Jedro

Presoja razlogov v zvezi z neogibno potrebnostjo pripora za varnost ljudi (2. odstavek 202. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obd. E.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 24.1.2004 zoper obd. E.D. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je utemeljeno osumljen kaznivega dejanja po 1. odstavku 212. člena KZ. Senat istega sodišča je s sklepom z dne 26.1.2004 zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik J.S. iz L., je dne 2.2.2004 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in samo pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Povzema bistvo izvajanj zahteve za varstvo zakonitosti in poudarja, da okoliščine obravnavane priporne zadeve, kakor so izčrpno in prepričljivo obrazložene v sklepu o odreditvi pripora in sklepu o zavrnitvi pritožbe, jasno kažejo na zakonsko in ustavno skladno oceno nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, ki predstavlja nevarnost za varnost ljudi. Znesek, glede katerega obstaja utemeljen sum protipravne prilastitve (40.000,00 SIT na kraju in še 100.000,00 SIT z računa po bankomatu), utemeljuje sklepanje, da gre za napad na premoženje, od katerega je pomembno odvisno preživljanje oškodovanca, s tem pa tudi na nevarnost, da bi na enak način bilo ogroženo preživljanje drugih ljudi. Tako sklepanje je potrjeno tudi v načinu storitve (odvzem v pisarni, poskusi novih dvigov), osebnih lastnosti in prejšnjem življenju (kaznovanost) in razmerah, v katerih živi obdolženec (brez poklica, brez zaposlitve, brez premoženja), kar vse je obsežno in prepričljivo obrazloženo v izpodbijanih sklepih in predstavlja v tej fazi pravnomočno ugotovljeno dejansko podlago pripora. Tako niso podane v zahtevi zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niti uporabe določb o priporu kot materialnopravnih pravil, ki bi vplivale na zakonitost odrejenega pripora.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar jih konkretno ne opredeli. Slednje velja tudi za uveljavljanje drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Sicer pa zahteva meni, da je sodišče oprlo odločitev glede obstoja pripornega razloga na zmotno razlago vsebine 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Ocenjuje, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ni take narave, da bi glede na način izvršitve predstavljalo tako visoko stopnjo ogrožanja premoženja, da bi bila ogrožena varnost ljudi ter se s tem sklicuje na odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

Ko sodišče odloča o tem, ali bo zoper določeno osebo, za katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, odredilo pripor, mora ugotoviti in utemeljiti poleg ostalih zakonskih pogojev tudi neogibno potrebnost pripora za varnost ljudi oziroma za potek postopka (1. odstavek 20. člena Ustave in 2. odstavek 202. člena ZKP). V obravnavani zadevi je sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin zaključilo, da pri obdolžencu obstaja realna nevarnost, da bo na prostosti ponavljal istovrstna kazniva dejanja ter da je pripor sorazmeren in za varnost ljudi oziroma njihovega premoženja nujen ukrep, ki ga tudi ni mogoče nadomestiti s hišnim priporom.

Kot je razvidno iz obrazložitve pravnomočnega sklepa, je sodišče pri presoji neogibnosti odreditve pripora zoper obdolženca izhajalo iz teže in narave dejanj ter njegove osebnosti. Upoštevalo je, da je pri obdolžencu podan utemeljen sum, da naj bi storil kaznivo dejanje velike tatvine po 3. in 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, opisano v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Glede na to in glede na način storitve dejanja, ko naj bi v odsotnosti oškodovanca v pisarni vzel njegovo denarnico z dokumenti in denarjem ter nato iz njegovega osebnega računa dvignil 100.000,00 SIT ter poskušal dvigniti še več gotovine, gre v obravnavanem primeru za kaznivo dejanje, ki po svoji naravi predstavlja hujšo obliko napada na premoženje druge osebe. Osebne lastnosti obdolženca se izražajo v ugotovitvah o njegovi dosedanji kaznovanosti za istovrstna kazniva dejanja, kar pomeni, da je specialni povratnik, in v dejstvih, da je novembra leta 2003 bil odpuščen s prestajanja zaporne kazni ter da tečejo zoper njega še drugi kazenski postopki zaradi istovrstnih kaznivih dejanj. Vse to ne kaže le na njegovo nagnjenost k storitvam premoženjskih deliktov, temveč tudi na vztrajnost, da ne glede na izbiro načina izvršitve pride do tujega premoženja.

Izpodbijani pravnomočni sklep zato pravilno ocenjuje, da obdolženec s takim ponavljajočim se izvrševanjem kaznivih dejanj zoper premoženje ogroža varnost premoženja posameznikov in s tem povzroča tudi nevarnost za njihovo življenje. Ravnanje obdolženca predstavlja napad na ustavno in zakonsko varovano dobrino, to je na premoženje ljudi. Gre za dejanja, s katerimi se ustvarja potencialna možnost posega v eksistenco posameznikov, ki so z njimi oškodovani. S prikazanim načinom storitve obravnavanega dejanja in dejansko povzročenimi posledicami je obdolženec ogrožal tudi varnost oškodovanca in njegovega premoženja.

Glede na vse navedeno in glede na dosedanje obdolženčevo ravnanje, je sodišče utemeljeno presodilo, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, da je podana sorazmernost med ogrožanjem varnosti ljudi in njihovega premoženja, ki ju predstavlja izvršitev kaznivega dejanja na način, očitan obdolžencu, in omejitvijo pravic, ki jo predstavlja pripor kot ukrep, s katerim se posega v njegovo svobodo. Ob upoštevanju teže obdolženčevega dejanja in vseh ostalih ugotovljenih okoliščin tudi ni mogoče pričakovati, da bi varnost ljudi in z njo povezano ogrožanje ustavno varovanih dobrin lahko bila dosežena z milejšim ukrepom.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. E.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).