpodbijane sodbe, da je izvedenka pri določitvi tržne cene vrednosti delnice upoštevala, da je predmet nakupa manjšinski delež podjetja D. d.d., zato višina deleža delnic v konkretnem primeru nima nobenega vpliva7. Kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, je sodišče izvedenskemu mnenju sledilo, saj je bila izvedenka postavljena z namenom, da odgovori na strokovna vprašanja in se je do navedenega pritožbenega očitka v izpodbijani sodbi tudi opredelilo, zato očitana kršitev (14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana.

21. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče napačno dokazno ocenilo dokaz s postavitvijo in zaslišanjem izvedenke, v delu v katerem je presodilo, da je tržna vrednost delnice 5,40 EUR ustrezna, da ni upoštevalo razlike med vrednostjo in ceno ter pavšalno zaključilo, da je tržna vrednost ustrezna, kakor tudi da sta toženi stranki predlagali, da se izvedenka opredeli ali je nakup po ceni, ki je bila izvedena neobičajna oziroma odstopa od cene delnic, po kateri so se prodajale v drugih transakcijah (kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je sledilo izvedenskemu mnenju izvedenke C. C., ki je pojasnila, da se ocenjena vrednost delnice za namen dokapitalizacije lahko razlikuje od ocenjene vrednosti za namen prodaje na trgu, ter da je potrebno razlikovati med ceno, (ki pomeni znesek po katerem povprašujemo in je ponujen ali plačan za neko neko sredstvo) ter vrednostjo, (ki je mnenje o najverjetnejši ceni, ki jo je treba plačati za neko sredstvo v menjavi ali gospodarski koristi lastništva tega sredstva). Po mnenju izvedenke realna tržna vrednost delnice za omenjeni posel znaša 5,40 EUR in temu je sodišče utemeljeno sledilo, saj je bila v postopku imenovana izvedenka ravno z namenom, da odgovori na to vprašanje, ker sodišče s tovrstnim znanjem ne razpolaga (243. člen ZPP).

22. Tržna vrednost delnice po definiciji predstavlja tisto vrednost, pri kateri bi na določen dan prodaje voljan prodajalec in nakupa voljan kupec izvršila razumno denarno transakcijo. Logično je, da je najverjetnejši približek pravi tržni vrednosti, če je ta določena v razponu, prav srednja vrednost, saj srednja vrednost dejansko najbolj korektno uravnovesi nasprotujoče si interese kupca in prodajalca.8 Torej je sodišče utemeljeno zaključilo, v primeru, ko je izvedenka ugotovila, da je tržna vrednost delnice za namen prodaje na dan 24.6.2008 znašala v razponu med 4,20 in 6,70, EUR, srednjo vrednost 5,40 EUR.

23. Pritožbene navedbe, da v kolikor bi zakoniti zastopnik prodajalca prodal delnice po ceni, ki ustreza ocenjeni vrednosti s strani družbe F. d.o.o. oziroma ocenjeni vrednosti izvedenke C. C., bi bil zakoniti zastopnik prodajalca izpostavljen odškodninskim zahtevkom, kazenskemu pregonu itd, pa za ta postopek niso relevantne, saj navedena problematika ni predmet tega spora in gre zgolj za predvidevanja.

24. Pritožba očita še zmotno ugotovitev dejanskega stanja (340. člen ZPP) glede očitka sodišča, da bi A. A. moral pred sklenitvijo navedenega posla pridobiti strokovno mnenje o višini cene delnice, kar v tistem času ni bilo običajno in da je napačna ugotovitev, da je bila cena v prodajni pogodbi določena arbitrarno in previsoko. Očitan pritožbeni razlog ni podan. Gre za lastno dokazno oceno toženih strank, ki ji pritožbeno sodišče ne more slediti. Kot je bilo že pojasnjeno je prvostopno sodišče v tem postopku imenovalo izvedenko, ki je ocenila, da realna tržna vrednost delnice za omenjeni posel znaša 5,40 EUR in temu je prvostopno sodišče utemeljeno sledilo. Pojasnilo je tudi zakaj cena določena za namen dokapitalizacije v konkretnem primeru ni bila sprejemljiva, kar pa pomeni, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

25. Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

26. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

27. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom Zakona o pravdnem postopku. Toženi stranki, ki s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje pritožbene stroške in morata tožeči stranki nerazdelno povrniti njene pravdne stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Pooblaščenki tožeče stranke je sodišče priznalo v skladu s takrat veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi (Z0dvT in Tarifa) nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom (odgovor na pritožbo) tar. št. 3210 44.280,00 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 v pavšalu 20,00 EUR, skupaj 44.300,00 EUR in 22 % DDV (9.746,00 EUR), kar skupaj znaša 54.046,00 EUR. Toženi stranki morata tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 54.046,00 EUR roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006. 1 Posojilno pogodbo št. 1-2009/IH, sklenjeno dne 30. 6. 2009 z družbo B d.d. za znesek v višini 1.700.000,00 EUR; posojilno pogodbo št. 1-2009/CN, sklenjeno dne 27. 3. 2009 z družbo C. d.d. za znesek v višini 1.200.000,00 EUR, posojilno pogodbo št. 2-2009/CN, sklenjeno dne 11. 5. 2009 z družbo C. d.d. za znesek v višini 700.000,00 EUR, posojilno pogodbo št. 3-2009/CN, sklenjeno dne 1. 6. 2009 z družbo C. d.d. za znesek v višini 1.000.000,00 EUR ter posojilno pogodbo št. 4-2009/CN, sklenjeno dne 12. 6. 2009 z družbo C. d.d. za znesek v višini 3.000.000,00 EUR. 2 Lastniška struktura: A. d.o.o. (50 % A. A., 50 % B. B.), je 100 % lastnik E. d.d., E. d. d. je 78,20 % lastnik C. d.d., ta je 71 % lastnik B. d.d., ta pa večinski lastnik delnic Č. d.d. 3 Sklicujoč se na članek Drnovšek Gregor, Vpliv obvladujoče družbe v dejanskem koncernu, Podjetje in delo , št. 3-4,2005, str. 441-468 4 sklicujoč se na članek G.Drnovška, Vpliv obvladujoče družbe v dejanskem koncernu, podjetje in delo, št. 3-4, 2005, str. 441-448 5 G. Drnovška, Vpliv obvladujoče družbe v dejanskem koncernu, podjetje in delo, št. 3-4, 2005, str. 441-448: Med drugim navaja, da po prevladujočem mnenju v primerjalnopravni literaturi dvojni mandati ne konstituirajo kvalificiranega koncerna. Prav tako ne konstituirajo kvalificiranega koncerna povezave med upravo in nadzornim svetom, celo takrat ne, če je celotni nadzorni svet odvisne družbe sestavljen iz članov uprave obvladujoče družbe. Primerjalno pravna rešitev je ustrezna, saj so personalne povezave v vodstveni in nadzorni strukturi učinkovit način oziroma sredstvo koncerniranja. Predpostavljanje, da personalna unija pomeni nedovoljene škodljive vplive za odvisno družbo bi bilo neupravičeno in tudi zakonsko neutemeljeno. Po prevladujočem mnenju v primerjalnopravni literaturi so kvalificirani koncerni nedovoljeni, zanj pa naj bi se analogno uporabile določbe 302. in 303nAktG.31 6 Loči enostavni in kvalificirani dejanski koncern. O enostavnem dejanskem koncernu govorimo takrat, kadar je posamezna prikrajšanja mogoče izolirati. Pri kvalificiranem dejanskem koncernu se posamezna učinkovanja oziroma posledice škodljivega vpliva obvladujoče družbe na odvisno družbo ne dajo več izolirati in tako ni mogoče določiti njihovega, trajanja, intenzitete in obsega. Kvalificiran koncern bo podan, če bo obvladujoča družba prevzela vse bistvene dnevne posle odvisne družbe ali pa vzpostavila sistem strogega denarnega managmenta s popolnim obvladovanjem finančnih sredstev; G.Drnovška, Vpliv obvladujoče družbe v dejanskem koncernu, Podjetje in delo, št. 3-4, 2005, str. 441-448 7 Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je pri ocenjevanju vrednosti podjetij, preden se analizira tržljivost poslovnega deleža oziroma delnic, potrebno analizirati vidik obvladovanja in z njim povezan pribitek oziroma odbitek, ki pa v konkretnem primeru ni bil uporabljen. Drži, da je bila družba B d.d. obvladujoča družba tožeče stranke in na dan 24. 6. 2008 imetnica 30,86 % deleža delnic D. d.d., vendar s prodajo 24,75 % deleža znotraj koncernskih družb, iz obvladujoče družbe na odvisno, se v smislu kontrole (obvladovanja) družbe zaradi te prodaje, ni nič spremenilo. Krovna družba A. d.o.o. je namreč obvladovala tako kupca kot prodajalca in ohranila enak vpliv na družbo D. d.d. kot ga je imela pred tem. Zato višina deleža delnic v konkretnem primeru nima nobenega vpliva. 8 Npr. sodba VSL opr. št. I Cpg 774/2019 z dne 26.8.2020 (tč. 14 obrazložitve), v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 6/2021 z dne 24.8.2021 (tč. 27. obrazložitve)