Jedro

Tožnik ima pravni interes nadaljevati pravdni postopek le glede prerekane terjatve, katere ugotovitev pa mora izrecno zahtevati v nadaljnjem pravdnem postopku v okviru ugotovitvenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in odločilo, da tožeča stranka sama krije stroške postopka.

Proti takšnemu sklepu se je iz vseh treh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožil tožnik in navedel, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker je sodišče zavzelo zmotno stališče, da ne obstoji pravni interes za ugotovitveno tožbo. Poleg tega je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je povsem prezrlo dejstvo, da tožnikova terjatev ni bila v celoti priznana ter da je vložil tožbo že pred uvedbo stečajnega postopka, po uvedbi stečajnega postopka pa je dne 5.4.2006 svoj zahtevek preoblikoval v ugotovitvenega. Sodišče je nadalje zmotno zaključilo, da je bila tožnikova terjatev v celoti priznana in da zato nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Tožniku je bila terjatev priznana za znesek 7.182.477,70 SIT glede glavne stvari ne pa tudi glede stranskih terjatev, to je zahtevka za delno plačilo prijavljene glavnice v znesku 26.400,00 SIT in glede obresti od dneva začetka stečaja do plačila. Ker je bila tožnikova terjatev torej delno prerekana, ima tožnik še vedno pravni interes za ugotovitveno tožbo. Teh dejstev pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo oz. so v tem delu nasprotja med ugotovitvami sodišča in dokazi v spisu. Če je sodišče štelo, da je zahtevek v tem delu neutemeljen, bi ga lahko kvečjemu zavrnilo. Vendar so tudi ti zaključki sodišča zmotni, da stroški prijave terjatve v stečajni postopek niso pravno priznani odvetniški stroški. Sodišče je pri tem spregledalo, da je pravočasna prijava terjatve v stečajni postopek procesna predpostavka za nadaljnjo pravdo. Tudi obrazložitev je sama s seboj v nasprotju, ko je sodišče najprej obrazložilo, zakaj je zavrglo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa za ugotovitev stroškov, ki so bili sicer priznani, čeprav so bili za 26.400,00 SIT prerekani, nato pa obrazložilo še podredno stališče, da četudi so stroški nastali tekom nadaljnjega pravdnega postopka, je bilo odločeno glede na pravdni uspeh in ker tožnik v pravdi ni uspel, je bila tožba zavržena? Tožnik je predlagal tudi vpogled v stečajni spis in sodišče bi ob vpogledu lahko videlo, da stečajno sodišče še ni izdalo napotitvenega sklepa. Poleg tega bi moralo pravdno sodišče izdati sodbo na podlagi pripoznave, če stečajni upravitelj prizna tožnikovo terjatev in ne na podlagi seznama priglašenih terjatev zavreči tožbo. Pritožnik predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožnikovemu zahtevku ugodi oziroma da se sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteval pa je tudi povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je bil tekom pravdnega postopka zoper toženo stranko dne 10.12.2004 začet stečajni postopek (St 98/2004), kar med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno. Pritožbeno nadalje ni izpodbijano, da je tožnik priglasil v stečajnem postopku terjatev v znesku 7.208.277,70 SIT. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da je stečajni upravitelj priznal tožniku terjatev v višini 7.182.477,70 SIT in prerekal terjatev za odvetniške stroške za prijavo terjatve v stečajnem postopku v znesku 26.400,00 SIT ter zakonite zamudne obresti od prijavljene terjatve od dneva začetka stečajnega postopka do plačila z obrazložitvijo, da se te obresti obračunavajo po TOM. Pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje navedenega ni ugotovilo in da je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, tako ne gre slediti.

Pritožniku je nadalje pojasniti, da njegov pravni interes za nadaljevanje pravdnega postopka glede prerekane terjatve med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni vprašljiv. V situaciji, ko je pravdni postopek že po samem zakonu prekinjen zaradi pravnih posledic začetka stečaja nad toženo stranko, se namreč pravdni postopek v skladu s I. odstavkom 208. člena ZPP nadaljuje, ko ga stečajni upravitelj prevzame oziroma ko ga sodišče pozove, naj to stori. Za nadaljevanje pravdnega postopka v tem primeru ni potreben napotitveni sklep stečajnega senata (v smislu dol čl. 144 Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL), kot neutemeljeno meni pritožnik, pravdno sodišče pa glede neprerekane oziroma priznane terjatve tudi ne izda ugotovitvene sodbe, saj je o tej že odločeno v stečajnem postopku.

Ob navedenem bi imel tožnik pravni interes nadaljevati pravdni postopek, vendar le glede prerekane terjatve, katere ugotovitev bi moral v okviru ugotovitvenega zahtevka izrecno zahtevati. Tožnik pa je v ugotovitvenem zahtevku, o katerem je sodišče prve stopnje odločalo v nadaljevanju pravdnega postopka, zahteval zgolj ugotovitev terjatve v znesku 2.776.667,30 SIT, ki predstavlja zamudne obresti od nepremoženjske škode za čas od 13.12.2001 do 10.12.2004 v znesku 2.673.458,00 SIT in obresti od premoženjske škode v znesku 103.209,90 SIT. Za navedeno terjatev pa je sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz spisovne dokumentacije, pravilno ugotovilo, da mu je bila v stečajnem postopku priznana, saj je vsebovana v priznanem znesku 7.182.447,70 SIT in je tožnik neutemeljeno zatrjeval, da mu je bila s strani stečajnega upravitelja priznana le terjatev v višini 4.169.410,00 SIT. Pritožbena navedba, da mu v stečajnem postopku ni bila priznana terjatev za odvetniške stroške v višini 26.400,00 SIT in zakonite zamudne obresti od začetka stečajnega postopka do plačila, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, katere pritožbeno sodišče, v skladu s I. odstavkom 337. člena ZPP, ne more upoštevati, saj pritožnik ni izkazal, da je brez svoje krivde ni mogel navesti pred sodiščem prve stopnje. V okviru tožnikovih zatrjevanj ( čl.212 ZPP) in postavljenega ugotovitvenega zahtevka (čl.181 ZPP), na katerega je sodišče v skladu z 2. členom ZPP vezano, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da mu je bila terjatev, katere ugotovitev je tožnik še zahteval, že priznana v stečajnem postopku in da zato nima pravnega interesa za takšno ugotovitveno tožbo, saj je z njo zahteval ugotovitev že priznane terjatve.

Tožnik bi glede na že navedeno imel pravni interes v nadaljnjem pravdnem postopku zahtevati le ugotovitev prerekane terjatve, torej tiste, ki mu v stečajnem postopku ni bila priznana. V obravnavanem primeru je bila to terjatev za odvetniške stroške za prijavo terjatve v stečajnem postopku v znesku 26.400,00 SIT in zakonite zamudne obresti od prijavljene terjatve od dneva začetka stečajnega postopka do plačila, ugotovitev katere pa tožnik ni zahteval. Ker sodišče odloča zgolj o postavljenem zahtevku in ker tožnik za prerekani terjatvi ni postavil določnega zahtevka (čl.180 ZPP), sodišče prve stopnje ni imelo podlage za meritorno odločanje o le-teh in je tožbo, zaradi pomanjkanja pravnega interesa (in ne zaradi neuspeha v pravdi, kot neutemeljeno navaja pritožnik), v skladu s I. odstavkom 274. člena v zvezi s čl.181 ZPP, pravilno zavrglo. Posledično temu pa tudi pritožbeno sodišče ni moglo presojati tožnikovih pritožbenih navedb glede navedenih terjatev.

Ob obrazloženem je tako odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrglo tožbo in odločilo, da krije tožnik sam svoje stroške, dejansko in materialnopravno pravilna.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijanim sklepom niso pripetile nobene kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člen ZPP).

Ker tožnik s svojo pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).