Jedro

Ob zadostni skrbnosti bi toženca vsa dejstva in dokaze lahko navedla že v pismenih vlogah pred narokom za glavno obravnavo (v sporu majhne vrednosti).

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2005/07022 z dne 24.8.2005, obdržalo v veljavi tako, da je prvi toženec dolžan plačati tožniku 347,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2002 do plačila, oba toženca solidarno sta mu dolžna plačati 66,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2002 do plačila in mu tudi solidarno povrniti izvršilne stroške v višini 114,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.8.2005 do plačila, vse v roku 8 dni; toženca pa sta tožniku dolžna solidarno povrniti v 8 dneh tudi stroške pravdnega postopka v višini 302,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se toženca pravočasno pritožujeta zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne gre za spor majhne vrednosti, saj je vtoževani znesek znašal 710.988,00 SIT, kar presega vrednost iz 1. odstavka 442. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Specifikacija tožnikovega računa št. 163/2002, glede zadeve A. E. ni obračunana v skladu z Zakonom o odvetništvu in v skladu z veljavno odvetniško tarifo. Dopis stranki in kopija pritožbe 14.9.1999, sta že zajeta v stroških pritožbe, pooblaščenec tudi ni mogel sestaviti pritožbe in odgovora na pritožbo istega dne (14.9.1999). Tožnik je torej toženkama zaračunaval storitve, ki jih ni opravil. Sodišče tudi ni obrazložilo, katere postavke je priznalo in katere ne, sodbe se zato ne da preizkusiti. Sodišče je presodilo, da je bil ugovor tožencev, da sta storitve poravnala v gotovini, pavšalen in da zanj nista predložila nobenega dokaza, hkrati pa je zavrnilo dokaz z zaslišanjem pravdnih strank. Sodišče bi moralo toženca tudi pozvati, naj svoje navede dopolnita, če je menilo, da so ugovori pavšalni.

Pritožba ni utemeljena.

Ves čas postopka je jasno, da tožnik vtožuje le 413,72 EUR oziroma prej 99.144,00 SIT, torej le del zneska iz računa št. 163/2002. Pravilno je zato sodišče prve stopnje spor štelo za spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena ZPP). Neupoštevane so pritožbene navedbe v zvezi s konkretnimi postavkami, ki naj bi jih tožnik (odvetnik) tožencema napačno zaračunal. Gre za pritožbene novote (v postopku pred sodiščem prve stopnje, sta toženca napačnemu izračunu le pavšalno ugovarjala), zato jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je tožnik že v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine specificirano navedel, plačilo katerih odvetniških storitev in v kakšni višini, je predmet njegovega zahtevka, predlogu pa priložil tudi poročilo o opravljenih storitvah (priloga spisa A2), enako je storil tudi v prvi in v drugi pripravljalni vlogi, predložil pa je tudi dodatno obsežno listinsko dokumentacijo, ki izkazuje opravljene odvetniške storitve. Ugovor tožencev je bil le, da je vsota nerazumljiva in da sta že zahtevala pojasnilo (glej ugovor list. št. 9), v pripravljalni vlogi z dne 29.5.2008 pa še, da ne razumeta, kako je tožnik prišel do vtoževanega zneska in da v spisu ni nobene specifikacije (prim. pripravljalno vlogo list. št. 22). Kljub povsem pavšalnim ugovorom tožencev, je sodišče prve stopnje odmero preverilo in zaključilo, da je obračun v skladu z določbami Zakona o odvetništvu in z Odvetniško tarifo. Tožniku je torej priznalo vse vtoževane odvetniške storitve, katere pa so to, pa je jasno razvidno že iz predloga za izvršbo (v zvezi s prilogo A2). V ugovoru sta toženca še navedla, da sta vse storitve poravnala v gotovini, za to trditev pa nista predložila nobenega dokaza (glej ugovor). Ne drži, da sta v dokaz te svoje trditve, predlagala svoje zaslišanje. Ta dokaz sta predlagala šele v vlogi z dne 29.5.2008, ki pa ne vsebuje trditev o plačilu računa (glej pripravljalno vlogo list. št. 22). Nobene kršitve določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo s tem, ko ju v zvezi s tem vprašanjem ni zaslišalo. Tudi, če sprejmemo stališče, da je materialno procesno vodstvo možno tudi v postopkih v sporih majhne vrednosti, sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 285. člena ZPP. Kar trikrat je bila tožencema dana možnost, da odgovorita na specificirane zahtevke tožnika, pa tega nista storila. Ni bila dolžnost sodišča, da ju še četrtič, na naroku, na to opozarja. To bi preseglo dolžnost sodišča iz naslova materialnega procesnega vodstva. Nedvomno bi toženca, ob zadostni meri skrbnosti, lahko vsa potrebna dejstva in dokaze navedla oziroma predlagala že v pismenih vlogah pred narokom v tej zadevi.

Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in zakonita, očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo, pri odločitvi je pravilno uporabilo tudi materialno pravo (določbe mandatne pogodbe), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).