Jedro

Napačno je pritožbeno stališče tožencev, da izdaja zamudnega sklepa oziroma uporaba določila 318. čl. ZPP ne pride v poštev v posestnih sporih, v katerih se odloča s sklepom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudnim sklepom ugotovilo, da sta toženca motila tožnika v njuni posesti rotacijske freze s priključkom za traktor, s tem da sta jo vzela iz njunega gospodarskega poslopja in jo odpeljala. Hkrati je tožencema naložilo, da omenjeno frezo vrneta tožnikoma in da se v bodoče vzdržita takšnega ali podobnega ravnanja. Odločilo je še, da toženca povrneta tožnikoma pravdne stroške v znesku 52.485,00 SIT.

Toženca sta proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajata, da je sodišče napačno uporabilo določilo 318. čl. ZPP, ki ureja izdajo zamudne sodbe, saj uporabo tega določila 332. čl. ZPP ne predvideva. Navedla sta še, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 142. čl. ZPP, ker drugotoženi stranki ni bila pravilno vročena tožba. Zato niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudnega sklepa proti njej. Izpodbijana odločitev je napačna tudi zato, ker toženi stranki nista nikjer zatrjevali, da sta imeli posest na sporni frezi, temveč, da je bila freza odpeljana iz poslopja, ki ga imata v posesti. Po določilu 318. čl. ZPP pa mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Navedla sta še, da tožnika nista še nikoli imela freze v posesti, da jo je kupil prvotoženec, da jo je tudi izključno sam uporabljal vse od nakupa dalje, da je imel vedno neomejen dostop do nje, da jo je imel tudi izključno on v posesti, medtem ko je tožnika nikoli nista uporabljala, kar potrjuje tudi njen napačen opis v tožbi.

Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Napačno je pritožbeno stališče tožencev, da izdaja zamudnega sklepa oziroma uporaba določila 318. čl. ZPP ne pride v poštev v posestnih sporih, v katerih se odloča s sklepom. Izdaja zamudnega sklepa oziroma sklepa zaradi izostanka po določilih prej veljavnega ZPP (z obema sklepoma se uveljavlja koncept afirmativne litiskontestacije) v sodni praksi nikoli ni bila sporna, enako pa tudi v pravni teoriji ne (Jože Juhart, Civilno procesno pravo, str. 565, Triva Belajec, Civilno pravdno procesno pravo, str. 664). Sklep, izdan v posestnem sporu je namreč končni meritorni sklep, s katerim se odloča o utemeljenosti dajatvenega tožbenega zahtevka in ima značaj končne sodbe v rednem postopku. Prav to ga razlikuje od vseh drugih sklepov, ki jih izda sodišče med postopkom in ki so navedeni v določilih od 329. do 332. čl. ZPP.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, s katerimi toženca uveljavljata neobstoj pogojev za izdajo zamudnega sklepa. Tako bi bil lahko očitek nepravilne vročitve upošteven, če bi bil z dejanskimi trditvami opredeljen tako, da bi te kazale, da stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. tč. 2. odst 339. čl. ZPP). Vendar pa toženca trditve, da jima ni bila dana možnost obrvnavanja pred sodiščem, niti ne navajata oziroma ne opredeljujeta okoliščin, ki bi kazale na takšno kršitev.

Neutemeljen pa je tudi očitek nesklepčnosti tožbenega zahtevka tožnikov, češ da sploh ne zatrjujeta posesti na sporni frezi. Posest se kaže v dejanskosti določene uporabe stvari. Prav to pa sta toženca zatrjevala v drugem odstavku tožbe, ko sta navedla, da uporabljata za obdelovanje kmetije rotacijsko frezo s priključkom za traktor, ki jo hranita v gospodarskem postopku - podu.

Z ostalimi pritožbenimi trditvami toženca izpodbijata dejansko podlago odločitve. To pa je nedovoljen pritožbeni razlog, saj se zamudni sklep ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 338. čl. ZPP).

Glede na navedeno se pritožba izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi zamudni sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Sodišče je še odločilo, da tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj strošek njunega odgovora na pritožbo ni bil potreben (155. čl. ZPP). Sodišče druge stopnje namreč obravnava pritožbo zoper sklep izdan v postopku v pravdah zaradi motenja posesti po določilih 363. do 366. čl. ZPP. Prav v slednjem določilu pa je določeno, da se v postopku s pritožbo zoper sklep ne uporabljajo določbe odgovora na pritožbo, kar pomeni, da je bilo vročanje pritožbe tožnikoma v odgovor nepotrebno procesno dejanje sodišča.