Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revizija po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena, če ne gre za akt, v katerem je pravica oziroma obveznost izražena v denarju.

Pomembno pravno vprašanje mora biti zastavljeno konkretno in natančno, navesti je treba pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki kažejo na pomembnost pravnega vprašanja; obrazložiti je treba, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; če tega ni, revizija po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

Če niso navedene konkretne posledice, ki za revidenta nastanejo zaradi izpodbijanega akta, oziroma ni pojasnjeno, zakaj so te posledice za revidenta zelo hude, revizija po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka (revident) po odvetniku vložila revizijo, za katere dovoljenost uveljavlja vse tri razloge iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša stroške postopka.

2. Na revizijo je odgovorila stranka z interesom v tem upravnem sporu, to je A.A., d. d., ki jo po pooblastilu predsednika uprave B. B. zastopa Odvetniška pisarna C. Predlaga zavrženje revizije zaradi neizkazanosti razlogov za njeno dovoljenost, podrejeno pa njeno zavrnitev, ker Uredba ne posega v dejavnost in delo tožeče stranke. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. S 1. točko izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju – ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper 44. člen Uredbe o upravljanju koprskega tovornega pristanišča, opravljanju pristaniške dejavnosti, podelitvi koncesije za upravljanje, vodenje, razvoj in redno vzdrževanje pristaniške infrastrukture v tem pristanišču (Ur. l. RS, št. 71/2008, v nadaljevanju Uredba), z 2. točko izreka pa odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Tožbo je obravnavalo po določbi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, in jo zavrnilo, sklicujoč se na 997. člen Pomorskega zakonika (v nadaljevanju PZ).

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Revident z navedbo vrednosti spora 20.001,00 EUR uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

7. Pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v tem primeru ni izpolnjen, saj ne gre za spor, v katerem bi bila pravica oziroma obveznost izražena v denarju (to je le tedaj, če gre za pravico do prejema določenega zneska v denarju ali vrednostnih papirjih oziroma za obveznost plačati določen znesek), temveč gre za spor o tem, ali je 44. člen Uredbe skladen z zakonom.

8. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve.

9. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revident v tem primeru ni zadostil standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pravnega vprašanja. S svojimi navedbami, da „gre za izjemno pomembno pravno vprašanje, ki zajema področje konkurenčnega prava, podelitve koncesij“ in „v predmetni zadevi so bili kršeni zakoni, prav tako pa tudi sama odločitev je protislovna in sama s seboj v nasprotju, kot izhaja iz vsebine revizije. Z navedeno odločitvijo se namreč sanira nezakonito delo tožene stranke, ki je kršila temeljna načela enakosti pred zakonom, priviligirala določene gospodarske subjekte, kot je A.A. in z njo povezane družbe“ pomembnega pravnega vprašanja namreč sploh ni izpostavil na način, določen v 9. točki te obrazložitve.

11. Ker torej revident pomembnega pravnega vprašanja ni zastavil na zahtevani način iz 9. točke te obrazložitve, ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Tudi pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni izpolnjen. V tej določbi ZUS-1 je navedeno, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ali gre za zelo hude posledice, je treba presojati v vsakem primeru posebej, saj gre za nedefiniran pravni standard. Da bi bila ta presoja možna, mora revident ob upoštevanju pravila o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (na primer X Ips 201/2009) navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revident z navedbami, da "mu je zaprt vstop v dejavnost opravljanja privezov v A.A. Navedena odločitev namreč cementira pravna razmerja in tožeči stranki za daljše obdobje onemogoča opravljanje dejavnosti privezov v A.A., ker je bilo le to s koncesijo, na podlagi sporne odredbe, podeljeno A.A. Onemogočanje opravljanja dejavnosti pa pomeni izgubo prihodkov za tožečo stranko in na drugi strani vzpostavitev nedopustne monopolne strukture poslovanja v pristanišču A., v nasprotju z načeli svobodne tržne konkurence“ zelo hudih posledic ni izkazal na način, določen v 12. točki te obrazložitve. Ni namreč navedel, katero od dejavnosti, ki so predmet obstoječe najemne oziroma po uskladitvi te najemne pogodbe z Uredbo bodoče koncesijske pogodbe, je doslej opravljal, v kakšnem obsegu in s kakšnimi prihodki, kolikšen delež ti prihodki pomenijo v njegovem celotnem prihodku ipd. Če pa nobene od v prej navedenih pogodbah zajete dejavnosti ni opravljal, pa njegovo pričakovanje, da bi jih v bodoče lahko, zanj izpodbijana določba Uredbe ne pomeni zelo hudih posledic. Smiselno enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v številnih svojih odločitvah (na primer X Ips 71/2010 z dne 7. 7. 2010, X Ips 102/2010 z dne 1. 7. 2010, X Ips 472/2009 z dne 31. 3. 2010).

14. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Stranka z interesom s svojim odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k odločitvi glede obravnavane revizije, zato tudi ona sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).