Jedro

Tožnica ni izpolnila pogojev, ki jih CZ zahteva za sprostitev blaga v prost promet, zato ji je carinski organ utemeljeno naložil, da sporno vozilo vrne v tujino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 15.11.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Carinskega urada J. z dne 5.7.2000, s katero je bilo odločeno, da se tožnici kot carinskemu zavezancu ne dovoli sprostitev blaga-osebni avtomobil R.T. prost promet, ker ne izpolnjuje zakonskih pogojev (1. točka izreka) in da je potrebno navedeno blago vrniti v tujino v roku petnajst dni po prejemu te odločbe, ker bo v nasprotnem primeru Carinski urad J. postopal v skladu z veljavno carinsko zakonodajo (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je iz upravnih spisov razvidno, da je bilo z odločbo Carinarnice J. z dne 30.6.2000 med drugim odločeno, da se osebni avtomobil R.T., ki je zasežen, vrne lastnici K.T. kot carinsko blago po izpeljanem upravnem postopku. Ker ima predmetni osebni avtomobil status carinskega blaga, z njim ni mogoče prosto razpolagati, kar pomeni, da le-ta ne sme biti v prostem prometu v Republiki Sloveniji. V skladu s 1. odstavkom 63. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99, CZ) pridobi carinsko blago status domačega blaga s sprostitvijo blaga v prost promet. Za sprostitev blaga v prost promet pa mora deklarant izvesti formalnosti glede uvoza blaga in carinski dolžnik plačati uvozne dajatve in izpolniti druge ukrepe trgovinske politike (2. odstavek istega člena CZ). Med strankama ni sporno, da je tožnica lastnica predmetnega avtomobila. Carinski organ prve stopnje je zato ravnal pravilno, ko je z dopisom z dne 14.6.2000 tožnico pozval k predložitvi homologacijske listine in ji pojasnil, da je le-ta potrebna za sprostitev blaga v prost promet. Ker tožnica na ta poziv ni odgovorila, ni izpolnila pogojev, ki jih CZ zahteva za sprostitev blaga v prost promet, niti se ni opredelila za kakšno drugo obliko dovoljene carinske rabe blaga. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je carinski organ z navedenim dopisom tožnici dal možnost sodelovanja v postopku, ki pa je ni izkoristila, zato je ugovor absolutne kršitve pravil postopka zavrnilo. Sodišče je zavrnilo očitek, da je izrek prvostopne odločbe v nasprotju z obrazložitvijo, ker je carinski organ v njej navedel razloge za svojo odločitev glede vrnitve blaga v tujino. Po mnenju prvostopnega sodišča druga točka izreka, v kateri je določena vrnitev blaga v tujino v roku 15 dni po prejemu odločbe, ne predstavlja v tožbi očitane kršitve ustavne pravice do pravnega sredstva. Glede na določilo 6.b člena CZ so odločbe carinskih organov izvršljive takoj, razen če je s tem zakonom ali predpisom, izdanim na njegovi podlagi, določeno, da pritožba zadrži izvršitev odločbe, kar pa za konkretni primer ni posebej določeno.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da ji je bila kršena pravica do izbranega (smiselno naravnega) sodnika iz 2. odstavka 23. člena Ustave RS, ker je o zadevi odločala strokovna sodelavka kot poročevalka. Poudarja, da v spisu ni nobenega dokaza, da je avtomobil carinsko blago, razen poročila policije, ki nima nobene vrednosti. Ker v izreku odločbe carinskega organa ni ugotovljeno, da je avtomobil carinsko blago in v obrazložitvi niso ponujeni dokazi za to, izpodbijana odločba nima obveznih sestavin, ki jih narekuje 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku. S tem je podana kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, in to tudi ni sporno, da je bilo vozilo, na katerega se nanaša prepoved sprostitve v prost promet, nezakonito vnešeno na carinsko območje in da zanj niso bile poravnane uvozne dajatve. Omenjeno vozilo ima zato status carinskega blaga.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je carinski organ ravnal pravilno, ko je, sklicujoč se na določilo 63. člena CZ, odločil, da se navedeno vozilo ne sme sprostiti v prost promet, ker niso izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, in ga je zato potrebno vrniti v tujino. CZ v 63. členu določa, da mora deklarant za sprostitev blaga v prost promet izvesti formalnosti glede uvoza blaga in carinski dolžnik plačati uvozne dajatve in izpolniti druge ukrepe trgovinske politike. Takšni ukrepi so med drugim navedeni tudi v Odredbi o homologaciji vozil (Uradni list RS, št. 33/98, Odredba). Ta določa tehnične ukrepe, ki jih morajo izpolnjevati cestna motorna vozila in njihovi priklopniki v Republiki Sloveniji (1. odstavek Odredbe). V skladu z določilom 4. odstavka 2-. člena Odredbe se ugotavljanje ustreznosti vozila opravi pred uvozom vozila oziroma pred prodajo vozila, ki je izdelano oziroma dodelano v Republiki Sloveniji. Imetnik listine o homologaciji tipa vozila pa mora pri carinjenju vozil carinskemu organu predložiti listino o homologaciji tipa vozila, vsi drugi uvozniki pa izjavo o ustreznosti posamično pregledanega vozila (1. odstavek 16. člena Odredbe). Iz upravnih spisov je razvidno, da je carinski organ tožnico z dopisom z dne 14.6.2000 pozval, naj predloži homologacijsko listino za sporno osebno vozilo, da bo navedeno vozilo lahko sproščeno v prost promet in da bo obračunan carinski dolg.

Tožnica se na omenjeni dopis ni odzvala, niti ni predložila predpisanih listin. Opustitev navedenega dejanja, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, pomeni, da tožnica ni izpolnila pogojev, ki jih CZ zahteva za sprostitev blaga v prost promet, zato ji je carinski organ utemeljeno naložil, da sporno vozilo vrne v tujino.

Zmotno je stališče pritožbe, da je o zadevi odločala strokovna sodelavka. Iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je slednja o zadevi zgolj poročala, kar je v skladu z Zakonom o sodiščih (Uradni list RS, št. 19-779/1994). Ta namreč v 53. členu določa, da ima sodišče za opravljanje pravnega dela potrebno število višjih strokovnih sodelavcev in strokovnih sodelavcev, ki med drugim pod vodstvom in po naročilu sodnika v posameznih zadevah poročajo na sejah senatov in izdelujejo osnutke sodnih odločb. Sicer pa je o zadevi odločal senat v predpisani sestavi (11. člena ZUS). Pritožbeni ugovor, da je bila tožnici kršena ustavna pravica do naravnega sodnika (2. odstavek 23. člena Ustave RS), je zato neutemeljen.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da sporni avtomobil ni carinsko blago. Definicijo carinskega blaga določa CZ v 4. členu, kjer je med drugim navedeno, da so carinsko blago vse stvari, ki se uvažajo na carinsko območje in niso bile sproščene v prost promet (1. alinea 1. odstavka navedenega člena). V predmetni zadevi ni sporno, da je bil osebni avtomobil R.T. nezakonito vnešen na carinsko območje ter da zanj ni bila plačana carina. Carinsko blago pridobi status domačega blaga s sprostitvijo v prost promet (1. odstavek 63. člena CZ). Ker v obravnavani zadevi ta pogoj ni bil izpolnjen, ima osebno vozilo, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, status carinskega blaga.

Glede na navedeno je bilo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, pritožbeni ugovori pa niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.