Jedro

V tej zadevi sodišče tožbe v fazi predhodnega preizkusa ni zavrglo. Opravilo je tudi narok in izvedlo dokaz z ogledom. Vse to je kazalo, da bo sodišče o zahtevku meritorno odločilo. Ko je razpravljajoča sodnica glede dopustnosti tožbe zavzela drugačno stališče, je bilo stranki (posebej še tožnico) potrebno z njim seznaniti in jima omogočiti, da se ustrezno izjavita.

Sodba, s katero bi bilo ugotovljeno zgolj to, da je izpolnjen pogoj za zapadlost, ni sodba z vsebino po 3. odstavku 20. člena ZIZ. Povedano drugače: tožnica bi morala s tožbo zahtevati ugotovitev, da je terjatev po sodni poravnavi določenega dne zapadla. Ali je šlo pri posegu toženca za nedopusten poseg ali ne, pa bi bilo v tem postopku predhodno vprašanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 2,88 EUR stroškov postopka s pripadki.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, da o njej izda meritorno sodbo. Navaja, da tožba na ugotovitev nedopustnega posega v lipo ni bila vložena brez potrebe. Za neposredno izvršitev sodne poravnave ni potrebno izkazati zgolj zapadlosti, temveč je treba najprej ugotoviti, ali je bil poseg, ki ga je izvršil toženec, neupravičen. Brez te ugotovitve poravnave v izvršilnem postopku ni mogoče izvršiti. Posledica takšne ugotovitve je tudi zapadlost terjatve. Obrazložitev, v kateri sodišče vsebinsko presoja in ugotavlja, kaj je v tej zadevi sporno (ali odškodnina utemeljuje vsak poseg v lipo ali le poseg določene kvalitete) je v nasprotju z izrekom sklepa, ki je procesne narave. Do te obrazložitve se zaradi nerazumljivosti zato ne more določneje opredeliti. V nadaljevanju opozarja, da je sodišče izpodbijani sklep izdalo po dveh opravljenih narokih, kar je nesprejemljivo in nedopustno. Sodišče je prehajalo iz faze predhodnega preizkusa tožbe in pripravljalnega postopka v fazo glavne obravnave in nazaj. To za stranko pomeni tudi nastanek nepotrebnih stroškov. Meni, da je bilo ponovno odprtje glavne obravnave nepotrebno, saj sodišče ne potrebuje prisotnosti strank za pojasnjevanje svojih stališč, ZPP pa tudi jasno določa, zakaj je potreben narok. Priglaša stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Smiselno očitana kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku. To velja tudi za tisti del obrazložitve, v katerem sodišče ugotavlja, kaj je med strankama sporno. Gre namreč zgolj za uvodne ugotovitve, ki v ničemer ne nasprotujejo odločitvi, ki jo je sodišče sicer sprejelo.

6. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na prvo točko zahtevka zavrglo zato, ker z njim tožeča stranka ne zahteva ugotovitve pravice ali pravnega razmerja, pristnosti ali nepristnosti listine, kar je sicer lahko predmet ugotovitvene tožbe po 181. členu ZPP, ampak ugotovitev toženčevega posega v lipo in njegove nedopustnosti. Zahtevek je presojalo tudi v smislu 20. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in zaključilo, da ga ni mogoče opredeliti kot zahtevo, da je terjatev iz sklenjene sodne poravnave zapadla. Tožbeni zahtevek po drugi točki je zavrglo zato, ker je bila o isti zadevi že sklenjena sodna poravnava (308. člen ZPP).

7. Glede na vsebino sodne poravnave, ki sta jo pravdni stranki sklenili 5. 10. 2011, ni nobenega dvoma, da je neupravičen poseg v lipo predpogoj za zapadlost dogovorjene odškodnine v višini 1.000,00 EUR. Vendar pa je pritožnica v zmoti, ko meni, da bi moralo sodišče neupravičen poseg, da bi lahko dosegla izvršitev sodne poravnave, ugotoviti s sodbo, zapadlost pa bi bila nato njena avtomatična in logična posledica.

8. To v prvi vrsti ni dopustno. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ugotovitvena tožba, z zahtevkom kot ga je postavila tožnica v prvi točki, upoštevajoč 181. člen ZPP, ni dovoljena. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da takšnega zahtevka ni mogoče opredeliti niti kot zahtevka, da je terjatev po poravnavi zapadla (20. člen ZIZ (1)). Ne glede na navedeno, pa tožnica s sodbo, s katero bi sodišče ugotovilo (zgolj) nedopusten poseg v lipo, v izvršilnem postopku zapadlosti ne bi mogla dokazati. Listine, s katerimi lahko upnik v izvršbi dokazuje zapadlost, so namreč v 20. členu ZIZ taksativno naštete - med drugim je zapadlost mogoče dokazati s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev zapadla. Sodba, s katero bi bilo ugotovljeno zgolj to, da je izpolnjen pogoj za zapadlost, zato ni sodba z vsebino po 3. odstavku 20. člena ZIZ. Povedano drugače: tožnica bi morala s tožbo zahtevati ugotovitev, da je terjatev po sodni poravnavi določenega dne zapadla. Ali je šlo pri posegu toženca za nedopusten poseg ali ne, pa bi bilo v tem postopku predhodno vprašanje.

9. Na pravilnost odločitve, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more vplivati dejstvo, da je bil sklep o zavrženju tožbe izdan po dveh opravljenih narokih. Res je sicer, da zavrženje tožbe običajno sledi prehodnemu preizkusu tožbe, vendar pa v ZPP ni ovire, da se takšna odločitev ne bi smela sprejeti tudi v kasnejši fazi postopka. Tudi vprašanje, ali je takšno ravnanje sodišča ekonomično, na pravilnost odločitve ne more vplivati.

10. Zgolj v pojasnilo pa pritožbeno sodišče dodaja, da izvedba drugega naroka ni bila nepotrebna. Iz ustavne pravice do izjave namreč izhaja tudi pravica stranke, da sodišče ne sprejme odločitve, ki bi zanjo pomenila presenečenje. Razpravljajoči sodnik mora zato v nekaterih primerih stranki seznaniti tudi s svojimi pravnimi stališči. Tak primer je tudi, če sodnik med pravdo zavzame drugačno stališče od prejšnjega, s katerim je stranki na izrecen ali konkludenten način seznanil, to pa bi zahtevalo navajanje drugačnih dejstev, stranki pa kljub potrebni skrbnosti nista mogli predvideti, da bo sodnik zavzel stališče kot ga je. V tej zadevi sodišče tožbe v fazi predhodnega preizkusa ni zavrglo. Opravilo je tudi narok in izvedlo dokaz z ogledom. Vse to je kazalo, da bo sodišče o zahtevku meritorno odločilo. Ko je razpravljajoča sodnica glede dopustnosti tožbe zavzela drugačno stališče, je bilo stranki (posebej še tožnico) potrebno z njim seznaniti in jima omogočiti, da se ustrezno izjavita.

11. Odločitev o zavrženju tožbenega zahtevka po prvi točki je glede na obrazloženo pravilna, pravilna je tudi odločitev o zavrženju zahtevka po drugi točki, ki sicer s pritožbo ni izrecno izpodbijana. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje gre za zahtevek, glede katerega je že bila sklenjena sodna poravnava, ponovno sojenje v isti stvari pa ni dopustno.

12. Pritožba je torej neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere je v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

13. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v zavrnitvi pritožbe.

(1) Po 20. členu ZIZ je poravnava izvršljiva, če je terjatev iz poravnave zapadla. Zapadlost terjatve pa se dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno listino. Če zapadlosti na ta način ni mogoče dokazati, se dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev zapadla.