Jedro

Tožnica, ki je po ugotovljeni invalidnosti prejemala nadomestilo zaradi nižje plače na drugem ustreznem delu, je ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti upravičena do odpravnine, pri izračunu katere je potrebno upoštevati tako dejansko prejeto plačo kot nadomestilo plače.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v prvem odstavku delno spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožnici obračunati znesek 1.999,36 EUR in ji po odvodu predpisanih prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2006 do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da izplača tožnici znesek 1.999,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2006 do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe je v presežku do višine vtoževanega zneska 3.202,41 EUR (torej za znesek 1.203,05 EUR) tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrnilo. V tretjem odstavku izreka izpodbijane sodbe je odločilo o pravdnih stroških in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati njene pravdne stroške v znesku 286,48 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo (smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in tožnici naloži v plačilo vse stroške postopka. V pritožbi navaja, da se v osnovo za obračun odpravnine ne more upoštevati nadomestilo plače, ki ga je tožnica prejela od ZPIZ zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Prvi odstavek 109. člena ZDR jasno določa, da se šteje kot osnova za izračun odpravnine dejansko prejeta plača. Tožena stranka se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je potrebno nadomestilo, ki ga je tožnica prejela od ZPIZ, upoštevati tudi zato, da se zagotovi enako obravnavanje in enako zagotavljanje varstva pravic delavca, ki zaradi invalidnosti in razporeditve na drugo delovno mesto prejema nižjo plačo. S tem, ko je tožnica prejemala plačo v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto in obenem prejela tudi nadomestilo plače od ZPIZ, je bila v boljšem finančnem položaju, saj bi bila njena plača na prejšnjem delovnem mestu nižja od skupnega zneska dejansko izplačane plače in nadomestila plače s strani ZPIZ. Dejstvo je, da sta pravdni stranki svobodno in prostovoljno sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, s katero sta določili medsebojne pravice in obveznosti ter plačo, prvostopenjsko sodišče pa je v to pogodbo neupravičeno poseglo. Napačno je obračunana tudi višina odpravnine, saj odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podleže obračunu in plačevanju prispevkov. To izhaja iz 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 in nadalj.) v zvezi z 2. členom Pravilnika o določitvi odpravnin zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov za namene izvajanja Zakona o dohodnini in Zakona o prispevkih za socialno varnost (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 114/2002 in nadalj.). Na podlagi navedenih določb in glede na 6. člen ZPSV se od odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti plačujejo prispevki, ki bremenijo tožnico, izračunati in odtegniti pa jih mora tožena stranka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica prvotno vtoževala izplačilo razlike v odpravnini zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ta razlika v odpravnini je predstavljala znesek obračunanih prispevkov od odpravnine, ki je bila tožnici izračunana na podlagi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in ki je znašala 5.219,64 EUR, od tega zneska odtegnjeni prispevki pa 1.153,54 EUR. Tekom postopka je tožnica razširila tožbeni zahtevek še na plačilo razlike v odpravnini v višini 3.202,41 EUR (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi). To razširitev je utemeljila s tem, da bi morala tožena stranka pri obračunu višine odpravnine, ki je tožnici pripadala zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, upoštevati tudi nadomestilo plače, ki ga je tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti prejela po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Na prvem naroku za glavno obravnavo je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je tožnica že z vložitvijo tožbe predlagala izvedbo vzorčnega postopka in ob dejstvu, da je kot vzorčni postopek tekel postopek v zadevi prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 198/2007 (kjer je že bila izdana sodna odločba), del tožbenega zahtevka tožnice, ki se je nanašal na plačilo zneska 1.153,54 EUR (delež prispevkov), izločilo iz tega spisa in zanj odprlo nov spis. Na tem naroku je bilo nadalje nesporno ugotovljeno, da ostaja kot sporen še tožničin zahtevek za plačilo zneska 3.202,41 EUR (torej zahtevek, ki ga je tožnica vtoževala v okviru razširitve tožbe).

Sodišče prve stopnje je po izvedbi listinskih dokazov, ki sta jih v spis vložili stranki do konca prvega naroka za glavno obravnavo, tožnici delno ugodilo in ji prisodilo del vtoževanega zneska v višini 1.999,36 EUR z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem (za znesek 1.203,05 EUR) pa je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaključilo je, da je potrebno pri določitvi osnove za obračun odpravnine poleg dejansko prejete plače, ki jo je tožnica prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, upoštevati tudi nadomestilo plače, ki ga je tožnica prejela zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Ker pa je ugotovilo, da pripadajoča odpravnina, izračunana ob upoštevanju zgoraj navedene osnove in drugega odstavka 109. člena ZDR, presega znesek, ki ga opredeljuje tretji odstavek 109. člena ZDR, je tožnici prisodilo del odpravnine, ki je z že izplačanim delom odpravnine dosegel 10-kratnik osnove iz člena 109/1 ZDR, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je potrebno v primeru, ko delavec poleg dejanske plače, ki jo dobiva na drugem ustreznem delu (katerega je zasedel v skladu z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.), prejema tudi nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, pri izračunu osnove za izračun odpravnine po 109. členu ZDR upoštevati obe vrsti prejemkov. Kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, je namen nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu zagotoviti delavcu, ki zaradi invalidnosti III. kategorije dela na svojem delovnem mestu ne more več opravljati, enak materialni položaj kot pred nastankom invalidnosti. V nasprotnem primeru bi bil delavec, ki bi zaradi invalidnosti, torej iz objektivnega razloga, delal na drugem delovnem mestu za nižjo plačo, v neenakem položaju oziroma v manj ugodnem položaju, kot na prejšnjem delovnem mestu, oziroma tudi glede na ostale delavce, ki bi še vedno delali na takih delovnih mestih, na katerih je delal delavec invalid pred nastankom invalidnosti. Na novem, drugem ustreznem delu, bi delavec invalid lahko dobil nižjo plačo, s tem bi bil prikrajšan v materialnem smislu, to prikrajšanje pa bi bilo nedopustno, saj bi bilo posledica delavčeve invalidnosti. Eden bistvenih namenov zakonskih določb o varstvu invalidov je prav v tem, da se položaj invalidov zaradi njihove invalidnosti ne sme poslabševati. Glede na to je zakonodajalec takim delavcem med drugim zagotovil ohranitev njihovega materialnega položaja z določitvijo nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Ker je bil torej s tem prejemkom nadomeščen izpad dela plače, ki je bil posledica zaposlitve invalida na drugem ustreznem, vendar nižje vrednotenem delu od prejšnjega dela, je potrebno tudi to nadomestilo upoštevati pri izračunu osnove za določitev višine odpravnine po 109. členu ZDR. Ob upoštevanju tega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, v okviru katerih zatrjuje, da se nadomestilo plače zaradi nižje plače na drugem ustreznem delu ne sme upoštevati pri izračunu odpravnine po 109. členu ZDR. Z ozirom na zgoraj navedeno so irelevantne tudi pritožbene trditve tožene stranke, da je bistveno, da izplačevalec spornega nadomestila plače ni tožena stranka, oziroma da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, kolikšna bi bila tožničina plača na njenem prejšnjem delovnem mestu. Odločitev sodišča prve stopnje tudi ne posega v pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delo, sklenjeno med tožnico in toženo stranko, saj ta odločitev določb o plači v tej pogodbi o zaposlitvi v ničemer ne spreminja, kot to zmotno smiselno zatrjuje tožena stranka v pritožbi.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka ni upoštevalo določbe 3. člena ZPSV, na kar utemeljeno opozarja v pritožbi tožena stranka. Z ozirom na 3. člen ZPSV mora delodajalec tudi pri izplačilu odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti obračunati in odvesti prispevke, delavcu pa izplačati preostali del odpravnine. Tretji odstavek 3. člena ZPSV, ki je stopil v veljavo pred ZDR, uporablja izrazoslovje Zakona o delovnih razmerjih, ki je veljal pred uveljavitvijo ZDR (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93; ZDR/90). ZDR sicer ne pozna več prenehanja delovnega razmerja iz poslovnih razlogov, vendar se po stališču pritožbenega sodišča oprostitev plačevanja prispevkov pri odpravninah, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov (člen 3/3 ZPSV) lahko nanaša le na institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Poslovni razlog po 1. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR je podan v primeru prenehanja potrebe po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, kar je predstavljalo pravno podlago tudi za prenehanje delovnega razmerja iz operativnih razlogov po ZDR/90. Ker izhaja razlog redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti iz sfere delavca (2. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR), je potrebno zaključiti, da se lahko tretji odstavek 3. člena ZPSV nanaša le na odpravnine, ki so bile delavcem izplačane v posledici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa na odpravnine, izplačane zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da Vlada RS ob upoštevanju petega odstavka 3. člena ZPSV ni sprejela predpisa, iz katerega bi izhajalo, da se tudi pri odpravnini ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ta odpravnina v določeni višini ne všteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov. Uredba Vlade RS o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Ur. l. RS, št. 142/2004 in nadalj.), ki je veljala do 1. 1. 2007, ko je pričela veljati Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Ur. l. RS, št. 140/2006 in nadalj.) namreč ni določila zneska odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki se ne bi všteval v davčno osnovo. V 10. členu zgoraj omenjenih Uredb je Vlada RS določila zgolj znesek odpravnine ob upokojitvi, do katerega se ta odpravnina ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja (ki z ozirom na 1. alineo petega odstavka 3. člena ZPSV tudi ni podvržena obračunu in plačilu prispevkov). To pomeni, da ni podane pravne podlage niti za to, da bi se prispevki za socialno varnost obračunali in izplačevali le za del odpravnin zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nad določenim zneskom. Na podlagi tega je potrebno zaključiti, da so plačilu prispevkov po ZPDSV podvržene te odpravnine v celoti. Ker sodišče prve stopnje določbe 3. člena ZPSV ni upoštevalo, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da izplača tožnici razliko v odpravnini, ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje in zmanjšano za predpisane prispevke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka 358. člena ZPP), medtem ko je v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj glede tega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka na prvi stopnji in pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Z ozirom na to, da odločitev pritožbenega sodišča ni spremenila uspeha strank v tej pravdi, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o pravdnih stroških tega individualnega delovnega spora zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker revizija v tem individualnem delovnem sporu ni dovoljena na podlagi 1., 2., 3., in 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in 32. členom ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.