Jedro

Arbitri so citirano pogodbeno določilo razumeli, da arbitražni odločbi odreka pomen dokončnosti in izvršljivosti. Pritožbeno sodišče cit. pogodbenega določila ne presoja kot ničnega. Res je sicer, da pomen, ki so mu ga pripisali arbitri, nasprotuje 1. odst. 475. čl. ZPP, a takšen dogovor zato še ni ničen. Le pomena arbitražnega dogovora, ki izključuje sodno pristojnost, nima. Takšen pomen ima lahko namreč le takšen aritražni dogovor, po katerem ima arbitražna odločba nasproti strankam moč pravnomočne sodbe. To je bistvena značilnost arbitražne odločbe. Če ji jo dogovor odreka, sploh ne gre za arbitražni dogovor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se ugotovi, da je dogovor o arbitraži neveljaven. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da uveljavljani zahtevek ne presega zahtevka, predvidenega v 2. tč. 1. odst. 467. čl. ZPP, in da imenovani arbitri niso hoteli prevzeti dolžnosti. Presodilo je, da je 2. odst. 12. čl. Dogovora o arbitraži, ki predvideva, da je odločba arbitražne komisije za obe pravdni stranki dokončna, kot prvostopenjska odločba, nična. Zato ni odvezovala arbirov, da prevzeto delo dokončajo. Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo zaradi "vseh" pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Smisel uveljavljanega ugotovitvenega tožbenega zahtevka je, da se odpravi spor med strankama glede učinka spornega "arbitražnega dogovora". Tožeča stranka je namreč v tožbi trdila, tožena stranka pa tega ni prerekala, da slednja v gospodarskem sporu pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. VI Pg 8/94, ugovorja sodni pristojnosti prav zaradi spornega "arbitražnega dogovora". Pritožnik ni pojasnil, v čem naj bi bila "diskriminatorno" povzeta izpoved priče B. J. Pritožbeno sodišče zato na ta pritožbeni očitek ne more konkretno odgovoriti. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe sledi, da je bil razlog za nedokončanje arbitražnega postopka, nestrinjanje arbitrov glede vsebine 2. odst. 12. čl. Dogovora o arbitraži (v nadaljevanju Dogovor), ki se glasi: "Odločba arbitražne komisije je za obe stranki dokončna, kot prvostopenjska odločba." Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev pa sledi, da so arbitri cit. pogodbeno določilo razumeli, da arbitražni odločbi odreka pomen dokončnosti in izvršljivosti (prim. s tem v zvezi zapisnik o izpovedbi priče B. J., ki je med drugim izpovedal, da tožena stranka ni pristala na spremembo dogovora, po katerem bi arbitražno odločbo priznala kot "dokončno in izvršno", l. št. 27, zapisnik z glavne obravnave, ki je bila 10.5.2001). Pritožbeno sodišče drugače kot sodišče prve stopnje cit. pogodbenega določila ne presoja kot ničnega. Res je sicer, da pomen, ki so mu ga pripisali arbitri, nasprotuje 1. odst. 475. čl. ZPP (enako je določal v času zapisa spornega arbitražnega dogovora 483. čl. ZPP/77), a takšen dogovor zato še ni ničen. Le pomena arbitražnega dogovora, ki izključuje sodno pristojnost (1. odst. 464. čl. ZPP), nima. Takšen pomen ima lahko namreč le takšen aritražni dogovor, po katerem ima arbitražna odločba nasproti strankam moč pravnomočne sodbe. To je bistvena značilnost arbitražne odločbe. Če ji jo dogovor odreka, sploh ne gre za arbitražni dogovor. Poimenovanje pogodbe "Dogovor o arbitraži" tako ne ustreza pojmu arbitraže, kakršno ima v mislih ZPP v 459. čl. (in nasl.). Zato se pritožbeno sodišče ne more strinjati s pritožnikovim stališčem, da je sporni Dogovor v skladu s 1. odst. 475. čl. ZPP. Arbitri so ga namreč, upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, razumeli drugače (prim. zgoraj). Iz doslej razloženega sledi, zakaj je pravilna odločitev sodišča prve stopnje: kot arbitražni dogovor je sporni Dogovor neveljaven. Tudi če bi arbitri dokončali arbitriranje, to ne bi moglo biti ovira za odločanje sodišča o isti stvari, ker sodna pristojnost ni bila izključena. Velja še dodati, da je pravica do sodnega varstva ustavno zagotovljena pravica (23. čl. Ustave), zato izključitve te pravice terjajo primerno ozko razlago. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP), potem ko ni našlo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev.