Jedro

Distribucijsko pogodbo, ki je mešana pogodba, teorija kljub neureditvi v zakonu uvršča med nominatne pogodbe.

Medtem ko agent v agencijski pogodbi skrbi zato, da tretje osebe sklepajo pogodbe z naročiteljem in v tem smislu le posreduje ali v imenu in na račun naročitelja sklepa pogodbe v zameno za provizijo, pa distributer kupuje blago zaradi nadaljnje prodaje v zameno za morebiten priviligiran položaj na določenem območju in za rabate. Morebiten ekonomski neuspeh distributerja obremenjuje principala, ki praviloma množično sklepa distribucijske pogodbe, zato je upravičen postaviti pogoje, po katerih distributer blago od njega odkupuje. Nepredložitev bančne garancije predstavlja dovolj resen vzrok za odpoved pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v 15 dne povrniti 6.563,60 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „1. Tožena stranka D. d. o. o., , je dolžna tožeči stranki Y. d. o. o., plačati znesek 1.568.095,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Tožena stranka D. d. o. o., je dolžna tožeči stranki Y. d. o. o., povrniti pravdne stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 13.751,91 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o s to pritožbo priglašenih stroških pa pridrži do končne sodbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 1. 1. 2003 sklenili Dealersko pogodbo o prodaji motornih koles in drugih proizvodov ter postprodajnih storitev programa Y. (priloga A2 spisa, v nadaljevanju: Pogodba) ter Pogodbo o opravljanju servisnih storitev (priloga A3 spisa). S Pogodbo je tožena stranka pooblastila tožečo stranko – dealerja za prodajo motornih koles in drugih proizvodov znamke Y., rezervnih delov in servisnih storitev na območju ZRJ (1. člen Pogodbe).

6. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala, da je tožena stranka 4. 2. 2011 Pogodbo neupravičeno odpovedala, kar je pravna podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Trdila je, da je tožena stranka sama povzročila zatrjevani odpovedni razlog, saj ni posredovala podpisanih aneksov k Pogodbi oz. izdala potrdila o veljavnosti medsebojnih pogodb, ni postavila roka za predložitev bančne garancije in ni upoštevala pogodbenih določil o načinu odpovedi s 30 dnevno notifikacijo namena. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je ugotovilo, da zahtevek že po temelju ni utemeljen.

7. Sodišče prve stopnje je pravno naravo dealerske pogodbe ocenilo kot najbližjo agencijski oziroma pogodbi o trgovskem zastopanju, z elementi distribucijske in prodajne pogodbe. Odstop tožene stranke od pogodbe je zato presojalo na podlagi 832. člena Obligacijskega zakonika(1) (v nadaljevanju: OZ). Po stališču pritožnice je tako stališče napačno, saj je predmet Pogodbe pravica prodajati, ne pa, kar je definicija agencijske pogodbe po 807. členu OZ;(2) elementi agencijske pogodbe niso odločujoči, zato gre za pogodbo brez posebne tipske opredelitve pogodbe in je sodišče prve stopnje posledično nepravilno uporabilo 832. člen OZ, saj bi moralo uporabiti splošne določbe OZ o prenehanju pogodb.

8. Sodišče prve stopnje je materialno pravo 832. člena OZ pravilno uporabilo. Po stališču višjega sodišča Pogodba predstavlja tipično distribucijsko pogodbo, ki po svoji naravi združuje elemente tako agencijske kot prodajne pogodbe. Medtem ko ima splošen okvir Pogodbe elemente agencijske pogodbe, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v 9. točki obrazložitve,(3) pa je jedro spora v tej zadevi 10. člen Pogodbe, v katerem se je pooblaščeni trgovec (tožeča stranka) obvezal predložiti bančno garancijo v znesku 100.000,00 EUR na prvi poziv, kar je tipičen element distribucijske pogodbe. Za razliko od trgovskega zastopnika oziroma agenta namreč pri distribucijski pogodbi breme ekonomskega tveganja nosi dajalec distribucije (tožena stranka). Medtem ko agent v agencijski pogodbi skrbi zato, da tretje osebe sklepajo pogodbe z naročiteljem in v tem smislu le posreduje ali v imenu in na račun naročitelja sklepa pogodbe v zameno za provizijo, pa distributer kupuje blago zaradi nadaljnje prodaje v zameno za morebiten priviligiran položaj na določenem območju in za rabate. Po stališču višjega sodišča je zato nepredložitev bančne garancije bistvena sestavina Pogodbe, saj morebiten ekonomski neuspeh distributerja obremenjuje principala (v našem primeru toženo stranko), ki praviloma množično sklepa distribucijske pogodbe. Principal je zato seveda upravičen postaviti pogoje, po katerih distributer blago od njega odkupuje. Iz teh razlogov je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da nepredložitev bančne garancije predstavlja dovolj resen vzrok za odpoved Pogodbe s strani tožene stranke, ki je bil v odpovedi Pogodbe (dopis tožene stranke z dne 1. 2. 2011) tudi konkretno naveden (prim. prvi odstavek 832. člena OZ). Neutemeljeno je zato pritožbeno razlogovanje, da bi moralo sodišče prve stopnje, ker ne gre za uporabo tipskih pravnih pravil, izhajati iz temeljnih pravil OZ o prenehanju pogodb. Distribucijsko pogodbo, ki je mešana pogodba, teorija kljub neureditvi v zakonu uvršča med nominatne pogodbe, saj je jasno, katera zakonska pravila se zanjo uporabijo.(4)

9. Nadalje so nerelevantna tudi pritožbena naziranja o tem, da je o neizpolnitvi pogodbe mogoče govoriti le v zvezi z glavno obveznostjo iz Pogodbe. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je bila predložitev bančne garancije pogoj za izvajanje, ne pa veljavnost Pogodbe, kar nenazadnje potrjuje tudi pritožnica s tem, ko trdi, da sta brez bančne garancije pravdni stranki še vedno poslovali, vendar, kar je nesporno, z avansnimi plačili. Pri tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tak način plačevanja v nasprotju z namenom zastopniške oz. distribucijske prodaje in je dejansko mogoče reči, da se pogodba ni izvajala.

10. Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita napačno ugotovitev, da je bila bančna garancija predpogoj za nadaljevanje izvajanja pogodbe, saj naj tožena stranka takih trditev ne bi podala in je kot kršitve navedla druga ravnanja tožeče stranke, ki pa jih po stališču tožeče stranke ni bilo, sodišče prve stopnje pa se do tega niti ni opredelilo. Vendar iz podatkov spisa izhaja, da je popolno trditveno podlago s tem v zvezi tožena stranka podala že v odgovoru na tožbo.(5) Pri tem je neutemeljena pritožbena trditev, da iz dopisa z dne 15. 9. 2010 (priloga A 61) izhaja, da je tožena stranka sicer navedla, da je predložitev bančne garancije obveznost tožeče stranke, a tožeči stranki ni postavila roka, do katerega bi morala bančno garancijo predložiti, niti ni pogojevala nadaljevanja posla s predložitvijo bančne garancije. Tožena stranka je v dopisu namreč jasno navedla, da je bila tožeča stranka unovčeno garancijo dolžna skladno s pogodbo nadomestiti z novo, česar doslej še ni storila. Bančna garancija je bila unovčena 15. 4. 2010, torej pet mesecev pred tem, zato se višje sodišče pridružuje stališču prvostopenjskega, da posebno opozorilo ali dodaten rok s strani tožene stranke ni bil potreben. Stranki pogodbe namreč nista dolžni druga druge opozarjati na spoštovanje pogodbenih določil. Iz istega razloga je zato neutemeljeno tudi sklicevanje tožeče stranke, da tožena stranka v dopisu z dne 10. 12. 2010 nepredložitve bančne garancije ni opredelila kot kršitve pogodbe.

11. Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dejstvo, da je tožena stranka tožeči stranki posredovala anekse k pogodbama, kar samo po sebi pomeni, da temeljna pogodba velja. Ni sporno, da aneksa s strani tožene stranke nista bila podpisana. Tožeči stranki sta bila poslana hkrati z dopisom z dne 10. 12. 2010, v katerem je tožena stranka tožečo opozorila na odpravo kršitev Pogodbe (prilogi spisa B47, A67). Posredovanje aneksov samo po sebi še ne pomeni ničesar, dokler ti niso podpisani s strani obeh pogodbenih strank. Pri tem ne gre prezreti pritožbeno neizpodbijanega dejstva, da aneksa le odpravljata konkurenčne klavzule oziroma ekskluzivizen za zastopnika (distributerja), ne spreminjata pa veljavnosti Pogodbe in ne vplivata na zmožnost in obveznost tožeče stranke zaprositi, pridobiti in predložiti bančno garancijo.

12. Brez podlage je tudi pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča materialnopravno nepravilna s stališča dodatnega roka za izpolnitev. Glede na uvodoma navedeno o bančni garanciji kot bistvenem elementu Pogodbe, so namreč neutemeljene pritožbene trditve, da predložitev bančne garancije po unovčitvi ali preteku le-te ni časovno določena, zato bi morala tožena stranka tožeči pustiti dodatni rok za izpolnitev. Ne gre pa spregledati niti, da je tožena stranka tožečo na predložitev bančne garancije opozorila že v dopisu z dne 10. 12. 2010 (prilogi A15 in B63 spisa), ki ga je tožeča stranka prejela 17. 12. 2010. V dopisu je tožena stranka izrecno vztrajala pri zavarovanju plačil z ustrezno bančno garancijo in tožečo stranko pri tem opozorila, da v kolikor v roku 30 dni od prejema poziva te kršitve določb Pogodbe ne odpravi, bo pogodbo odpovedala iz krivdnih razlogov na strani tožeče stranke. To je skladno tudi z 12. členom Pogodbe, ki določa, da si pogodbeni stranki pridržujeta pravico do odstopa od te pogodbe v primeru neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti druge stranke, namen odstopa pa sta dolžni sporočiti druga drugi najmanj 30 dni pred odstopom, začete posle pa dokončati v smislu in po določilih te pogodbe.

13. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, ali je in pri kateri banki podala zahtevo za izdajo bančne garancije oziroma, da je bilo potrdilo potrebno za izdajo bančne garancije, je potrditvah pritožnice v neposrednem nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi, ki potrjujejo in dokazujejo, da je tožeča stranka za pridobitev bančne garancije potrebovala dokazilo o veljavnosti temeljnega pravnega posla. Trdi, da iz elektronskega sporočila z dne 22. 5. 2006 izhaja, da je H. v postopku predhodne izdaje bančne garancije zahtevala novo potrdilo za bančno garancijo za leto 2006/2007, iz dopisa iste banke z dne 19. 12. 2011 pa, da je banka štela, da je pisna izjava nujen dokument za pridobitev bančne garancije, kar je razlog, da je tožeča stranka zaprosila toženo za posredovanje aneksov oziroma potrdila, kot v prejšnjih letih, ko je tožena stranka potrdilo brez problemov tudi izdala. Vendar se višje sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka dejstva, da je bilo za izdajo bančne garancije očitano potrdilo nujno potrebno, ni dokazala. Bančna garancija je bila unovčena 15. 4. 2010, torej v času, ko je bila pogodba med strankama za leto 2010 veljavno sklenjena, kar neposredno potrjuje njeno veljavnost. Iz 14. člena Pogodbe namreč izhaja, da pogodba velja do 31. 12. 2003, v primeru, če nobena pogodbena stranka ne prekliče veljavnosti pogodbe, pa se njena veljavnost podaljša za naslednje leto dni in je torej v letu 2010 pogodba veljala do 31. 12. 2010. Neutemeljen pa je tudi očitek, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Višje sodišče se namreč strinja z dokazno oceno, tako listin kot izpovedi direktorja tožeče stranke, R. R., ki s svojo izpovedjo sodišča prve stopnje ni prepričal. Na naroku zaslišan je namreč izjavil, da ima dokumentacijo o tem, da so na banki zahtevali izdajo nove garancije, pa je zaradi nepredložitve potrdila o veljavnosti niso dobili. Vendar tožeča stranka te dokumentacije ni predložila. Izjava banke, da je bilo tako potrdilo potrebno za odobritev bančne garancije za leto 2009 do 2010 (priloga A19 spisa), je bila namreč dana naknadno in za potrebe sodnega postopka. V pritožbi ponovljene trditve tožeče stranke, da vloge za izdaje bančne garancije ni vložila zato, ker od tožene stranke ni dobila dokaza o veljavnosti dealerske pogodbe, ki bi ga morala banki predložiti, so torej v neposrednem nasprotju z izpovedbo direktorja R. R., kot je povzeto zgoraj.

14. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče napačno presodilo dejstvo dogovorjenih in ponujenih avansnih plačil, ki naj bi spremenilo pogodbo iz trgovinskega zastopanja v naveden kup, ki toženi stranki ne bi zagotavljal poslovnega interesa prodaje zadostne količine blaga. S slednjim razlogovanjem se višje sodišče strinja, neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da avansno plačilo ni bila sprememba pogojev, ampak izključno in samo prehodno zavarovanje s strani tožeče stranke, s katerim je toženi stranki varovala izpolnitev pogodbe v obliki plačila. Tak način poslovanja med strankama s Pogodbo namreč ni bil dogovorjen.

15. S tem je odgovorjeno na pritožbene trditve, ki so odločilnega pomena za presojo utemeljenosti pritožbe (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Glede na ugotovitev, da tožena stranka od pogodbe ni odstopila nezakonito, se višje sodišče do pritožbenih trditev v zvezi s škodo in drugimi predpostavkami odškodninske odgovornosti ni izrekalo.

16. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna in zakonita, posledično pa tudi stroškovna odločitev v izpodbijani II. točki izreka sodbe, v zvezi s katero sicer tožeča stranka ni podala posebnih pritožbenih razlogov, stroški pa so pravilno odmerjeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožena stranka je priglasila strošek odgovora na pritožbo, za kar ji gre po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT (in ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 1.568.095,45 EUR ter 12. člena ZOdvT) 5.360,00 EUR in pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, kar skupaj z 22% DDV znaša 6.563,60 EUR.

Op. št. (1): 832. člen OZ: Odstop od pogodbe brez odpovednega roka 1) Vsaka stranka lahko iz resnih vzrokov, ki jih mora navesti, zlasti neizpolnitve obveznosti druge stranke ali zaradi izjemnih okoliščin, odstopi od pogodbe brez odpovednega roka ali pred določenim časom. Te pravice s pogodbo ni mogoče izključiti ali omejiti.

2) Če izjava o tem ne navaja resnih vzrokov, se šteje za odpoved z rednim odpovednim rokom.

Op. št. (2): zastopnik se zaveže, da bo ves čas skrbel za to, da bodo tretje osebe sklepale pogodbe z njegovim naročiteljem, in da bo v tem smislu posredoval med njimi in naročiteljem, kot tudi, da bo po dobljenem pooblastilu v imenu in na račun naročitelja sklepal z njimi pogodbe, ta pa se zavezuje, da mu bo za vsako pogodbo dal določeno plačilo (provizijo).

Op. št. (3): glej na začetku 10. strani obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (4): dr. Vesna Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba 2006, str. 345-352. Op. št. (5): red. št. 6, list. št 18 spisa.