Jedro

V drugem odstavku 102. člena ZDavP-2 je sicer res določeno, da davčni organ o zahtevi za odlog oziroma obročno plačevanje davka odloči (tudi) na podlagi podatkov iz svojih evidenc in podatkov iz evidenc drugih organov, ki jih lahko pridobi. Vendar je v istem odstavku navedenega člena določeno tudi, da o zahtevi odloči (tudi) na podlagi podatkov ter predloženih dokazov zavezanca, iz katerih so razvidne okoliščine za nastanek hujše gospodarske škode. Ker tožnik po tem, ko ga je prvostopenjski organ po prejemu vloge za odlog oziroma obročno plačilo DDV pozval, naj le-to dopolni in ga ob tem podrobno poučil o tem, kakšna dokazila mora predložiti, če želi uveljaviti odlog plačila, teh ni predložil, je odločitev o zavrnitvi vloge pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se opira.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ), je z odločbo št. DT 4292-14887/2011 4 0804 02 z dne 15. 9. 2011 odločil, da se zahteva tožnika za odlog oziroma obročno plačilo davka na dodano vrednost (DDV) zavrne.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnik pri prvostopenjskem organu dne 18. 8. 2011 po prejetem opominu pred začetkom davčne izvršbe zaprosil za odlog oziroma obročno plačilo DDV. V vlogi je navedel, da bi bilo zaradi morebitne davčne izvršbe poslovanje oteženo, kar bi lahko privedlo do stečaja. Prvostopenjski organ se nato sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), in sicer na 102. člen, ki v prvem odstavku določba, da davčni organ lahko dovoli odlog oziroma obročno plačilo davka za čas do dveh let oziroma v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi davčnemu zavezancu odlog oziroma obročno plačilo davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Sklicuje se tudi na določbe Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), in sicer na njegov 14. in 42. člen ter navaja, da tožnik ni predložil nobenih dokazil, s katerimi bi izkazal okoliščine za nastanek hujše gospodarske škode. Ob tem navaja tudi določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Nedvomno plačilo davčnega dolga predstavlja za tožnika finančno breme, vendar je bistvo določbe 102. člena ZDavP-2 v možnosti odloženega oziroma obročnega plačila zaradi trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zavezanca kot posledice okoliščin, na katere ni mogel vplivati in mu zaradi tega grozi hujša gospodarska škoda. V tem primeru pa tožnik ni predložil nobenega dokazila, ki bi dokazovalo stanje trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov, na katero tožnik ni mogel vplivati in bi mu nastala hujša gospodarska škoda v smislu določbe 102. člena ZDavP-2. Ker tožnik ni dokazal, da izpolnjuje pogoje za odlog oziroma obročno plačilo skladno z določili ZDavP-2 in Pravilnika, je prvostopenjski organ zahtevo za odlog oziroma obročno plačilo DDV zavrnil. Tožnik je zoper prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-31-416/2010-2 z dne 26. 1. 2012 zavrnilo. Drugostopenjski organ pritrjuje odločitvi, da v zadevi niso podani pogoji za odlog ali obročno plačilo davčnega dolga na podlagi 102. člena ZDavP-2. Dodaja, da morajo biti po določbah ZDavP-2 in Pravilnika kumulativno izpolnjeni pogoji, da je zavezanec plačilno nezmožen, da je plačilna nezmožnost nastala iz razlogov, na katere zavezanec ni mogel vplivati, in da mu grozi hujša gospodarska škoda, ki bi jo odlog plačila lahko preprečil. Poudari še, da je dokazno breme glede ugotavljanja hujše gospodarske škode na strani zavezanca.

Tožnik odločbi nasprotuje in jo izpodbija s tožbo. V tožbi, enako kot med postopkom, poudarja, da je v nastali situaciji na trgu nepremičnin izgubil prihodke in da na te okoliščine ni mogel vplivati. Prisilna izterjava davčnega dolga bi pri tožniku povzročila blokado računa, nemožnost plačevanja delavcev in posledično stečaj. S tem pa mu grozi večja gospodarska škoda, ki pa bi jo lahko z obročnim plačevanjem davka preprečil. Glede opredelitve, da ni izkazal obstoja pogojev iz 102. člena ZDavP-2, navaja, da ima tožena stranka vpogled v njegovo finančno stanje in je zato menil, da bo to zadoščalo. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, je med strankama v zadevi sporno, ali je tožnik izkazal izpolnjevanje v prvem odstavku 102. člena ZDavP in v 41. do 43. člena Pravilnika predpisanih pogojev za odlog in obročno plačevanje davka v primerih hujše gospodarske škode. Pri tem sta oba organa pravilno navedla, da so v 102. členu ZDavP-2 taksativno našteti vsi pogoji, ki jih mora davčni zavezanec izkazati in jih tudi izpolnjevati kumulativno. Podrobnejša merila pa so predpisana v Pravilniku. Ni dvoma, da gre pri odlogu oziroma obročnem plačilu davka za ugodnost, ki jo lahko davčni zavezanec pridobi zgolj ob izpolnjevanju predpisanih pogojev.

Sodišče v zvezi s tožbeno navedbo, da je zaradi tega, ker ima tožena stranka vpogled v tožnikovo finančno stanje, menil, da bo to v zadevi zadostovalo, pripominja, da je v drugem odstavku 102. člena ZDavP-2 sicer res določeno, da davčni organ o zahtevi odloči (tudi) na podlagi podatkov iz svojih evidenc in podatkov iz evidenc drugih organov, ki jih lahko pridobi. Vendar je v istem odstavku navedenega člena ZDavP-2 tudi določeno, da organ o zahtevi odloči (tudi) na podlagi podatkov ter predloženih dokazov zavezanca, iz katerih so razvidne okoliščine za nastanek hujše gospodarske škode. Ker tožnik, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, po tem, ko ga je prvostopenjski organ po prejemu vloge za odlog oziroma obročno plačilo DDV pozval, naj le-to dopolni in ga ob tem podrobno poučil o tem, kakšna dokazila mora predložiti, če želi uveljaviti odlog plačila, ni predložil ustreznih dokazil v smislu 102. člena ZDavP-2 in določb Pravilnika, je tudi po presoji sodišča odločitev obeh davčnih organov pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicujeta.

Sicer pa se sodišče strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.