Jedro

Pojasnilna obveznost je izraz načela vestnosti in poštenja, ki zahteva, da si pogodbena stranka ne prizadeva samo za uresničitev svojih interesov, temveč mora s pravo mero in na ustrezen način skrbeti tudi za uresničitev in zaščito interesov druge pogodbene stranke. Sicer je bila res dolžnost tožeče stranke zagotoviti delujočo analogno telefonsko linijo, vendar je tožena stranka strokovnjak na svojem področju in je vedela oz. bi morala vedeti, da mora tožnika opozoriti in mu pojasniti pomanjkljivosti glede prenosa signala preko GSM linije tj. vse okoliščine, ki lahko vplivajo na uspešno uresničitev tistih tožnikovih interesov za katere je toženec vedel oziroma za katere bi moral vedeti, če bi ravnal z ustrezno profesionalno skrbnostjo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, 1) da sklep o izvršbi VL 154839/2009 z dne 26. 10. 2009 ostane v 1. odstavku izreka v veljavi glede plačila 6.879,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2009 in v 3. odstavku izreka glede plačila 45,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2009. V preostalem delu 1. odstavka izreka 2) je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki 3) je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Tožena stranka je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper navedeno sodbo v delu v katerem je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek v višini 1.115,80 EUR zavrnilo. Pritožbo je vložila iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v delu, ki ga je z izpodbijano sodbo zavrnilo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Ni utemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo spremembe tožbe (184. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V konkretnem primeru namreč ne gre za spremembo tožbe, saj tožnik ni spremenil tožbenega predloga ali tožbenega temelja, ni uveljavljal drugega zahtevka poleg obstoječega oz. ni povečal obstoječega zahtevka. Tožnik je sicer res uveljavljal odškodninsko odgovornost na podlagi računov (računa št. 50383 in računa št. 59382), vendar je ves čas uveljavljal odškodninsko odgovornost tožene stranke. Res je, da tožnik za izdajo računov ni imel podlage, saj je v predmetnem sporu podlaga odškodninska odgovornost in ne opravljena storitev oz. prodaja blaga (1), vendar pa to ne pomeni zlorabe procesnih pravic. Naloga pravdnega sodišča je, da presodi utemeljenost tožbenega zahtevka, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno presodilo in razsodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

6. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je zavrnilo zaslišanje prič D. P. in A. P. iz razloga, ker sta nedoločno postavljena in bi ju bilo treba dopolniti. Sodišče prosto presodi kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP). Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Ponujene dokaze lahko sodišče zavrne, če so prepozni, nedopustni, nepotrebni, irelevantni ali očitno neprimerni (2. odstavek 287. člena ZPP). ZPP pa ne določa obveznosti sodišča obrazložiti, zakaj je določene dokaze izvedlo. Toženec bi moral predlog za izvedbo dokazov z zaslišanjem prič utemeljiti tako, da bi konkretizirano navedel katera odločilna dejstva se bodo dokazovala. Sodišče prve stopnje je presodilo, da pavšalna navedba, da se dokaz predlaga »v zvezi s trditvami« ne gre za dovolj utemeljen dokazni predlog, čemur pritrjuje tudi višje sodišče. 7. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno vsa dejstva štelo za neprerekana in nesporna, ker je toženec prerekal točnost vseh dejstev. Ker toženec ni navedel na katera dejstva se nanaša njegov očitek, je treba pritožbo v tem delu zavrniti. Toženec tudi navaja, da je sodišče prve stopnje v skladu s Pogodbo o prenosu alarmnega signala sistema tehničnega protivlomnega in protipožarnega varovanja (v nadaljevanju pogodba) nepravilno zaključilo, da je toženec sam tožeči stranki vzpostavil signal preko GSM linije in da zato odgovarja za nastalo škodo. V obravnavanem primeru sta stranki sklenili t.i. podjemno pogodbo. Toženec se je zavezal opraviti določeno storitev za tožnika, tožnik pa se je zavezal opravljeno storitev plačati. V skladu s 3. odstavkom 625. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je podjemnik (toženec) dolžan opozoriti naročnika (tožnika) na pomanjkljivosti v njegovem naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel ali bi bil moral vedeti in bi bile lahko pomembne za naročeno delo ali za njegovo pravočasno izvršitev, ker sicer odgovarja za škodo (pojasnilna obveznost). Pojasnilna obveznost je izraz načela vestnosti in poštenja, ki zahteva, da si pogodbena stranka ne prizadeva samo za uresničitev svojih interesov, temveč mora s pravo mero in na ustrezen način skrbeti tudi za uresničitev in zaščito interesov druge pogodbene stranke. Sicer je bila res dolžnost tožeče stranke zagotoviti delujočo analogno telefonsko linijo, vendar je tožena stranka strokovnjak na svojem področju in je vedela oz. bi morala vedeti, da mora tožnika opozoriti in mu pojasniti pomanjkljivosti glede prenosa signala preko GSM linije tj. vse okoliščine, ki lahko vplivajo na uspešno uresničitev tistih tožnikovih interesov za katere je toženec vedel oziroma za katere bi moral vedeti, če bi ravnal z ustrezno profesionalno skrbnostjo. Tožena stranka sicer zatrjuje, da je tožečo stranko na pomanjkljivosti opozorila, vendar v ta namen ne predloži nobenega dokaza, zato se to dejstvo šteje za nedokazano (215. člen ZPP). V obravnavanem primeru pa ni ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka sama vzpostavila alarmni sistem preko GSM linije, temveč je ključna ugotovitev, da tožena stranka tožeče stranke ni nikoli opozorila in ji pojasnila nevarnosti, ki jih predstavlja prenos signala preko GSM linije oz. jo pozvala naj zagotovi analogno linijo. Pomembna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je prenos signalov preko GSM linije zagotavljal dobra dva meseca in da je vse do škodnega dogodka (28. 2. 2008) sistem prenosa signala deloval brez težav. Tožečo stranko so obvestili s klicem ali SMS sporočilom o napakah pri prenosu alarmnega signala oz. vklopu alarmnega sistema. Zato se tožena stranka ne more razbremeniti odgovornosti, saj bi lahko vzrok škode preprečila s pravilno izpolnitvijo pojasnilne obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka kršila svoje pogodbene obveznosti (poslovna odškodninska odgovornost) s tem, ko je kršila 3. alinejo 2. člena pogodbe. Alarmna centrala je vsake 4 ure pošiljala testni signal na nadzorni center tožene stranke, s čimer se je preverjalo delovanje naprave. Neprerekano je ostalo dejstvo, da je bil zadnji testni prenos signala opravljen dne 28. 2. 2008 ob 1.47 uri (rop se je zgodil od 21.27 do 22.20 ure), nato pa tekom celotnega dne 28. 2. 2008 ni bilo nobenega prenosa signala več (niti izklopa alarma ob 5.15 uri, niti vklopa alarma ob 16.54 uri, niti testnega prenosa signala ob 21.47 uri). Tožena stranka je kršila svoje pogodbene obveznosti, ker ni odreagirala na nepreneseni signal v varnostno nadzorni center. Tožena stranka bi morala ugotoviti razlog za nepreneseni signal, če pa to ni bilo mogoče, bi morala že tekom dneva 28. 2. 2008 o tem obvestiti tožečo stranko ter po potrebi zagotoviti fizično varovanje objekta do ponovnega delovanja protivlomnega in protipožarnega varovanja. Ker tožena stranka ni ravnala v skladu s pogodbenimi obveznostmi, so imeli vlomilci prosto pot in je zaradi tega tožeči stranki nastala škoda (239. člen OZ). S tem je izkazano protipravno ravnanje in vzročna zveza. Tožena stranka bi se lahko ekskulpirala svoje odgovornosti, če bi dokazala, da ni mogla izpolniti svoje obveznosti oziroma, da je zamudila z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240 člen OZ). Teh dejstev pa tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazala.

8. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno odločilo v obravnavani zadevi, zaradi česar je treba pritožbo tožene stranke v tem delu zavrniti.

9. Tožeča stranka navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo priznati od zneska 6.879,28 EUR zakonske zamudne obresti od dne 29. 2. 2009 in ne šele od dne 1. 8. 2009. Odškodninska obveznost je v obravnavanem primeru zapadla dne 28. 2. 2009 (trenutek nastanka škode; 165. člen OZ). Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Iz tožnikovih trditev ni razbrati, kdaj pred izdajo računov je od toženca zahteval izpolnitev obveznosti in ga hkrati obvestil o obsegu in višini škode (299. člen OZ), zato višje sodišče šteje, da je bil toženec obveščen o višini in obsegu škode dne 24. 7. 2009 z računom št. 50382. V računu je določen rok plačila do 1. 8. 2009, kar pomeni, da je toženec prišel v zamudo naslednji dan tj. 2. 8. 2009. Ker se je v tem delu pritožila le tožeča stranka, višje sodišče ni spreminjalo datuma od katerega tečejo zakonske zamudne obresti.

10. Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena in tožeča stranka nista uspeli s pritožbo, zato vsaka stranka krije svoje stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Pravno podlago za izdajo računov vsebujejo Slovenski računovodski standardi (SRS), in sicer št. 21. točka 15, ki opredeljuje kaj je knjigovodska listina (mednje sodi tudi račun). Knjigovodska listina (račun) je v posebni obliki sestavljen zapis o poslovnem dogodku kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in kontroliranje poslovnega dogodka, ki ga izpričuje.