Jedro

Oba pritožnika utemeljeno uveljavljata, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovilo. Glede prvega obtoženca pritožbi priloženi zdravniški izvid o hudi duševni bolezni vzbuja pomisleke glede obtoženčeve prištevnosti, zagovornica drugega obtoženca pa utemeljeno graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da je lahko obtoženec "v hipu" odvil z novega osebnega avtomobila oba odbijača, hladilnik in dve elektronski napravi, saj so za takšna opravila potrebni čas in specialno orodje, česar pa obtoženec ni imel. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbama očeta obtoženega S. in zagovornice obtoženega J. se ugodi ter se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišča prve stopnje obtožena M.S. in R.J. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja velike tatvine po členu 212/I točka 1 KZ v zvezi s členom 25 KZ. Obtoženemu S. je izreklo pogojno obsodbo z določenima kaznijo osmih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Obtoženemu J. pa je določilo kazen šestih mesecev zapora, nato pa mu preklicalo pogojno obsodbo, s katero sta mu bili določeni kazen deset mesecev zapora in preizkusna doba treh let ter mu izreklo enotno kazen enega leta zapora. Z isto sodbo je obtoženega S. plačila stroškov kazenskega postopka oprostilo, obtoženemu J. pa naložilo v plačilo 40.000,00 SIT povprečnine.

Zoper sodbo sta se pritožila oče obtoženega M.S.in zagovornica obtoženega J.. Prvi je ob uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, predlagal razveljavitev sodbe, zagovornica obtoženega Srše pa se je pritožila zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji ter prav tako predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala ugoditev obema pritožbama, enak predlog pa je podal tudi na pritožbeni seji prisoten višji državni tožilec.

Pritožbi sta utemeljeni.

Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja (na to pa opozarja tudi višja državna tožilka v pisnem mnenju), da pritožba očeta obtoženega S. sicer ni bila napovedana v skladu z določilom člena 368 ZKP. Ker pa iz zapisnika o glavni obravnavni z dne 15.6.1999 ni razvidno, da bi bil obtoženi S. ob izreku pogojne obsodbe v skladu z določilom člena 368 ZKP opozorjen na posledice nenapovedi pritožbe, je sodišče druge stopnje štelo, da je ta pritožba dovoljena. Pritožbenim navedam ni mogoče odreči utemeljenosti tudi po vsebinski plati, saj priložena kopija mnenja Centra za izvenbolnišnično psihiatrijo pri Psihiatrični kliniki v Ljubljani z dne 26.5.1999 postavlja pod vprašaj zaključek sodišča prve stopnje o kazenski odgovornosti obtoženega M.S. Logična je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, ki na podlagi ravnanja obtoženca v času storitve kaznivega dejanja sklepa, da se je obtoženec storitve kaznivega dejanja zavedal in ga hotel storiti, saj naj bi na to kazal način, kako je s sostorilcem prišel do vozila oškodovanca (oba naj bi preplezala žičnato ograjo pred industrijskimi tiri, nato pa naj bi J. preplezal še ograjo ... in čez ograjo podajal predmete S.), vendar pa v mnenju navedena diagnoza (paranoidna shizofrenija) in opisano ravnanje obtoženca ob pregledu dne 13.5.1999 dejansko pritrjuje pritožbenim navedbam obtoženčevega očeta, da bi se obstoj navedene duševne bolezni, zaradi katere se je obtoženec celo dvakrat hospitalno zdravil, lahko odražal tudi v nezmožnosti obtoženca razumeti pomen dejanj oziroma imeti v oblasti svoje ravnanje. Pri tem je tudi iz zapisnika o glavni obravnavi razvidno ravnanje tega obtoženca (list. št. 52), da je namreč segal v besedo, govoril v nepovezanem smislu in zahteval zapis registerske številke njegovega osebnega avtomobila, vsaj posredno pritrjuje ugotovitvam zdravnika, podpisanega v omenjenem mnenju. Čeprav ob tem ni mogoče prezreti, da ima obtoženec vozniško dovoljenje in da je očitno sposoben voziti osebni avtomobil, saj naj bi se storilca z njim pripeljala na kraj storitve kaznivega dejanja, iz vsebine navedenega zdravniškega mnenja pa tudi izhaja, da sta oba z očetom omenila, da obtoženec potrebuje potrdilo za podaljšanje vozniškega dovoljenja, pa je vendarle z novim podatkom o obtoženčevi duševnosti vzpostavljen tolikšen dvom o njegovi prištevnosti, s tem pa tudi o njegovi kazenski odgovornosti, da je bilo potrebno že zaradi tega pritožbi njegovega očeta ugoditi in izpodbijano sodbo glede obtoženega S. razveljaviti.

Pritrditi pa je potrebno tudi pritožbenim izvajanjem zagovornice obtoženega J., da dejansko stanje ni popolno razjasnjeno, o odločilnih dejstvih pa je podano tudi precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in kar je navedeno v zapisniku o zasegu predmetov. Nima sicer prav pritožnica, ko opozarja na nasprotje med drugačnim opisom izvršitvene oblike kaznivega dejanja v kazenski ovadbi in v izreku ter razlogih sodbe, saj je sodišče vezano le na opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu ter je le dolžno ocenjevati, ali izvedeni dokazi takšne trditve v obtožbi potrjujejo ali ne. Res pa je, da iz vsebine zapisnika o zaslišanju priče G. ni mogoče zaključiti, da sta oba obtoženca preplezala žičnato ograjo pred industrijskimi tiri, nato pa naj bi obtoženi J. preplezal še ograjo ...., kot je to opisano v izreku sodbe, čeprav je takšen opis ravnanja obeh obtožencev mogoče razbrati iz uradnega zaznamka o razgovoru s navedeno pričo (list. št. 11). Protislovni sta tudi istočasni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta oba obtoženca odvila iz osebnega avtomobila znamke BMW v izreku sodbe naštete predmete, in da je drugo ograjo, ki je oba obtoženca ločila od osebnega avtomobila, preplezal le obtoženi J.. Tudi priča G. je opisoval le ravnanje enega obtoženca, ki naj bi "v hipu imel odvite dele vozila BMW" in jih nato preko ograje podal v roke drugemu. Ista priča naj bi delavcu policije dejal, da je kar 15 do 20 minut opazoval storilca, kako je hodil okoli treh vozil ter ga tudi videl sklonjenega k sprednjemu in zadnjemu delu vozila, od katerega naj bi kasneje odnesel dva večja ter več manjših delov in jih preko ograje predal sostorilcu. Zagovornica obtoženega J. ima zato prav, da tolikšnega števila avtomobilskih delov ni mogoče "v hipu" odmontirati z vozila, še posebno, ker je do določenih delov res najlaže mogoče priti šele tako, da se vstopi v notranjost vozila oz. je mogoče demontirati hladilnik in škatlice z elektroniko šele s posegom v prostor, kjer se nahaja motor vozila. Ker sodišče prve stopnje tako v izreku, kot v razlogih sodbe ugotavlja, da naj bi obtoženca vzela dva hladilnika (večina osebnih avtomobilov ima le po enega), iz obeh zapisnikov o zasegu predmetov pa je razvidno, da so policisti na kraju samem zasegli le enega, so si tudi v tem delu razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Tako je bilo zaradi navedenih kršitev potrebno ugoditi tudi pritožbi zagovornice obtoženega Jesseta ter izpodbijano sodbo razveljaviti tudi glede tega obtoženca, pri čemer sodišče druge stopnje tudi opozarja, da je bila obremenilna izpoved priče U.G. prebrana brez soglasja strank (ali pa takšno soglasje na zapisniku ni bilo zabeleženo list. št. 67), kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev načela neposrednosti, pa tudi kršitev pravice do obrambe.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje za presojo kazenske odgovornosti obtoženega Srše v kazenski postopek pritegniti izvedenca psihiatra, istočasno pa bo moralo s podrobnim zaslišanjem oškodovanca, po potrebi pa tudi strokovnjaka za vozila BMW, ugotoviti, na kakšen način in v kolikšnem času je mogoče odmontirati dele vozila, ki so bili ukradeni, priča G. pa bo morala ob eventuelni predočitvi njegove izjave policistu tudi podrobneje opisati, kaj je delal vsak od storilcev ter koliko časa je menilo od trenutka, ko naj bi eden od obtožencev prišel do oškodovančevega osebnega avtomobila, pa do trenutka, ko naj bi ukradene dele s tega avtomobila prinesel sostorilcu oz. jih vrgel preko ograje k njemu.