Jedro

Za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi se ne zahteva, da zaradi očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja delodajalec utrpi materialno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na ugotovitev, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 14. 6. 2005, ki sta jo sklenila tožnik in tožena stranka, z vročitvijo izredne odpovedi dne 9. 11. 2009 nezakonito odpovedana in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2005 z dnem vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 9. 11. 2009 ni prenehalo, temveč še vedno traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2005 z vsemi pravicami, ki iz nje izhajajo. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto procesničar in mu od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je 9. 11. 2009, vzpostaviti delovno razmerje ter ga prijaviti v zdravstveno in pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter mu za ves čas delovnega razmerja obračunati plačo oziroma nadomestilo plače, ki bi mu pripadala, kot če bi delal, v bruto znesku 1.069,17 EUR mesečno, ter obračunati in plačati vse prispevke in davke ter izplačati mesečno plačo v neto znesku 740,30 EUR do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in da je tožena stranka dolžna v korist tožnika za čas od 9. 11. 2009 mesečno plačevati premijo za dodatno pokojninsko zavarovanje najmanj v višini 68,86 EUR do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da tožena stranka izredne odpovedi ni podala pravočasno. Tožnik naj bi očitano hujšo kršitev pogodbenih obveznosti storil 9. 10. 2009, tožena stranka pa mu je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala šele 9. 11. 2009, torej šele 31 dan od ugotovitve razloga za izredno odpoved in ne v zakonsko določenem 30 dnevnem subjektivnem roku. Tožena stranka bi lahko ugotovila obstoj razloga za izredno odpoved že 9. 10. 2009. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V pritožbi nad odnosom tožnika do sodelavcev z dne 13. 10. 2009 ni navedeno, da je kričal na sodelavce, kot mu je to očitano v izredni odpovedi, temveč, da se je močno in glasno razburil, s tem, da mu je bilo pred tem omenjeno, da se je poškodoval nosilec plošče, ki drži filomatik. Priča M.M., ki je bil poleg M.R. edini prisoten na hodniku, ko se je začel prepir, je izjavil, da sta oba, torej tudi M.R., dvigala glas. Zgolj on je bil poleg prizadete Režkove očividec na hodniku in je zato potrebno slediti njegovi izpovedi, saj vse ostale priče niso bile prisotne v času dogodka. Priča J.G., ki je bila prisotna v kontrolni sobi, pa je izpovedala, da sta se tožnik in M.R. prepirala ter je potrdila, da je bila M.R. izrečena osebna žalitev s strani tožnika. Močna in glasna razburjenost, ki je posledica očitanja povzročitve škode, je lahko normalna reakcija človeka na neupravičen očitek poškodovanja zelo vredne stvari, kot je filomatik. Poudarja, da je šlo za oseben prepir, začet na hodniku. Sodišče osebne žalitve ne bi smelo oceniti kot hudo kršitev delovnih obveznosti, ki opravičuje tako drastičen ukrep, kot je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožniku se je očitalo nadalje, da je dne 9. 10. 2009 žalil vse prisotne, še posebej je bil omenjen M.M.. Ne M.M. in ne J.G. nista izpovedala, da bi ju tožnik žalil. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bil celoten dogodek kratkotrajen in je trajal 5 min. Razburjenost pri M.R. pa naj bi trajala kakšno uro, vendar ni prišlo do zastoja delovnega procesa. Norma je bila tistega dne dosežena, prav tako ni bila ugotovljena nobena napaka v proizvodnji. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da tožnik ni bil nikoli v disciplinskem postopku. Pri pripombah prič gre za pavšalne, posplošene očitke, ne da bi bil konkretizirani, kdaj, kje, zoper koga in na kakšen način je tožnik nepravilno ravnal v odnosu do njih. Takšni pavšalni očitki so neupoštevni, sodišče pa jim je povsem nekritično sledilo. Predmet preizkusa bi moral biti le dogodek z dne 9. 10. 2009. Ker pa je sodišče v pretres vzelo številne nekonkretizirane očitke glede odnosa tožnika do sodelavcev, kateri niti niso bili predmet trditvene podlage strank, je s tem kršilo razpravno načelo, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, zaradi česar gre za bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Napravilo je napačno subsumcijo, da so podani pogoji za izredno odpoved iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je delavec kršil določilo 35. člena ZDR, 14. in 15. člena pogodbe o zaposlitvi, 23. člena in 45. člena Kolektivne pogodbe L. d.d.. Navaja, da ima žalitev sodelavca delovnopravni značaj le, če trpi delovni proces, pri čemer mora biti ta kršitev tako huda, da zahteva takojšen odpust (sodba VS RS VIII Ips 214/2006 v zvezi s sodbo VDSS Pdp 71/2006 ter komentar M. Klampfer k Zakonu o delovnih razmerjih, GV Založba 2008, str. 522). V konkretnem primeru pa ni bila potreba po takojšnem odpustu. Tožnika so odpustili šele po enem mesecu 9. 11. 2009, suspenz pa mu je bil izrečen šele 23. 10. 2009. Sodišče tudi ni argumentiralo, zakaj ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Po izvedenih dokazih, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listine, priložene v spis s strani obeh pravdnih strank in z zaslišanjem tožnika ter prič J.Š., I.S., Z.O., D.S., F.K., M.B., M.R., J.G. in M.M., je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in ugotovilo, da so obstajali utemeljeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se strinja z se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa dodaja: Iz listin v spisu izhaja, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2005 pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu “procesničar”. Tožena stranka je tožniku dne 23. 10. 2009 vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, ki je bil opravljen dne 30. 10. 2009 in mu v nadaljevanju dne 9. 11. 2009 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02, s spremembami, v nadaljevanju ZDR). Tožniku je očitala, da je dne 9. 10. 2009 naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, da je kričal na sodelavce, jim grozil in žalil ter jih obtoževal kraje, ob tem pa brcal v inventar družbe, zaradi česar so bili sodelavci čustveno prizadeti in prestrašeni, kar je povzročilo motnjo in škodo v delovnem procesu delodajalca. Tožniku je očitala kršitev 35. člena ZDR in določil Kolektivne pogodbe Lek, d.d... Zaradi tožnikovega ravnanja je prišlo do porušenja zaupanja med pogodbenima strankama, kar predstavlja takšno okoliščino, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) iz razloga, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR). V skladu z 2. odstavkom 110. člena ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala nepravočasno. ZDR začetek teka 30-dnevnega prekluzivnega roka (subjektivni rok) veže na okoliščino seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, ta rok pa poteče najkasneje v 6 mesecih od nastanka teh razlogov (objektivni rok). Pomembna je torej seznanitev z razlogi za izredno odpoved, v konkretnem primeru, kdaj se je tožena stranka seznanila s tem, da je delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je bil s pritožbo zaposlenih, s katero so le-ti toženo stranko seznanili z dogodkom z dne 9. 10. 2009, podan le sum na očitano kršitev, z vsemi dejstvi in okoliščinami kršitve pa se je tožena stranka dokončno seznanila na zagovoru tožnika dne 30. 10. 2009. Pritožbene navedbe tožnika, da se je tožena stranka z očitano kršitvijo seznanila že prej, so glede na navedeno neutemeljeni. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala dne 9. 11. 2009, je bila podana pravočasno, znotraj 30 dnevnega prekluzivnega roka, kot je določen v 2. odstavku 110. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z dogodkom z dne 9. 10. 2009, očitanim v izredni odpovedi, ugotovilo vse pravnoodločilne okoliščine, zaradi česar je pritožbeni očitek zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljen. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dne 9. 10. 2009 verbalno napadel sodelavko M.R. in jo z izrečenimi besedami močno užalil, zaradi česar je bila ta tako razburjena, da nekaj časa ni mogla delati. Zaradi tožnikovega ravnanja je bil moten tudi delovni proces, saj je dogodek vplival na delovno vzdušje, na zbranost delavcev, predvsem pa na M.R., ki je bila najbolj prizadeta. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik s takšnim ravnanjem namenoma huje kršil delovne obveznosti iz 35. člena ZDR in določila 14. in 15. člena pogodbe o zaposlitvi ter določilo 23. in 45. člena Kolektivne pogodbe L., d.d.. Sodišče prve stopnje je namreč sprejeto dokazno oceno v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno pojasnilo in tudi obrazložilo, zakaj je sprejelo navedeni zaključek. Dokazna ocena je vestna, skrbna in prepričljiva, kot to veleva 8. člen ZPP in jo zato sprejema tudi pritožbeno sodišče. Tožnik v pritožbi navaja, da se mu v izredni odpovedi očita, da je „kričal na sodelavce“, da je „žalil vse prisotne“, česar v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, ugotovljeno je bilo le, da je šlo samo za osebno žalitev M.R., kar pa ne opravičuje ukrepa izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbene navedbe so neutemeljene. V sodni praksi je že bilo zavzeto stališče, da mora biti žalitev sodelavcev znatna oziroma pomembna, to pa je zlasti v primeru, če trpi delovni proces pri delodajalcu. (VR SR opr, št. VIII 214/2006 – na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, VR SR opr. št. VIII Ips 125/2005). Sodišče prve stopnje je, kot že rečeno, na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je tožnik užalil sodelavko M.R., tako da je bila ta močno prizadeta, njegovo ravnanje pa je vplivalo na delovni proces. V zvezi z okoliščinami dogodka, predvsem v zvezi z ugotovljeno žalitvijo M.R., sodišče prve stopnje utemeljeno sledi izpovedi navedene priče, saj je njena izpoved v bistvenih delih podprta z izpovedjo priče M.M. in G.J., ki sta bila prisotna v času dogodka. Zaključek, da je bil zaradi dogodka moten delovni proces, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo na podlagi dokazne ocene zaslišanih prič, ki so skladno izpovedovale o vplivu dogodka na delovno vzdušje pri toženi stranki. Ugotovljeno je bilo, da je tožnikovo ravnanje vplivalo predvsem na M.R., ki zaradi razburjenosti, kot je izpovedala na zaslišanju, nekaj časa ni mogla delati, vplival pa je tudi na delovno vzdušje in na zbranost delavcev. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, kako pomembno je za sam delovni proces sodelovanje med tožnikom in sodelavko M.R., ki opravlja kontrolo, ali so nastavitve strojev za pripravo tablet, ki jih je pripravljal tožnik, ustrezne, M.R. pa je bila zaradi tožnikovega obnašanja tako močno razburjena, da nekaj časa ni mogla delati, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnikovo obnašanje ogrozilo delovni proces. Tožnik v pritožbi ponovno izpostavlja, da toženi stranki zaradi njegovega ravnanja ni nastala nobena materialna škoda, kar je sicer ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. To dejstvo pa ne more izpodbiti zaključka, da je njegovo ravnanje vplivalo na delovni proces, kar nenazadnje izkazuje tudi dejanje prizadete M.R. in ostalih zaposlenih, ki so na toženo stranko naslovili pritožbo in jo prosili, da zoper tožnika ustrezno ukrepa. Glede na navedene ugotovitve, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik s takim ravnanjem naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer 35. člen ZDR, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca, 14. in 15. člen pogodbe o zaposlitvi, ki določata obveznosti delavca, ter določila Kolektivne pogodbe L. d.d., to je 23. člena, kjer je določeno, da se je delavec dolžan vzdržati ravnanj, ki bi pomenila kakršnokoli obliko nadlegovanja ali trpinčenja drugih oseb na delovnem mestu in 45. člen, ki med ravnanji, ki so lahko podlaga za redno in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določeno nespoštovanje moralnih načel ali poklicne etike v odnosu med sodelavci ter nasilniško obnašanje na delu, žalitev, obrekovanje ali drugačno sramotitev sodelavca. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napravilo napačno subsumcijo, da so podani pogoji za izredno odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, so glede na navedeno neutemeljene.

Ob podanem odpovednem razlogu po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da glede na vse ugotovljene okoliščine in interese pogodbenih strank nadaljevanje dela tožnika do izteka odpovednega roka ni mogoče, pri čemer je svojo odločitev tudi izčrpno pojasnilo. Neutemeljene so zato tožnikove navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Tožnik v pritožbi očita, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je dokazno oceno gradilo na izjavah prič glede tožnikovega odnosa do sodelavcev, katere niso bile predmet trditvene podlage, kršilo razpravno načelo, s tem pa je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšen pritožbeni očitek neutemeljen. Sodišče mora ob dokazanem razlogu za odpoved in izpolnjenih formalnih zahtevah presoditi tudi, ali je dokazan pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, to je obstoj okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožena stranka se je že v obrazložitvi izredne odpovedi sklicevala, da je zaradi tožnikovega ravnanja prišlo do izgube zaupanja, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. V zvezi z ugotavljanjem okoliščin in interesov pogodbenih strank, pa se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpovedi zaslišanih prič, to je tožnikovih sodelavcev, in v zvezi s tem ni zagrešilo relativne bistvene kršitve, kot to zatrjuje pritožba. Priče so skladno izpovedovale o problematičnem odnosu tožnika do ostalih delavcev in o tem, da je bilo z njim težko sodelovati v delovnem procesu. Ugotovljeno je bilo tudi, da so se delavci tožnika po dogodku z dne 9. 10. 2009 bali in se ga izogibali. Glede na naravo dela v delovni enoti tabletiranje, kjer je delal tožnik, pa je bilo sodelovanje vseh delavcev ključnega pomena. Priči Z.O. in M.B. sta izpovedali, da lahko zaradi pomanjkanja komunikacije med delavci pride do napake, usodne za paciente. Glede na ugotovljene okoliščine in glede na dejstvo, da je tožena stranka zaradi strahu zaposlenih in vodij delovnega procesa pred tožnikovim neprimernim obnašanjem ter strahu, da bi tožnik lahko s svojim ravnanjem povzročil škodo pri izdelavi zdravil, tožniku že v času trajanja postopka izredne odpovedi prepovedala opravljanje dela, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka utemeljeno izgubila nujno potrebno zaupanje do tožnika, zaradi česar delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. S tem pa je izpolnjen tudi pogoj po 1. odstavku 110. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni in sodišče presojale tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).