Jedro

Če zagovornik, postavljen po uradni dolžnosti, ne bi v redu izpolnjeval svoje dolžnosti in na narok za zaslišanje oškodovanke, katere izjava je bila kasneje na glavni obravnavi prebrana, sploh ne bi pristopil, bi to lahko pomenilo kršitev pravice do obrambe.

Izrek

Zahteva obsojene V.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenka oprosti plačila povprečnine, kot stroška nastalega pri odločanju v tem izrednem pravnem sredstvu.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Kopru je bila V.V. spoznana za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 1. odstavku 220. člena tega zakona. Za vsako od dejanj ji je sodišče določilo kazen 2 leti, nakar ji je na podlagi 3. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 3 leta in 9 mesecev zapora v katero ji je vštelo pripor od 15.3. do 13.7.2005. Odločilo je še, da je dolžna plačati oškodovancem njihove premoženjskopravne zahtevke, v skladu s 1. odstavkom 96. člena KZ pa ji je v plačilo naložilo znesek 820.340,00 SIT, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obdolženke in Okrožnega državnega tožilstva zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolženko oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila obsojenka zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Uveljavljene kršitve kazenskega postopka namreč niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva vložena iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Posplošenih navedb o kršitvah zakona, ne da bi obsojenka konkretno navedla v čem naj bi bile kršitve podane, pa prav tako ne morejo predstavljati razloga za ugoditev zahtevi.

V odgovoru na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je obsojenka vztrajala na trditvah v zahtevi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi uveljavljene kršitve določb ZKP so: kršitev pravice do obrambe: a) po uradni dolžnosti dodeljen zagovornik N.V., ni bil zainteresiran za obrambo, na zaslišanje glavne priče je zamudil 25 minut (P.), kjer ni bila navzoča obdolženka, saj je iz pripora niso privedli, isti zagovornik pa jo je zagovarjal že v drugi kazenski zadevi, za katero je bil dvojno poplačan (plačala naj bi ga obdolženka oziroma njen prijatelj, poleg tega pa je dobil poplačilo tudi iz proračuna), b) dne 26.9.2005 je bila glavna obravnava opravljena brez zagovornika in brez obdolženke, c) sodišče je kršilo določbo o sojenju v nenavzočnosti, saj je bila obdolženka 13. in 20.9.2006 sojena v nenavzočnosti, kljub temu, da je za obravnavo razpisano za dne 13.9.2006 podala pravočasno opravičilo, na obravnavo razpisano za dne 20.9. tega leta pa je pristopila, vendar je kasneje obravnavo zapustila na zagovornikov predlog ne pa protestno, kot to ugotavlja sodišče. d) obdolženka ni prejela mnenja višjega državnega tožilca ter e) da obdolženka ni bila vabljena na sejo višjega sodišča, čeprav je izrazila željo, da bi seji prisostvovala.

Procesno pravna relevantna dejstva izhajajoča iz spisa glede obsojenkinih navedb v zahtevi so naslednja: – odvetnik N.V. je bil postavljen kot zagovornik obdolženki, takoj ko ji je bila odvzeta prostost; – zagovornik je bil navzoč na zaslišanju obsojenke (tedaj osumljenke dne 17.3.2005, kjer je sodišču predlagal, naj zoper njo ne odredi pripora; – pritožil se je zoper sklep o odreditvi pripora in zoper sklep o podaljšanju pripora, vendar sta bili pritožbi zavrnjeni kot neutemeljeni (sklepa ...); – na zaslišanju priče L.P. dne 18.3.2005 ni pristopila obdolženka, vabilo zanjo ni bilo izkazano, zaslišanja pa se je udeležil zagovornik, ki je pristopil ob 10.25 uri oziroma s 25 minutno zamudo. V tem času je sodišče zapisalo glede vsebine izpovedi priče le en odstavek na eni strani od sicer pet strani dolgega zapisnika. Zaslišanje se je končalo ob 11.45 uri; – zagovornik je bil navzoč na glavni obravnavi opravljeni dne 15.4.2005 pri čemer so odgovori obdolženke samo na vprašanje zagovornika napisani na dveh straneh zapisnika (stran 104 in 105). Kot izhaja iz zapisnika zagovornik aktivno sodeluje tudi pri zaslišanju prič, v spis je vložil tudi zdravniško dokumentacijo za obdolženko ter predlagal odpravo pripora oziroma zamenjavo tega ukrepa z milejšim; – dne 11.4.2005 je obdolženka zaprosila za vpogled v spis, njenemu predlogu je bilo ugodeno; – na glavni obravnavi opravljeni dne 10.5.2005 je bil navzoč zagovornik, vendar pa je obdolženka predlagala njegovo razrešitev, ker je menila, da ni dovolj zainteresiran za njeno obrambo, predvsem ker ji je po pripravnici dostavil na vpogled le nepopoln in prekopiran kazenski spis; – zagovornik odvetnik V. je na obravnavi glede na predlog obdolženke pojasnil, da je obdolženko v zaporih obiskal in imel konference dne 24.3., 30.3. (5 minut pogovor po telefonu) in 4.4., prav tako pa jo je obiskoval v dneh 13.4., 3.5. ter 6.5.2005. Ob obiskih je kot zagovornik po uradni dolžnosti samo realno ocenjeval stanje zadeve glede na doslej izvedene dokaze in razpoložljivo dokumentacijo. Svoje delo je opravljal v skladu s kodeksom in etiko; – predlogu obdolžene V.V. za razrešitev zagovornika po uradni dolžnosti predsednica Okrajnega sodišča v K. s sklepom ni ugodila. Iz navedb obdolženke in iz izjave zagovornika je predsednica kot izhaja iz obrazložitve sklepa ocenila, da niso podane okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da postavljeni zagovornik ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Pa tudi sicer obdolženka navaja le, da gre za nezadovoljiv pristop njenega odvetnika in tega ne konkretizira. Prekopiran spis pa obdolženki seveda ni dostavil zagovornik, temveč sodišče, ker je bil spis poslan Vrhovnemu sodišču v zvezi z reševanjem zahteve za varstvo zakonitosti; – po odločitvi predsednice sodišča, s katerim je zavrnila predlog za razrešitev odvetnika postavljenega po uradni dolžnosti je sodišče obravnavo ob 10.50. uri nadaljevalo, vendar pa se je obdolženka odločila, da bo glavno obravnavo zapustila. Zaradi tega je bila sojena v nenavzočnosti (vendar ob prisotnosti njenega zagovornika, ki je kot izhaja iz zapisnika, na obravnavi aktivno sodeloval) – zagovornik odvetnik V. je vložil zoper sklep o odreditvi pripora in zoper sklep o podaljšanju pripora tudi zahtevi za varstvo zakonitosti. O obeh zadevah je Vrhovno sodišče odločalo na seji dne 12.5.2005 (sklepa ...) ter je zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora zavrnilo, zahtevo zagovornika obdolženke zoper sklep o odreditvi pripora pa zavrglo kot prepozno. V obrazložitvi sklepa o zavrženju je pojasnilo, da splošne določbe, ki predpisujejo računanje rokov za druga pravna sredstva (npr. pritožbe) ni mogoče uporabiti v primerih kot je obravnavani, temveč je treba upoštevati določbo 3. odstavka 421. člena ZKP, ki pomeni izjemo od določbe 4. odstavka 120. člena tega zakona. Po tej določbi se namreč rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti šteje od dneva vročitve pravnomočne odločbe obdolžencu; – obdolženka si je zatem najela zagovornika po pooblastilu in sicer odvetnico M.M., ki je sodelovala na obravnavah razpisanih za dne 10.6. in 1.7.2005; – dne 13.7.2005 je bil obdolženki s sklepom pripor odpravljen zaradi nasto pa kazni zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici dne 13.7.2005, s katero ji je bila izrečena kazen 1 leto in 6 mesecev zapora; – na naroku za glavno obravnavo dne 19.12.2005 je obdolženka zaprosila, da ji sodišče določi novega zagovornika, saj si ga sama ne more plačati, pojasnila pa je tudi, da je že vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč; – prošnji je bilo ugodeno in ji je bil za zastopanje pred sodiščem prve stopnje dodeljen zagovornik odvetnik G.V.; – zagovornik se je udeležil glavne obravnave, razpisane za dne 13.9.2006, medtem ko obdolženka, kot je ugotovilo sodišče, na glavno obravnavo brez opravičenega razloga ni pristopila. Glavna obravnava ni bila opravljena in je bila preložena na dne 20.9. ker zagovornik z branjem zapisnika o zaslišanju prič ni soglašal; – na glavno obravnavo, razpisano za dne 20.9.2006, sta pristopila tako zagovornik kot obdolženka, vendar pa je obdolženka glavno obravnavo ob 11. uri zapustila, s pojasnilom, da mora veliko počivati; – glavna obravnava se je nadaljevala v njeni nenavzočnosti. Tedaj je bila izrečena tudi sodba, ki jo je sodišče poslalo obdolženki, zagovorniku in okrožnemu državnemu tožilcu; – zoper sodbo sta se pritožila okrožni državni tožilec in obdolženka.

Ad.a)V skladu z 2. odstavkom 70. člena ZKP mora imeti obdolženec zagovornika v postopku pred sodiščem takoj, ko mu je odvzeta prostost. V konkretni kazenski zadevi je bila obdolženka v priporu od 15.3. do 13.7.2005. V tem času je imela zagovornika po uradni dolžnosti, zatem pa jo je zagovarjala odvetnica po pooblastilu, na prošnjo za brezplačno pravno pomoč pa ji je bil zagovornik postavljen še ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje, ne glede na to, da je bil pripor zoper njo odpravljen ter da je postopek tekel pred okrajnim sodiščem, kjer obramba ni obvezna. Iz navedenega torej sledi, da v postopku ni podana bistvena kršitev iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Odgovoriti pa je potrebno na vprašanje ali so okoliščine na katere opozarja obsojenka v zahtevi, lahko pomenile, da je bila obramba obdolženke s strani zagovornika tako slaba, da ni imela enakopravnega položaja z državnim tožilcem, oziroma, da se ni mogla učinkovito braniti, kar bi pomenilo kršitev 4. odstavka 72. člena ter posledično kršitev 1. odstavka 16. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP.

V skladu s 4. odstavkom 72. člena sme predsednik sodišča na zahtevo obdolženca ali z njegovo privolitvijo razrešiti postavljenega zagovornika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti. V konkretni kazenski zadevi je obdolženka podala predlog za razrešitev, vendar je bil z že citiranim sklepom predsednice senata njen predlog zavrnjen. Da je zagovornik odvetnik N.V. v redu izpolnjeval svojo dolžnost in bil prisoten na zaslišanju obdolženke ter na glavnih obravnavah, tudi tistih, ki jih je obdolženka protestno zapustila ter bil na njih ustrezno aktiven, pa je zaključilo tudi pritožbeno sodišče. Navedlo je še, da med spisovnim gradivom ni zaznati niti enega procesnega dejanja v zvezi s katerim bi obstajal sum, da so bila obdolženkina pravna jamstva v kazenskem postopku bodisi tista, ki jih zagotavlja Ustava ali pa tista, ki obdolženki gredo po ZKP, kakorkoli ogrožena. Očitno je, da si obdolženka pravna jamstva, ki ji v kazenskem postopku gredo, po svoje razlaga in obsodilno sodbo jemlje kot nekaj, kar gre po njenem videnju nujno pripisati neaktivnosti njenih zagovornikov, pri čemer pa obdolženka očitno pozablja, da je dne 20.9.2006 glavno obravnavo zapustila iz protesta, kakor tudi to, da so se njene navedbe o tem, da je bila od 13. do 20.9. hospitalizirana na Kliničnem centru v Ljubljani in da bi morala počivati oziroma biti v bolniškem staležu, izkazale za neresnične. Sicer pa je kot ugotavlja višje sodišče v izpodbijani sodbi bistvene kršitve določb kazenskega postopka oziroma kršitev pravice obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP, mogoče uveljavljati samo za glavno obravnavo, kjer pa, kakor je sodišče o tem razlogovalo že zgoraj, ni bilo zaslediti nikakršnih kršitev pravice obrambe. Poleg tega pa je zavzelo še stališče, da se na kršitve pravnih jamstev v kazenskem postopku, pa naj gre za tista, ki jih zagotavlja Ustava ali pa tista, ki obdolžencu gredo po določilih o kazenskem postopku, ne more sklicevati nekdo, ki sam s svojim ravnanjem povzroči situacijo, v kateri bi lahko do kršitev teh jamstev prišlo, pa pri tem sodišče stori vse potrebno, da do njih ne pride (1. odstavek na strani 480. spisa oziroma 1. odstavek na 3. stani sodbe pritožbenega sodišča).

Z navedenim pa se obsojenka ne strinja in v zahtevi za varstvo zakonitosti svoje očitke ponavlja.

Res je sicer, da se kot na to opozarja pritožbeno sodišče, lahko kršitev iz 2. odstavka 371. člena nanaša le na kršitve določb ZKP, storjene v fazi priprav za glavno obravnavo oziroma na kršitve storjene na glavni obravnavi, vendar pa se je v praksi uveljavilo stališče, da lahko predstavlja kršitev navedene določbe tudi kršitev procesnih predpisov storjenih v fazi postopka pred pravnomočnostjo obtožnice, če obdolženec teh kršitev oziroma vpliva teh kršitev ni mogel uveljavljati prej (npr. v rednem postopku v fazi ugovora).

Nadalje je potrebno pri odločanju pred Vrhovnim sodiščem upoštevati še določbo 1. odstavka 424. člena ZKP, kjer je eksplicitno določeno, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi oziroma, da pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu ni preizkusa po uradni dolžnosti.

Kot izhaja iz podatkov v spisu in kot je ugotovilo tudi pritožbeno sodišče, je zagovornik odvetnik N.V. bil prisoten pri zaslišanjih prič, bil navzoč na glavni obravnavi, vlagal pravna sredstva ter v nasprotju z navedbami obsojenke imel z njo kontakte. Vprašanje je torej ali bi procesno dejstvo, ki ga uveljavlja obsojenka in ki je razvidno iz spisa, da je zamudil na zaslišanje oškodovane L.P. (oškodovanka pri dejanju opisanem v točki II.) lahko pomenilo, da odvetnik ni v redu izpolnjeval svoje dolžnosti. Kolikor na zaslišanju te oškodovanke, ki je sicer pomembna, ne pa edina priča, glede tega dejanja (saj sta izplačilo 3.500 EUR potrdili priči A.V. in E.S.) in katere izjava je bila kasneje v skladu s 1. točko 1. odstavka 340. člena ZKP (torej brez soglasja strank) na glavni obravnavi, opravljeni dne 20.9.2005 prebrana, zagovornik sploh ne bi pristopil, bi to lahko pomenilo kršitev pravice do obrambe. Ne more pa pomeniti te kršitve odsotnost z zaslišanja prvih 25 minut, kot je bilo to v obravnavani zadevi. Iz spisovnih podatkov je namreč razvidno, da je do prihoda odvetnika na zaslišanju P. sodišče zapisalo le osebne podatke priče, poleg tega pa je ta povedala, v kakšnem zdravstvenem stanju se je tedaj nahajala, da je potrebovala pomoč oziroma opisovala okoliščine, kako je spoznala obdolženko. O okoliščinah v zvezi s kaznivim dejanjem namreč do prihoda zagovornika ni govorila. Res je sicer tudi, da je zagovornik za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora vložil prepozno, vendar pa je bila na Vrhovnem sodišču ta vloga, kakor tudi zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora obravnavana istega dne in je bila kot neutemeljena zavrnjena.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da obdolženki ni bila kršena pravica do obrambe ter da je zagovornik V. v redu izpolnjeval svojo dolžnost. Razen omenjenih dveh pomanjkljivosti, ki nikakor ne kažeta na neredno opravljanje dela zagovornika, o kršitvi pravice do obrambe, kot rečeno ne moremo govoriti, še posebej ker so tudi očitki obsojenke v zahtevi le posplošene navedbe, da z zagovornikom ni zadovoljna, pri čemer ni navedla nobenega podatka ali okoliščine v zvezi z uvodnimi izvajanji priče, kjer bi odsotnost zagovornika lahko vplivala na kvaliteto obrambe, niti navedla kakršnegakoli pravno relevantnega dejstva, navedenega v uvodnem delu zapisnika o zaslišanju te priče, ki bi ga želela s pričo razjasniti. Pravočasno vložena zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora pa je bila zavrnjena kot neutemeljena istega dne kot je Vrhovno sodišče zavrglo isto pravno sredstvo zoper sklep o odreditvi pripora, zamuda zagovornika torej na položaj obsojenke ni imela nikakršnega vpliva. Taktika obrambe ali uspešnost vloženih pravnih sredstev same po sebi ne spadajo v presojo očitane kršitve, oziroma ne morejo dokazovati, da zagovornik neredno opravlja svoje delo.

Utemeljeno obsojenka navaja, da je bil zagovornik odvetnik V. postavljen na njen predlog za brezplačno pravno pomoč le za zastopanje pred sodiščem prve stopnje in ne kot to ugotavlja drugostopenjsko sodišče tudi za fazo razsoje pred tem sodiščem, vendar navedena okoliščina ne more predstavljati kršitev pravice do obrambe, saj kot je bilo že povedano, obdolženka tedaj ni bila več v priporu, v postopku je bila zaradi kaznivih dejanj iz pristojnosti okrajnega sodišča, torej je šlo za postopek, kjer obvezna obramba ni predvidena.

Ad. b) Obdolženkina navedba, da je bila glavna obravnava razpisana za dne 26.9.2005 opravljena brez njene navzočnosti in brez navzočnosti zagovornika ni utemeljena. Kot izhaja iz podatkov v spisu je sodišče ugotovilo, da obdolženka ni pristopila in je svoj izostanek iz zdravstvenih razlogov opravičila, zaradi česar je sodišče sklenilo, da glavne obravnave ne bo opravilo, zaslišalo pa je izven glavne obravnave priče A.S., B.K. in I.A. Njihove izpovedbe pa je kasneje na glavni obravnavi, opravljeni dne 20.9.2006, v soglasju s strankami prebralo (soglasje za zaslišanje teh prič sta, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, dala tako obdolženka kot njen zagovornik). Res je sicer, da je obdolženka za tem samovoljno glavno obravnavo zapustila, vendar pa navedeno z delom sodišča nima neposredne zveze, saj je bila ona tista, ki se je, kot to pravilno ugotavlja tudi pritožbeno sodišče, odrekla sodelovanju pri izvedbi dokazov (branju zapisnika).

Ad. c)Neutemeljena je tudi trditev, da sodišče ni postopalo v skladu z zakonom, ker je dne 13. in 20.9. sodilo v nenavzočnosti obdolženke. Kot izhaja iz zapisnika o glavnih obravnavah in razlogov sodbe sodišča prve stopnje (zadnji odstavek na 7. strani in 1. odstavek na 8. strani sodbe) je sodišče sprejelo sklep, da bo opravilo glavno obravnavo, razpisano za dne 13.9.2006 v skladu s 1. odstavkom 442. člena ZKP v nenavzočnosti obdolženke, saj je slednja vabilo na glavno obravnavo prejela pravočasno, izostanka ni opravičila, njena navzočnost pa ni bila nujna, bila pa je že pred tem zaslišana. Obdolženka je sicer sodišču poslala dopis, v katerem je navedla, da naj bi bila ravno 13.9.2006, naročena na ginekološki pregled v Kliničnem centru v Ljubljani, vendar ni predložila nobenih listin v dokaz teh navedb. Sodišče je zato njeno opravičilo preverilo in prišlo do ugotovitev, da je dejansko obdolženka tistega dne ob 9. uri bila naročena na ginekološki pregled, vendar se na tem ni zglasila vse do ure oklica glavne obravnave 13.20. ure. Dne 20.9.2006 pa je ob oklicu glavne obravnave sicer pristopila, vendar pa je tekom nadaljevanja glavne obravnave, po opozorilu sodišča, da se lahko ta nadaljuje tudi v njeni navzočnosti, razpravno dvorano zapustila. Navajala je sicer, da je bila dne 13.9. do 20.9.2006 hospitalizirana in da je trenutno zdravstveno stanje tako, da bi morala počivati, vendar pa so se te navedbe naknadno izkazale za neresnične (dopis Kliničnega centra Ljubljana prejet dne 20.10.2006, l. št. 439 spisa). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da so podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti. Tem zaključkom pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče glede na pavšalne navedbe obsojenke v zahtevi ob upoštevanju iz spisa razvidnih procesno pravnih dejstev ter zaključkov obeh nižjih sodišč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ko je obdolženko dne 20.9.2006 sodilo v nenavzočnosti ravnalo v skladu z 1. odstavkom 442. člena ZKP, medtem ko je bila obravnava razpisana za dne 13.9.2006 preložena, ker zagovornik z branjem izpovedb prič ni soglašal. Ad. d)Sodišče pa tudi ni kršilo načela kontradiktornosti oziroma obdolženkine pravice do obrambe s tem, ker ni prejela mnenja višjega državnega tožilca, saj ji je bilo mnenje poslano na naslov V., K., to se pravi na naslov, kamor ji je bila posredovana tudi sodba sodišča prve stopnje ter pritožba okrožnega državnega tožilca, ta naslov pa je kot naslov svojega bivališča navedla tudi v svoji pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Kolikor bi želela obdolženka imeti aktivno vlogo tudi v fazi pritožbenega postopka, bi morala s spremembo bivališča nemudoma seznaniti sodišče, česar pa ni storila.

Ad. e)Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja tudi, da s tem, ko obsojenka ni bila prisotna na seji višjega sodišča, čeprav je svojo navzočnost zahtevala, ni kršilo določb ZKP, prav tako pa tudi ne njene pravice do obrambe. Prvi odstavek 378. člena ZKP sicer določa, da se o seji pritožbenega sodišča obvesti pristojni državni tožilec, če gre za zadevo, s katero se tožilec preganja po uradni dolžnosti, obtoženec, zagovornik in oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec pa le, če to v pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo kdorkoli od njih zahteva. Obtoženčeva pravica, da se udeleži seje pritožbenega sodišča je zvezana z dolžnostjo, da tako navzočnost zahteva v roku predpisanem v zakonu, to je v pritožbi ali v odgovoru na pritožbo. Določba 1. odstavka 445. člena ZKP pomeni celo izjemo od določb 1. in 2. odstavka 378. člena glede obveščanja strank in zagovornika o seji senata. Stranke ter zagovornik lahko v tako imenovanem skrajšanem postopku sicer predlagajo, da se jih obvesti o pritožbeni seji, vendar predsednik senata oziroma senat tega ni dolžan storiti, če glede na stanje stvari oceni, da njihova navzočnost ne bo pripomogla k razjasnitvi zadeve. V konkretnem primeru je zoper obsojenko tekel skrajšani postopek (torej pride v poštev določba 1. odstavka 445. člena ZKP), poleg tega obsojenka navzočnosti na seji ni predlagala ne v svoji pritožbi in ne v odgovoru na pritožbo okrožnega državnega tožilca (pritožbo je prejela), zaradi česar sodišče s tem, ko je na sejo ni povabilo ni ravnalo nezakonito.

Z ostalimi navedbami v zahtevi, da sodišče ni upoštevalo vseh hospitalizacij obsojenke, z izražanjem dvoma v izpovedbe pred sodiščem zaslišanih prič, z opisovanjem nemogočih razmer v priporu ter oporekanjem višini izrečene kazni, pa obdolženka ne uveljavlja kršitve določb ZKP ali KZ, temveč le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z 2. odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vlagati.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb ZKP niso podane, zahteva pa je v pretežni meri vložena tudi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti temelji na v izreku te odločbe citiranimi določili ZKP.