Jedro

Tožbi je bilo ugodeno, ker tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni presodila dokazov, ki so bili izvedeni v upravnem postopku, s čemer je bistveno kršila pravila postopka (7., 9., 159. in 209/2 člen ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani z dne 15.9.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je tožnik zase in za svojo mladoletno hči vložil pri Sekretariatu za notranje zadeve mesta. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbi 1. in 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS). Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba v času agresije na Republiko Slovenijo deloval zoper njene interese in njeno samostojnost, zaradi česar bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po oceni tožene stranke pomenil nevarnost za obrambo in varnost države. Zato je tožena stranka zavrnila njegovo vlogo na podlagi 3. odstavka 40. člena navedenega zakona. Ker otrok do dopolnjenega 18 leta starosti pridobi državljanstvo Republike Slovenije pod pogoji iz 14. člena navedenega zakona, po mnenju tožene stranke v konkretnem primeru tudi niso izpolnjeni pogoji za sprejem mladoletne hčere v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker je pri njeni izdaji tožena stranka zaradi napačnega pojmovanja oziroma uporabe določb o diskrecijski pravici odločanja po 3. odstavku 40. člena navedenega zakona kršila določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kar je imelo za posledico zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in popolnoma pavšalno oceno, da so pri tožniku podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena navedenega zakona, ki opravičujejo zavrnitev vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ob pravilni uporabi določbe 3. odstavka 40. člena navedenega zakona in določb ZUP je bila tožena stranka dolžna v upravnem postopku izvesti vse potrebne dokaze in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj pravilno in popolno ugotoviti vsa bistvena dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na razloge iz 8. točke 1. odstavka 10. člena navedenega zakona. Tožena stranka bi potem morala tudi pravilno oceniti, ali iz tako ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da so pri tožniku podani razlogi iz navedene določbe. Šele po morebitni pravilni oceni, da so ti razlogi podani, pa bi tožena stranka lahko uporabila svojo pravico diskrecijske ocene in odločila, ali bo tožnik, kljub obstoju teh razlogov, sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, ali ne. To pomeni, da diskrecijska ocena ne zajema področje ugotavljanja obstoja dejstev, ki so vsebina razlogov iz 8. točke 1. odstavka 10. člena navedenega zakona, ker se mora obstoj teh dejstev oziroma razlogov ugotoviti po pravilih dokazovanja, ki so predpisana predvsem z določbami 9. in 159. člena ZUP. Pri tem ne more biti arbitriranja oziroma pravice izbire v oceni, ali so ta dejstva oziroma razlogi podani, ali ne. Obstoj teh dejstev oziroma razlogov mora biti nedvomno ugotovljen in ta ugotovitev predstavlja dejansko stanje, ki je, za razliko od diskrecijske ocene, lahko podvrženo oceni zakonitosti. Diskrecijska pravica tako, kot je opredeljena v 3. odstavku 40. člena navedenega zakona, pomeni le to, da ima tožena stranka pravico odločiti, da se sprejme v državljanstvo oseba, ki izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, čeprav je bilo ugotovljeno, da so pri tej osebi podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena navedenega zakona. Diskrecijska pravica nikakor ne pomeni upravičenje organa, da odloča po svoji volji, ne da bi upošteval pravila ZUP o dokazovanju in vsebini odločb. Ta pravila mora tožena stranka spoštovati tudi v primeru, ko se kot prosilec za sprejem v državljanstvo pojavlja bivši pripadnik varnostne službe JLA, ker pripadnost tej službi že sama po sebi ne pomeni odklonitev vloge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V nasprotnem bi zakonodajalec izrecno predpisal, da te osebe ne morejo biti sprejete v državljanstvo Republike Slovenije. V konkretnem primeru v razlogih izpodbijane odločbe tožena stranka sploh ni navedla, katera dejstva in okoliščine je ugotovila v upravnem postopku tako, da ni razvidno, na podlagi katerih okoliščin je prišla do sklepa, da je tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo deloval zoper njene interese. Zaradi te pomanjkljivosti izpodbijano odločbo ni možno preizkusiti in je zato potrebno ugoditi tožbi in odpraviti izpodbijano odločbo ter zadevo vrniti toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo pravilno in popolnoma ugotovila vsa dejstva, ki so pomembna za odločanje o tožnikovi vlogi.

Mladoletna tožnica pa v tožbi meni, da so navedene pomanjkljivosti izpodbijane odločbe pri reševanju vloge tožnika imele za posledico tudi nepravilno odločbo o njeni vlogi za sprejem v državljanstvo in se pridružuje predlogu tožnika za odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek in odločanje.

Tožnika predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek in odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijano odločbo izdala na podlagi ocene, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za obrambo države. V upravnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bil tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo aktivna vojaška oseba, po činu zastavnik I. razreda ter da je bil pripadnik varnostne službe JA (KOS-a). Iz izjave, ki jo je na zapisnik pri toženi stranki podala pooblaščena uradna oseba Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, je razvidno, da je tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo deloval obveščevalno za pristojne službe JA, po agresiji pa je bil udeležen tudi pri oblikovanju in delovanju naglega vojaškega sodišča, ki je delovalo v vojaških objektih v Ljubljani. Nesporno je, da je tožnik kot pripadnik varnostne službe JA vsaj omogočal izvajanje represivnih ukrepov zoper Republiko Slovenijo, pri čemer pa ni pomembno dejstvo, ali je bilo to po uradni dolžnosti ali prostovoljno. Tožena stranka je v upravnem postopku zaslišala tožnika in ga pred tem seznanila z vsemi ugotovitvami o njegovem delovanju, s katerimi je razpolagala. Na zaslišanju je tožnik sicer zanikal vsakršno delovanje zoper Republiko Slovenijo, vendar pa je tožena stranka ocenila, da je izjava pooblaščene uradne osebe Ministrstva za obrambo Republike Slovenije verodostojnejši dokaz od izjave tožnika, saj je Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije tisti pristojni organ, ki ugotavlja obstoj morebitnih zadržkov na področju obrambe države. Ob upoštevanju dokumentacije v upravnem spisu in ob presoji vseh razpoložljivih dokazov je tožena stranka ocenila, da bi bil sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije v nasprotju z interesi obrambe države. Zato je v skladu s 3. odstavkom 40. člena navedenega zakona njegovo vlogo zavrnila. Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga sodišču, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Glede na izključno pavšalno obrazložitev izpodbijane odločbe ima, po presoji sodišča, tožnik prav.

Tožena stranka namreč v izpodbijani odločbi ni presodila dokazov, ki so bili izvedeni v upravnem postopku, predvsem v zvezi z delovanjem tožnika kot pripadnika varnostne službe JA pred, med in po agresiji JA na Republiko Slovenijo. Če izvedeni dokazi v odločbi niso bili presojeni, je to bistvena kršitev pravil postopka (določbe 7., 9., 159. in 2. odstavka 209. člena ZUP, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91-I - smiselno uporablja kot republiški predpis). Prosta presoja dokazov v povezavi z načelom materialne resnice (7. člen) in s splošno določbo o dokazovanju (159. člen), kar tožnik pravilno ugotavlja v tožbi, v ZUP ne pomeni, da organ, ko na podlagi te presoje sprejema svoj sklep, ni z ničemer vezan, ker je organ dolžan iz ugotovljenih dejstev izvesti logičen zaključek o dejanskem stanju in obrazložiti, zakaj posameznim dokazom ni poklonil vere oziroma zakaj določenih dokazov ne more vzeti za zanesljive. To pomeni, da je treba v vsakem primeru obrazložiti, zakaj se tudi eni priči verjame. Taka obrazložitev pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja. V izpodbijani odločbi je namreč tožena stranka le pavšalno navedla, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba v času agresije na Republiko Slovenijo deloval zoper interese Republike Slovenije in njeno samostojnost, zaradi česar bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za obrambo in varnost države. To pa glede na navedene določbe ZUP ne zadošča. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala odpraviti navedeno bistveno kršitev pravil postopka in ponovno odločiti o vlogi tožnikov.

Tožena stranka je sicer z odgovorom na tožbo dopolnila svoje navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe, s presojo dokazov, ki so bili izvedeni v upravnem postopku. Po presoji sodišča pa se z naknadno obrazložitvijo izpodbijane odločbe pomanjkljivosti ne odklanja, ker mora biti obrazložitev v sami odločbi, s čimer je omogočena kontrola, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali je bil pravilno uporabljen ustrezni materialni predpis (3. odstavek 40. člena, v zvezi z 8. točko 1. odstavka 10. člena navedenega zakona o državljanstvu Republike Slovenije).

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporablja kot republiški predpis. Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).