Jedro

Tožnica sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni napisala sama, temveč je tožena stranka odpoved natisnila na prazen list papirja s tožničinim podpisom, saj je tožnica na zahtevo delodajalca podpisala prazen list papirja skupaj s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za nedoločen čas. Taka odpoved ne more imeti učinka in je nična. Tožena stranka je tožnico odjavila iz zavarovanj neutemeljeno in brez pravne podlage, s tem pa je izvedla nezakonito odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi. Delovno razmerje tožnici tako še vedno traja, zato je upravičena do reintegracije in reparacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala s tem, da je tožnico kot zaposleno odjavila iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja z dnem 30. 6. 2012, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Ugodilo je zahtevku za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 30. 6. 2012, temveč še traja, in da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 1. 2012, jo pozvati nazaj na delo, ji za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo in jo prijaviti v socialna zavarovanja ter ji obračunati bruto plačo oz. za čas bolniškega staleža nadomestilo plače (razen za čas porodniškega dopusta ter dopusta za nego in varstvo otroka), od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do ponovnega nastopa dela, in ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto plačo oz. nadomestilo plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov plače dalje do plačila, ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, vse v roku osmih dni, pod izvršbo. Kar je tožnica zahtevala več, je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je nadalje s sklepom odločilo, da se postopek ustavi v delu tožbenega zahtevka, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici v roku treh dni izročiti potrdilo o obračunanih in prejetih plačah za mesece januar - maj 2012 oziroma ji za te mesece izročiti plačilne liste, vse pod izvršbo.“(I. točka izreka sklepa). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 288,12 EUR ter nakazati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, stroške v višini 280,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka sklepa).

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da je tožnica najprej zatrjevala, da podpis na sporni odpovedi ni njen, nato pa je po izvedbi dokaza z grafologom svojo izjavo spremenila. Sodišče je tožnici nekritično verjelo tudi, da vsebine sporne odpovedi ni napisala ona. Skladnim in enotnim pričanjem sodišče ni sledilo iz razloga, ker je A.A. partnerka direktorja tožene stranka, B.B. pa njegova mati. Sodišče ni upoštevalo niti izjave C.C., ki ni v nikakršnem razmerju do tožene stranke. Tožnica je spreminjala tudi izjavo o tem, kdaj naj bi se direktor do nje neprimerno vedel in je nato morala v bolniški stalež. Da tožnica ne govori resnice, kaže izpovedba priče D.D., ki je potrdila, da direktor tožene stranke ob dogodku, ko je tožnica krvavela, ni bil prisoten. Sodišče se do opisanih neskladij ni opredelilo, temveč je navedbe tožnice o poteku dogodkov štelo za resnične. Tožničina izpovedba je nelogična tudi v delu, kdaj je izvedela za nosečnost in o tem seznanila toženo stranko. Sodišče je spregledalo izpovedbo E.E., da ni opazila, da bi tožena stranka novico o nosečnosti slabo sprejela, zato je napačno zaključilo, da je bila tožničina nosečnost razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnici. Sodišče ni navedlo nobenega dokaza, da je tožena stranka izkoristila bianco papir, ki naj bi ga tožnica podpisala ob podpisu pogodbe. Nelogičen je zaključek, da je odpoved falsificirana in da tožnica ni podala odpovedi zato, ker je bila z direktorjem tožene stranke v dobrem odnosu. Dejstvo, da je v odpovedi napačno zapisana številka naslova, pa ne more pomeniti, da odpovedi ni napisala tožnica. Priča D.D. je obstoj domnevne bianco listine izpostavila šele na izrecno vprašanje tožene stranke, čeprav bi bilo pričakovati, da bi ji ta okoliščina obstoja bianco dokumenta prišla na misel že prej. Odpoved sporne pogodbe je bila podpisana s strani tožnice, kar dokazujejo pričanja direktorja tožene stranke, C.C. ter izvedenec grafolog. Tožena stranka pa je tudi dokazala, da tožnici v podpis ni dala bianco listine in da ni imela motiva za to, da bi tožnici odpoved podala zaradi nosečnosti.

Tožnica je v odgovoru na tožbo izpostavila, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno ugotovilo, da tožnica odpovedi nikoli ni podala. Priča D.D. je v zvezi s tem izpovedala, da bi sodelavci vedeli, če bi tožnica podala odpoved pogodbe o zaposlitvi ali bi imela kakšno drugo zaposlitev, ki bi bila razlog za odpoved. Tožnica je na začetku postopka utemeljeno dvomila v to, da je podpis na odpovedi njen, saj je podpisana s celim imenom in priimkom, sama pa se tako ne podpisuje pogosto.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki 1. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožnica dne 30. 3. 2012 toženi stranki dejansko podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Medtem ko med strankama ni (več) sporno, da je podpis na tej odpovedi tožničin, pa je sporno, kdo je napisal besedilo, in sicer tožnica ali tožena stranka. Tožnica trdi, da je tožena stranka uporabila bianco list, ki ga je podpisala skupaj s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je tožničinim trditvam verjelo in razsodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožnici podala s tem, da jo je odjavila iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja z dnem 30. 6. 2012, nezakonita in se razveljavi, tožnici pa delovno razmerje pri toženi stranki še traja.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožnica svojo izjavo tekom postopka spreminjala. Tožničino pričanje je bilo namreč enovito in argumentirano, zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Tožnica je pojasnila, da odpovedi ni podpisala - vseskozi je trdila, da je podpisala prazen list papirja, o čemer je izpovedala tudi priča D.D.. Poudarila je, da je (ob podpisu pogodbe o zaposlitvi) z istim „kulijem“ kot pogodbo podpisala tudi prazen list papirja, kar nenazadnje izhaja iz originalov teh listin v prilogah B21 in B22. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica dejansko podpisala prazen list papirja, ki ga je nato tožena stranka uporabila. Na takšen zaključek ne vpliva dejstvo, da praznega papirja sicer ni podpisala nobena druga izmed zaslišanih prič. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba o nelogičnosti tožničine izjave o tem, kdaj je o nosečnosti obvestila toženo stranko. Tožnica je namreč pojasnila, da je toženi stranki za nosečnost povedala v maju 2012, kar sta potrdili tudi priči D.D. in E.E.. Dne 7. 6. 2012 je tožnico z delovnega mesta zaradi krvavitve odpeljal rešilec, kar izhaja tudi iz pričanja D.D. in priloge A14. Ni mogoče, da ne direktor tožene stranke, ne A.A. in ne C.C. ne bi ničesar vedeli o tem dogodku na delovnem mestu, saj so nenazadnje morali poskrbeti za nemoten potek dela in tožnico v delovnem procesu nadomestiti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo verodostojnost izpovedb zaslišanih prič in za najbolj verodostojne štelo prav izpovedbi prič D.D. in E.E..

Pravilno je tudi sklepanje sodišče prve stopnje, da je skoraj neverjetno, da bi tožnica - če bi res sama napisala sporno odpoved - napačno zapisala svoj naslov, saj ves čas živi na naslovu ... (in ne ..., kot je navedeno v odpovedi). Sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključuje, da je tožnica laik, zato navedba o odpovednem roku v odpovedi zbuja dodaten dvom o tem, da bi tožnica odpoved napisala sama. Po mnenju pritožbenega sodišča pa na nepristnost odpovedi kaže tudi to, da se je na izvod odpovedi, ki jo je obdržala tožena stranka, podpisal direktor in priča C.C., čeprav za to v vsakdanjem poslovanju ni potrebe (ponavadi se napiše kvečjemu datum prejema).

Iz vsega navedenega izhaja, da tožnica odpovedi z dne 29. 3. 2012 ni napisala sama, temveč je tožena stranka odpoved natisnila na prazen list papirja s tožničinim podpisom. Taka odpoved pa ne more imeti učinka in je nična. Tožena stranka svojih trditev o tem, da je odpoved pristna in da jo je tožnica podala zato, ker je pričakovala boljšo službo v lokalu F., ni dokazala. V zvezi s tem bi lahko predlagala zaslišanje prič, predvsem zakonitega zastopnika gostinskega lokala, ki bi lahko izpovedal ali je s tožnico bila dogovorjena zaposlitev. Kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tožnico dne 30. 6. 2012 odjavila iz zavarovanj neutemeljeno in brez pravne podlage, s tem pa je izvedla nezakonito odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi. Delovno razmerje tožnici tako še vedno traja, zato je upravičena do reintegracije in reparacije, kakor je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica skladno s 1. odstavkom 155. člena ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe.