Jedro

Tožena stranka je ugotovila nepotrebnost tožnikovega dela na delovnem mestu tehničnega direktorja v posledici reorganizacije poslovanja v povezanih družbah. To predstavlja utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Za presojo zakonitosti te odpovedi pa je bistveno še, kakšni kriteriji so bili uporabljeni za določitev tožnika kot presežnega delavca in ali je bila pri toženi stranki možnost, da tožnik ohrani zaposlitev pod spremenjenimi pogoji.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2009, sklenjene med toženo stranko in tožnikom, ki jo je dne 15. 7. 2010 podala tožena stranka, nezakonita, zaradi česar se razveljavi (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku priznati vse pravice iz dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 12. 2009 za delovno mesto tehničnega direktorja od datuma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, mu za navedeno obdobje vpisati delovno dobo ter obračunati plače, od tako obračunanih plač pa mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (2. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.291,00 EUR v roku 15 dni po vročitvi sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo do plačila, pod izvršbo (3. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče pri sprejeti sodbi izhajalo iz dejstev, ki niso bila zatrjevana v tožbi. V spornem času je bila v pogodbenem razmerju z družbami M. d.o.o., I. d.o.o., E. d.o.o. in S., d.o.o., pri katerih je prišlo do statusne spremembe zaradi obvladovanja stroškov v posledici zmanjšanega obsega proizvodnje. Ker nima lastne proizvodnje, ne potrebuje del in nalog delovnega mesta tehničnega direktorja. Storitve tega delovnega mesta je v celoti prodajala navedenim družbam na podlagi sklenjene civilne pogodbe. Meni, da je v sporu v zadostni meri dokazala, da tožnikovo delo ni bilo več potrebno. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je tretja oseba ugotavljala obstoj poslovnega razloga pri tožniku. Naročnik storitev E.d.o.o. ji je z dopisom 21. 6. 2010 sporočil, da v posledici poslovnih okoliščin zaradi statusne spremembe in zmanjšanja obsega proizvodnje, odpoveduje naročilo za delo enega tehničnega direktorja in vodenja finančnega kontrolinga. Obrazložitev sodbe, da tožnikova opravila iz pogodbe o zaposlitvi niso izključno vezana na delo pri naročniku, je ob nespornem dejstvu, da sama nima lastne proizvodnje, ostala neutemeljena. Tudi sicer tožnik ni navedel, katera druga dela bi lahko opravljal, saj je iz njegove izpovedbe razvidno, da je ves čas opravljal tipična dela in naloge, ki so bila izključno vezana na proizvodnjo morskega programa pri naročniku E. d.o.o.. Tožnik ni zatrjeval, da je ta družba po odpovedi pogodbe zaposlila vodjo poprodajnih aktivnosti in vodjo uvajanja novih produktov, niti ni zatrjeval, da bi mu morala tožena stranka zagotoviti delo pri drugem delodajalcu. Sodišče je zasliševalo tožnika mimo trditvene podlage in zatrjevanih dejstev v tožbi. Njena pooblaščenka je sodišče na takšno postopanje opozorila. Zmoten je zaključek sodišča, da ni dokazala, da glede tožnika ni imela drugega prostega delovnega mesta. Takrat takšne možnosti ni bilo, če bi obstajale, bi tožnika obdržala v delovnem razmerju. Poleg tega navaja, da gre pri ponudbi zaposlitve pri drugem delodajalcu za pravico delodajalca in ne za njegovo dolžnost. V kolikor uspe najti drugo zaposlitev za delavca, mu ni dolžan plačati odpravnine o prenehanju delovnega razmerja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožena stranka je na naroku glavne obravnave dne 2. 9. 2011 predlagala zaslišanje priče A.P. o tem, kaj sta v spornem času dejansko delala. Tožena stranka ni dokazala dejstva, da ni imela drugega prostega delovnega mesta, na katerem bi ga bilo možno še zaposliti. V tej zvezi je ugovarjala vprašanjem, ki jih je sodišče postavilo priči B.P., kakšna je bila vsebina del na delovnih mestih vodje poprodajnih aktivnostih in vodje uvajanja novih proizvodov. Tožena stranka na eni strani prikazuje, da so bile vse odločitve vodene s strani drugih družb, po drugi strani pa zanika, da je tretja oseba ugotavljala obstoj poslovnega razloga. V tožbi se je skliceval na vsa pomembna dejstva ter utemeljil tako pravno kot dejansko podlago. Sodišče je v skladu z določbo 285. člena pristojno, da postavlja strankam konkretna vprašanja in na drug primeren način skrbi, da se preizkusijo sporna dejstva. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni ugotovilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v sporu ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zaradi česar je odločitev o ugoditvi tožbenih zahtevkov preuranjena, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo v predloženo listinsko dokumentacijo in zaslišalo tožnika ter predlagani priči A.P. in B.P., ugotovilo, da je tožena stranka dne 15. 7. 2010 nezakonito odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na delovnem mestu tehničnega direktorja. Ugotovilo je, da je imel tožnik le formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri toženi stranki, ki ni imela lastne proizvodnje, saj je po pogodbi o opravljanju storitev z dne 1. 1. 2010 za preostale povezane družbe v sistemu E. opravljala najrazličnejše storitve servisiranja proizvodnih dejavnosti in ostalih storitev. Zaključilo je, da tožena stranka ni dokazala utemeljenost poslovnega razloga za prenehanje potreb dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj mora takšne razloge ugotavljati delodajalec, in ne neka tretja oseba oziroma družba. Poleg tega tožena stranka ni preizkusila možnosti zaposlitve tožnika pri povezanih družbah oziroma najmanj v okviru dejavnosti na področju morske divizije, kjer je dejansko ves čas opravljal svoje delo. Da je ta možnost obstajala, izhaja iz izpovedbe B.P., da so se opravila, ki so ostala po tožnikovem odhodu, zapolnila z zaposlitvijo dveh novih delavcev.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje na zaslišanjih postavljalo tožniku in pričam vprašanja o dejstvih, ki naj bi presegla trditveno podlago iz navedb v tožbi in pripravljalnih vlogah. Za pravdni postopek je predpisano razpravno načelo, po katerem morajo stranke v postopku navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. To pomeni, da mora sodišče voditi postopek v teh okvirih. Vendar je postopek v individualnih delovnih sporih specifičen, saj je z določbo 34. člena ZDSS-1 predpisano preiskovalno načelo. Sodišče lahko potem, ko izvede vse predlagane dokaze, in ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Takšno načelo narekuje večjo aktivnost sodišča pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki omogoča, da je sodba skladna z materialnimi pravili tudi v primerih, ko dokazna pobuda strank ni zadostna (1). To pomeni, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje imelo tako dejansko kot pravno podlago, da je preizkušalo razloge odpovedi o zaposlitvi tožnika tudi mimo navedb in trditev strank v sporu. Zato pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje kakorkoli bistveno kršilo pravila dokaznega postopka pri preizkušanju spornih dejstev in presoji dokazov, ne more biti sprejemljivo.

Vendar pritožba utemeljeno opozarja na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede presoje utemeljenosti pogojev za podajo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika. Bistveno za opredelitev poslovnega razloga iz določbe prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR je v obstoju razlogov pri delodajalcu, ki povzročijo trajno prenehanje potreb delavca po določenem delu. Gre torej za razloge, ki so povezani s poslovanjem delodajalca in njegovega racionalnejšega organiziranja delovnega procesa. Zato lahko odpove pogodbo o zaposlitvi tistemu delavcu, katerega delo je zaradi okoliščin iz njegove sfere postalo nepotrebno. V tej zvezi morajo biti razlogi resni in utemeljeni, ki onemogočajo nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR). Poleg tega mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ustrezno preveriti, če je mogoče zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih (tretji odstavek 88. člena ZDR). Vsekakor je v pristojnosti delodajalca, da organizira poslovanje na način, za katerega meni, da je ekonomsko in organizacijsko najbolj smotrn, kar pomeni, da lahko določena opravila iz delokroga delavca, katerega delo je postalo trajno nepotrebno, prenese na druge izvajalce.

Pritožba pravilno opozarja na zmoten zaključek v izpodbijani sodbi, da je v konkretnem primeru ugotovila poslovni razlog tretja oseba oziroma družba, ki ni bila tožnikov delodajalec. Iz pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika (priloga A2) je razvidno, da je bila tožena stranka tista, ki je ugotovila nepotrebnost dela tožnika na delovnem mestu tehničnega direktorja v posledici reorganizacije poslovanja v povezanih družbah E., v kateri se je tehnična služba, ki je bila do sedaj razdeljena na navtično in zimsko divizijo, po novem izvajala kot centralna služba za vse družbe. Tožena stranka nima proizvodnega programa in izvaja svoje storitve v drugih družbah na podlagi pogodbe o opravljanju storitev od 1. 1. 2010. Na podlagi takšne pogodbe je med ostalim opravljala storitve po dveh izvajalcih tehničnega direktorja in sicer za zimski program (A.P.) in za morski program (tožnik). Tožena stranka je po obvestilu družbe S. d.o.o. z dne 21. 6. 2010 zaradi upada poslovanja na morskem programu in zmanjšanega obsega dela ter ugotovitvi, da bo za nadaljnje izvajanje obeh programov zadoščal zgolj en izvajalec, ugotovila nepotrebnost tožnikovega dela iz pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni dovolj upoštevalo razlogov, da so bila tožnikova opravila v celoti vezana na naročila del na morskem programu. V tej zvezi je A.P. izpovedal, da je po prenehanju delovnega razmerja tožnika v celoti prevzel njegove naloge. Takšno dejstvo pa utemeljuje ravnanje tožene stranke, da je v tem obsegu zmanjšala dogovorjene storitve. Zato pritožbeno sodišče dvomi v odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni dokazala utemeljenih odpovednih razlogov. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v sporu še ni v celoti razčiščeno, zakaj je sodelavec A.P., ki je prevzel tožnikova opravila, ohranil zaposlitev, oziroma kakšni kriteriji so bili uporabljeni pri določanju presežnega delavca. Tudi ni bilo dovolj preizkušano dejstvo o možnostih zaposlitve tožnika na drugih delih v skladu z možnostmi izvajanja pogodbe o opravljanju storitev za naročnike. V tej zvezi vodja plovil proizvodnje v družbi M. d.o.o. B.P. ni pristojen utemeljevati poslovnega razloga o nepotrebnosti tožnikovega dela, saj priča ni bila zaposlena pri toženi stranki. Takšne razloge v skladu z dokaznim bremenom lahko pojasni samo tožnikov delodajalec oziroma na njegovi strani odgovorna oseba, ki je podala odpoved.

Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se tako pomembna dejstva ugotovijo v prvostopenjskem postopku. V kolikor bi jih prvič obravnavalo le pritožbeno sodišče, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče v skladu s preiskovalnim načelom zaslišati prokuristko tožene stranke K.G., ki je podala tožniku pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi in sicer glede obstoja odpovednega razloga ter o možnostih tožnikovega nadaljevanja dela bodisi pri toženi strani bodisi v drugih povezanih družbah. V tej zvezi bo moralo preizkusiti tožnikovo izpoved, da mu je K.G. ob sklenitvi pogodbe zagotovila, da bo v novi družbi še bolj zaščiten. Ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri in po možnosti izvedlo še druge dokaze ter se tako v celoti opredelilo do vseh spornih vprašanj, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, bo lahko o tožnikovih zahtevkih ponovno razsodilo, kot tudi o pritožbenih stroških, glede katerih je odločitev pridržana za končno sodbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Zakon o delovnih in socialnih sodiščih s komentarjem, leto 2005, Aleš Galič, stran 185.