Jedro

Tako Slovenija kot Avstrija sta članici Evropske unije (EU), tako da se neposredno in v hierarhiji pravnih aktov, ki so nad nacionalno zakonodajo, uporabljajo ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe, mednje spadajo tudi Uredbe Evropske skupnosti (8. člen Ustave RS in 249. člen Pogodbe po ustanovitvi evropske skupnosti). Nobenega dvoma torej ni, da je treba uporabiti pravo, ki je nad nacionalnim pravom - Uredbo, ki v točki a) prvega odstavka 85. člena določa obvezo držav članic, da priznajo prehod pravic z oškodovanca na nosilca zavarovanja, če tak prehod zahtevkov predpisuje zakonodaja nosilca zavarovanja, torej avstrijsko pravo. Po avstrijskem pravu terjatev, ki je obstajala v korist subroganta (zavarovanca oziroma njegovih dedičev), preide na subrogiranca (nosilca zavarovanja) po samem zakonu. ASVG namreč v prvem odstavku paragrafa 332 (Odškodnina in odgovornost, Prehod odškodninskih zahtevkov na nosilce zavarovanja) takšen prehod zahtevkov izrecno predpisuje, saj določa, da zahtevek za nadomestilo škode preide na nosilca zavarovanja, v kolikor je le - ta plačila dolžan izvesti (enako ugotavlja že VS RS v odločbi III Ips 245/2008 z dne 8. 9. 2009, sklicujoč se na odločbo istega sodišča II Ips 121/1996 z dne 10. 12. 1997)

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka v celoti zavrnilo zahtevek na plačilo zneska 30.879,71 EUR (kar je bilo do vložitve tožbe plačano B.P.) in zneska 11.867,75 EUR (kar je bilo do vložitve tožbe plačano D.p.), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2010 do plačila. Hkrati je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tudi v prihodnje, dokler bodo za to obstajali z zakonom določeni pogoji, tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) povrniti zneske, izplačane B. in D.P. z naslova vdovske in družinske pokojnine, kar vse je natančneje razvidno iz izreka v tem delu. V točki II izreka je odločilo o stroških pravdnega postopka. Tožnica jih je dolžna plačati toženki v znesku 4.379,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), predvsem pa iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena v zadevi je presoja, kateri pravo je kot materialno pravno podlago sprejete odločitve treba uporabiti (ali Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, v nadaljevanju ZOZP, in sicer 18. člen ali pa Uredbo (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o koordinaciji sistemov socialne varnosti z dne 29. 4. 2004, v nadaljevanju Uredba, in sicer 85. člen), saj je s tem povezano tudi vprašanje aktivne legitimacije tožnice. Tožnica je mnenja, da je treba upoštevati Uredbo, čemur pritrjujeta dve odločbi Okrožnega sodišča v Ljubljani.

Tožnica je v R Avstriji oseba javnega prava, ustanovljena na podlagi Zakona o splošnem socialnem zavarovanju (Allgemeines Sozialversicherungsgesetz, v nadaljevanju ASVG). Po tem zakonu je nosilec sistema obveznega pokojninskega zavarovanja za vse osebe, ki so v delovnem razmerju v R Avstriji. Tožnica se sklicuje na 332. člen ASVG, ki ji kot nosilcu zavarovanja daje pravico do povračila škode in stroškov, nastalih pri izpolnjevanju obveznosti odgovornih tretjih oseb. Citirana zakonska določba in 85. člen Uredbe dajeta tožnici pravico do aktivne legitimacije v tem postopku. Toženka je pasivno legitimirana po določbi 26. člena ZOZP.

Nosilec javnega socialnega zavarovanja v R Avstriji je ob pravilni uporabi ASVG upravičen do povrnitve izdatkov tudi v primerih soodgovornosti zavarovanca. Soodgovornost se upošteva tako, da se za delež, kolikor je le ta ugotovljena, zmanjša nastala škoda (zgornja meja zahtevka), se pa soodgovornost ne obračunava v razmerju do višine izvedenih plačil nosilcev zavarovanja, ampak v razmerju do višine nastale škode (v primeru preživljanja, izgubljenega dohodka). Uredba izrecno določa, da se prizna prehod pravic po matični zakonodaji, s tem pa je mišljen prehod pravic po temelju in višini. V kolikor bo glede tega vprašanja prišlo do nasprotja med zakonsko ureditvijo po določbi tretjega odstavka 18. člena ZOZP in 85. členom Uredbe, tožnica opozarja na 3.a člen Ustave RS, po katerem imata tako primarna kot tudi sekundarna zakonodaja EU (nad)zakonsko oziroma celo (nad)ustavno veljavo. Nenazadnje gre za avstrijskega nosilca zavarovanja, zato je treba upoštevati pravo, ki določa plačilno obveznost avstrijskega pravnega subjekta.

Tožnica se v tem kontekstu sklicuje tudi na 169. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) - načelo popolne odškodnine in dodaja, da ne more neka nacionalna zakonodaja omejiti plačila odškodnine pravnemu subjektu tuje države, in to zgolj iz razloga, ker se je nezgoda pripetila na področju države, ki plačilo odškodnine omejuje. Za presojo je pomembno, ali je za višino tožbenega zahtevka merodajno pravo, ki ji pripada nosilec (odločbi SES C-482/92 in C-397/96).

Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, z navodilom, da je toženka v zadevi pasivno legitimirana.

3. Toženka nasprotuje pritožbenim ugovorom in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

Za terjatve zavodov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je odgovornost toženke določena v 18. členu ZOZP. Tožnica neutemeljeno razširja pasivno legitimacijo toženke na terjatve, ki nimajo podlage v ZOZP. Paragraf 332 ASVG govori le o pravici prehoda zahtevka na nosilca zavarovanja, ne govori pa o vsebini te pravice. Tudi ta paragraf pravico prehoda terjatve veže na pravico, ki jo ima oškodovanec do tretje (dogovorne) osebe. Pravice oškodovancev (sina in vdove pokojnega) pa so urejene v slovenskih predpisih, ki urejajo neposlovno odškodninsko odgovornost. Uredba določba le pravilo, da pravica proti tretji osebi preide na nosilca zavarovanja, ne določa pa, katero pravo je treba uporabiti za presojo vsebine pravice nosilca pokojninske dajatve in za določitev odgovorne osebe. Uredba ne nakazuje na uporabo 332. člena ASVG. Toženka v odgovoru na pritožbo polemizira tudi z odločbo SES C-397/96. Iz citirane odločbe izhaja, da se obseg odškodninske odgovornosti v celoti (temelj in višina) presoja po pravu države, kjer se je škodni dogodek zgodil, torej po slovenskem pravu. Sicer pa tožnica ni ponudila trditev, potrebnih za presojo, ali je tožbeni zahtevek po višini postavljen v okviru odškodnine, do katere bi bila upravičena dediča zavarovanca po 173. členu OZ. Toženka v odgovoru na pritožbo opozarja tudi na okoliščino, da tožnica nima zahtevka, dokler terjatve upravičencu dejansko ne poravna.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ker je bila izpodbijana sodba izdana po uveljavitvi ZPP-E, se v skladu s tretjim odstavkom 125. člena Prehodnih in končnih določb ZPP-E postopek pred sodiščem druge stopnje nadaljuje po določbah ZPP z novelo ZPP-E (v nadaljevanju ZPP).

6. Glede na pomisleke toženke v odgovoru na pritožbo velja najprej poudariti, da tudi če pred 1. 5. 2010 (vstop R Slovenije v EU) Uredba na območju R Slovenije (še) ni veljala, pa je veljal Sporazum o socialni varnosti med R Slovenijo in R Avstrijo, ki je v bistvenem glede prehoda zahtevkov nosilca zavarovanja določal enako kot Uredba. Slednji je bil z Uredbo (8. člen v zvezi s prilogo II) ukinjen (derogiran). Sodišče druge stopnje se zato v nadaljevanju obrazložitve sklicuje na Uredbo.

7. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje glede na vsebino spora in zmotno materialno pravno presojo zadeve (sploh) ni presojalo ustreznosti trditvene podlage in (v kolikor je ta ustrezna) ugotavljalo dejstev, ki jih je tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala ter izvajalo dokazov, ki jih je predlagala, takšne kršitve pa pred sodiščem druge stopnje ni mogoče odpraviti. Ni namreč mogoče prvič (šele) pred sodiščem druge stopnje ugotavljati pravno odločilnih dejstev, saj strankam na ta način ni zagotovljena zakonitost postopka na vseh stopnjah sojenja. Če bi pritožbeno sodišče to storilo, bi poseglo tudi v strankino pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Zaradi tega je bilo treba odločbo v skladu s prvim odstavkom 355. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti v sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnica (na podlagi ASVG in Uredbe) zahteva od toženke povrnitev stroškov, izplačanih z naslova preživljanja ženi in sinu pokojnega zavarovanca (vdovska in družinska pokojnina). Zahteva tudi, da ji toženka (vse dokler bodo za to obstajali z zakonom določeni pogoji) v prihodnje plačuje zneske, ki sama nakazuje upravičencema, v primeru zamude z obrestmi.

10. Med pravdnima strankama je sporno, katero pravo je treba uporabiti za sprejem odločitve v razmerju med avstrijskim nosilcem socialnega zavarovanja (tožnico) in toženko (zavarovalnim združenjem) in v tej zvezi tudi, ali je tožnica v zadevi aktivno oziroma toženka pasivno legitimirana.

11. Toženka namreč zatrjuje, da je treba uporabiti pravo škodnega dogodka (pravo R Slovenije), v skladu s katerim so po določbah OZ direktni zahtevki namenjeni le neposrednim oškodovancem, odškodninski zahtevki zavodov (posrednih oškodovancev), kriti iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, pa so med drugim, v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZOZP, omejeni (le) na plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kritje teh zahtevkov pa se v skladu s tretjim odstavkom citiranega zakona nanaša (le) na izplačane stroške osebe, ki ji mora zavarovalnica povrniti škodo, in sicer v deležu odškodninske odgovornosti njenega zavarovanca. Po njenem niti ASVG niti Uredba ne dajeta podlage za direkten zahtevek tožnice proti zavarovalnemu združenju.

12. Sodišče druge stopnje s stališčem toženke ne soglaša in v tej smeri pritrjuje argumentom pritožbe tožnice.

13. Tožnica je že v postopku na prvi stopnji zatrjevala (enako ponavlja v pritožbi), da je upravičencema pokojnino izplačevala na podlagi 258. in 260. člena ASVG, z izplačilom pa je nanjo v skladu s 332. členom citiranega zakona in 85. členom Uredbe prešla pravica, zahtevati vračilo izplačanih socialnih dajatev od toženke (zakonita cesija).

14. Tako Slovenija kot Avstrija sta članici Evropske unije (EU), tako da se neposredno in v hierarhiji pravnih aktov, ki so nad nacionalno zakonodajo, uporabljajo ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe, mednje spadajo tudi Uredbe Evropske skupnosti (8. člen Ustave RS in 249. člen Pogodbe po ustanovitvi evropske skupnosti). Nobenega dvoma torej ni, da je treba uporabiti pravo, ki je nad nacionalnim pravom - Uredbo (na Uredbo se je pravilno sklicevalo tudi sodišče prve stopnje, a nato v točki 13 obrazložitve napravilo drugačne, zmotne materialnopravne zaključke), ki v točki a) prvega odstavka 85. člena1 določa obvezo držav članic, da priznajo prehod pravic z oškodovanca na nosilca zavarovanja, če tak prehod zahtevkov predpisuje zakonodaja nosilca zavarovanja, torej avstrijsko pravo.

15. Po avstrijskem pravu terjatev, ki je obstajala v korist subroganta (zavarovanca oziroma njegovih dedičev), preide na subrogiranca (nosilca zavarovanja) po samem zakonu. ASVG namreč v prvem odstavku paragrafa 332 (Odškodnina in odgovornost, Prehod odškodninskih zahtevkov na nosilce zavarovanja) takšen prehod zahtevkov izrecno predpisuje, saj določa, da zahtevek za nadomestilo škode preide na nosilca zavarovanja, v kolikor je le - ta plačila dolžan izvesti (enako ugotavlja že VS RS v odločbi III Ips 245/2008 z dne 8. 9. 2009, sklicujoč se na odločbo istega sodišča II Ips 121/1996 z dne 10. 12. 1997).

16. V tem kontekstu tako ni utemeljen ugovor toženke, da v postopku ni pasivno legitimirana oziroma je njena pasivna legitimacija po 26. členu ZOZP omejena le na škodo (plačilo sorazmernega dela prispevkov) iz prvega odstavka 18. člena ZOZP. Kot je že bilo navedeno in kot pravilno zatrjuje tožnica, se nacionalna zakonodaja (ZOZP) ne more uporabiti, saj je Uredba (enako prej že citirani Sporazum o socialni varnosti med R Slovenijo in R Avstrijo) hierarhično nad nacionalno zakonodajo. Kot je že bilo navedeno pa takšen prehod zahtevkov na nosilca zavarovanja v okviru zakonite cesije na podlagi 85. člena Uredbe določa avstrijsko pravo, natančneje paragraf 332 ASVG.

17. Stališče sodišča prve stopnje, ki sicer najprej pravilno ugotavlja, da gre za spor z mednarodnim elementom in je zato treba uporabiti Uredbo (točke 10 - 12 obrazložitve), nato pa v točki 13 zaključuje, da odgovornost toženke za škodo, do katere je prišlo na ozemlju na ozemlju R Slovenije, z vozilom, ki izvira iz države članice EU, predpisuje ZOZP in ne avstrijska zakonodaja, ki velja za tožnico in na njeni podlagi toženka ne odgovarja za škodo, je torej materialno pravno zmotno, kar naj se v novem sojenju ustrezno upošteva.

18. Sodišče prve stopnje naj bo pozorno tudi na to, da se po OZ s cesijo kritno razmerje spremeni le na aktivni strani (na strani tožnice), glede ostalih pravic in obveznosti pa ostane nespremenjeno.

19. To pritožbeno sodišče poudarja zato, ker je med pravdnima strankama sporna tudi višina tožbenega zahtevka. Med njima je sporno, ali je zahtevek po višini neomejen in se presoja izključno po avstrijskem pravu (po pravu, ki ji pripada nosilec zavarovanja), za kar se neutemeljeno (tudi v pritožbi) zavzema tožnica, ali pa je omejen in ga je treba presojati po pravu škodnega dogodka (pravu R Slovenije), za kar se zavzema toženka. Obe pravdni stranki se v tem kontekstu sklicujeta na odločbo SES C-397/96 z dne 21. 9. 1999, le razlagata si jo vsaka po svoje. Citirana odločba SES se nanaša na uporabo 93. člena Uredbe 1408/71, ki je vsebinsko enak 85. členu Uredbe, zato je za obravnavano zadevo uporabljiva. SES je v tej odločbi poudarilo, da je namen prvega odstavka 93. člena Uredbe 1408/71 predvsem priznavanje zakonite cesije pravic oškodovanca, če tak prehod zahtevkov predpisuje zakonodaja nosilca zavarovanja, slednje pa ne vpliva na obseg neposlovne odškodninske odgovornosti tretje osebe, ki se presoja po pravu članice škodnega dogodka (15. odstavek obrazložitve). Le v tako opredeljene pravice oškodovanca oziroma njegovih svojcev do tretjega vstopi nosilec socialnega zavarovanja. Slednji ne more pridobiti več pravice, kot bi jih imel neposredni oškodovanec v razmerju do povzročitelja škode. Zaradi tega je SES v citirani odločbi zaključilo, da je treba subrogacijski zahtevek nosilca socialnega zavarovanja presojati po pravu nosilca (v obravnavani zadevi avstrijskem ASVG), in sicer tako glede temelja kot višine, razen če bi izvajanje pravic po tem pravu presegalo pravice oškodovanca oziroma njegovih svojcev do povzročitelja škode po pravu škodnega dogodka (pravu R Slovenije). Subrogacijski zahtevek je torej omejen tako, da tožnici ni mogoče priznati večjega obsega pravic, kot bi jih imela vdova in sin pokojnega zavarovanca do odgovorne osebe po slovenskem pravu. Odškodninski zahtevek vdove oziroma sina pokojnika za izgubljeno preživljanje pa se v R Sloveniji presoja po 173. členu OZ.

20. Glede na navedeno ne drži trditev pritožbe, da je višina odškodnine v njeno korist neomejena.

21. Vsega tega sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne obravnave zadeve v prvem sojenju ni upoštevalo in o tem ni navedlo razlogov, zato naj to upošteva v novem sojenju, ko bo o zahtevku vnovič odločalo. Upošteva naj tudi dejstvo, da je tožnica upravičena le do tistih zneskov, ki jih je dedičem zavarovanca dejansko izplačala.

22. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 Če oseba prejema dajatve po zakonodaji ene države članice za poškodbo, ki je posledica dogodka v drugi državi članici, vse pravice nosilca, ki je odgovoren za dodelitev dajatve proti tretji osebi, ki mora plačati odškodnino za poškodbo, urejajo naslednja pravila: a) kadar nosilec, ki je odgovoren za dodelitev dajatve, v skladu z zakonodajo, ki jo uporablja, prevzame pravice, ki jih ima prejemnik proti tretji osebi, tak prevzem priznavajo vse države članice;