Jedro

V obravnavani zadevi je bilo sporno vprašanje, kdaj je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oziroma, ali je bila pri njej I. kategorija invalidnosti podana že pred 27. 5. 2014. Na podlagi dveh izvidov za obdobje od leta 2011 do 2014, neizkazanem psihičnem stanju za to obdobje, zlasti pa ob pomanjkanju podatkov o tem, ali je pri tožnici že prej obstajala blodnjava motnja (kot prva diagnoza pri ugotavljanju invalidnosti) v taki razsežnosti, ko je bila ugotovljena v letu 2014 ter dodatno navedenimi še drugimi razlogi, da je bilo v invalidskem postopku šele v letu 2009 navedeno, da naj bo njeno delo psihično manj zahtevno (kar kaže na to, da je šlo tedaj za blago motnjo in da ne psihiatri niti invalidske komisije niso zato imeli razlogov za dodatno zmanjševanje delazmožnosti oziroma oceno popolne nezmožnosti), je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju glede datuma ugotovljene I. kategorije invalidnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odločbi toženca št. ... z dne 17. 11. 2014 in št. ... z dne 20. 8. 2014 odpravita in se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine od 1. 12. 2011 dalje, pri čemer je toženec dolžan v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo odločiti o višini in izplačevanju invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi napačne uporabe materialnega prava, zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) zlasti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi relativne kršitve določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Navaja, da je tožnica v predmetnem postopku podala vrsto dokaznih predlogov, ki jih sodišče ni izvedlo, se do njih ni opredelilo, niti ni podalo utemeljene obrazložitve, zakaj jih ni izvedlo. Vztraja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo do kršitve načela materialne resnice, saj sodišče prve stopnje ni popolnoma in po resnici ugotovilo bistvenega spornega dejstva, od katerega je odvisna utemeljenost predmetnega zahtevka, to je kdaj točno in iz katerih razlogov je prišlo do I. kategorije invalidnosti. V predmetnem primeru je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge tožnice za zaslišanje prič, njene osebne zdravnice in njenih lečečih zdravnikov specialistov, pri tem pa je podalo povsem pavšalno obrazložitev, da izvedba teh dokazov ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja v zadevi. Lečeči specialisti so bili namreč tisti, ki so tožnico obravnavali, spremljali in zdravili in ki so na podlagi večih pregledov ter dalj časa trajajočega spremljanja njenega zdravstvenega stanja, vedeli največ o njenem zdravstvenem stanju. Z neizvedbo s strani tožnice predlaganih dokazov, je bila tožnica onemogočena pri dokazovanju svojih trditev, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zavrnilo predlog tožnice za postavitev novega izvedenca, pri čemer je kršilo določbe 254. člena ZPP, kar je imelo neposreden vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnica je namreč izrecno podala pripombe na izvedensko mnenje ter pri tem poudarila, da si je izvedensko mnenje nasprotujoče v delu, ko navaja, da pogoji za invalidnost pred 27. 5. 2014 niso podani, če ravno je bila tožnica v letu 2013 in 2014 na pregledih in pridobila izvide večih različnih specialistov (fiziater, ortoped, psihiater, psiholog). Mnenje izvedenca si je bilo v nasprotju tudi v delu, kjer ključni razlog za invalidnost I. kategorije invalidnosti na podlagi izvidov potrjuje že v letu 2002 in dalje v letu 2008. Izvedensko mnenje je povsem pomanjkljivo glede tožničinega psihofizičnega stanja med 24. 11. 2011, ko je odločala invalidska komisija prve stopnje ter letom 2013, saj se izvedenec sklicuje zgolj na izvide od leta 2013 dalje. Zgoraj očitano se ni razjasnilo ni z zaslišanjem izvedenca. Slednji je ob zaslišanju pojasnil, da se ostala funkcionalna zmogljivost ne ocenjuje le na osnovi diagnoze, temveč razsežnosti le-te. Ne strinja se tudi glede odločitve o stroških postopka, saj bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugoditi in naložiti tožencu povrnitev nastalih pravdnih stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti do očitanih kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP.

5. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov, in sicer zaslišanja osebne zdravnice in lečečih specialistov. Osebna zdravnica in lečeči specialisti praviloma res poznajo zdravstveno stanje posameznega pacienta, vendar bi na konkretna vprašanja o njegovem zdravstvenem stanju, tako tudi za tožnico, lahko odgovorili le na podlagi vpogleda v kartoteko ali v drugo evidenco, kjer so zabeleženi izvidi posameznih obiskov oziroma specialističnih pregledov. V konkretnem primeru je sodišče osebno zdravnico prosilo za tožničin zdravstveni karton in je tudi izvedenskemu organu naložilo, da poda mnenje tako po proučitvi dokumentacije v zdravstvenem kartonu kot na podlagi celotne dokumentacije v upravnem in sodnem spisu, torej tudi na podlagi predloženih izvidov posameznih specialistov. Osebni zdravniki in specialisti imajo drugačno vlogo kot izvedenec in niso pristojni za ocenjevanje delazmožnosti, kar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo.

6. Sodišče prve stopnje pa je tudi ustrezno obrazložilo zavrnitev tožničinega predloga za postavitev drugega izvedenca. Z razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Tudi pritožbeno sodišče ni našlo nobenih odstopanj med dokumentacijo in izvedenskim mnenjem, da bi obstajal objektivni dvom v pravilnost podanega mnenja oziroma, da ne bi bila določena vprašanja izpostavljena v pripombah, razčiščena. Pritožbene navedbe v tej smeri so neutemeljene, neutemeljen pa je tudi očitek, da je v postopku prišlo do kršitve načela materialne resnice, določene v 61. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1).

7. V obravnavani zadevi je bilo sporno vprašanje, kdaj je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oziroma ali je bila pri njej I. kategorija invalidnosti podana že pred 27. 5. 2014. 8. Pravna podlaga za odločitev o sporni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2). Ta v prvem odstavku 63. člena določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Skladno s 1. alinejo drugega odstavka citirane določbe se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

9. Ker je vprašanje invalidnosti medicinsko pravno vprašanje, z medicinskim znanjem pa sodišče prve stopnje ne razpolaga, je postopalo skladno z določbo 243. člena ZPP in za ugotovitev navedenih relevantnih dejstev pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa. To je specialista, ki je pristojen prav za ocenjevanje delovne zmožnosti. Glede na tožničine pripombe na izvedensko mnenje pa je sodišče izvedenca tudi zaslišalo.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, zlasti na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede spornega vprašanja tako, da je imelo dovolj prepričljive medicinsko-pravne podlage za zaključek, da sta izpodbijani odločbi toženca z dne 17. 11. 2014 in z dne 20. 8. 2014 pravilni in zakoniti in tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

11. Izvedenec je na podlagi celotne dokumentacije v upravnem in sodnem spisu ter dokumentacije v zdravstvenem kartonu ugotovil, da se je pri tožnici celokupno zdravstveno stanje v obdobju od leta 2009, ko je bil pravnomočen zaključen zadnji invalidski postopek, zagotovo poslabšalo. Hkrati je poudaril, da pa so šele izvidi, ki jih je pridobila za potrebe invalidskega postopka v letu 2014, ponovno potrdili stanje njene psihotične motnje, kar je predstavljalo tudi osnovo za novo oceno delazmožnosti. Psihotično motnjo je izvedenec tudi izpostavil kot prvo diagnozo, torej kot diagnozo, ki bistveno vpliva na invalidnost. Pojasnil je, da gre za neozdravljivo psihotično motnjo, ki je bila pri tožnici prvič ugotovljena leta 2002, v letu 2008, ko se je hospitalno psihiatrično zdravila, pa je bila ta diagnoza tudi potrjena. Kasneje je tožnica zdravljenje za to motnjo odklanjala in je šele v novem invalidskem postopku iskala mnenje psihologa in psihiatra, ki sta to diagnozo potrdila, enako pa obe invalidski komisiji. Glede ostalih zdravstvenih težav, kot so degenerativne spremembe gibal brez večjega funkcionalnega ali nevrološkega izpada, utesnitev desnega ramenskega sklepa in karpalnega kanala, stresna inkontinenca, basedovka, vse te težave pa so tudi dostopne zdravljenju, je izvedenec menil, da same zase ne presegajo III. kategorije invalidnosti in bi bile zaradi njih potrebne le določene stvarne razbremenitve. Torej je pri tožnici blodnjava motnja prva diagnoza, ostale zdravstvene težave pa le vplivajo na celotno oceno delovne zmožnosti.

12. Kot je izvedenec v zvezi s pripombami na podano mnenje dodatno pojasnil, je bila pri tožnici blodnjava motnja, prvič ugotovljena leta 2002 in potrjena leta 2008 tako blaga, da tako specialisti psihiatri kot invalidske komisije pri omejitvah pri delu niso dodatno zmanjševali delazmožnosti, saj je kljub kar 12 invalidskim postopkom, šele v letu 2009 navedeno, da naj bo njeno delo psihično manj zahtevno, kar ustreza III. kategoriji invalidnosti. Tožnica je kasneje po letu 2008, ko je bila hospitalno psihiatrično zdravljena in diagnoza potrjena, zdravljenje blodnjave motnje odklanjala in šele v novem postopku v letu 2014 iskala mnenje psihologa in psihiatra. Za obdobje od leta 2011 do 2014 obstajata tudi samo dva izvida in ni podatkov o psihičnem stanju tožnice in ali je blodnjava motnja v taki razsežnosti, kot je bila ocenjena v letu 2014, obstajala že prej.

13. Na podlagi dveh izvidov za obdobje od leta 2011 do 2014, neizkazanem psihičnem stanju za to obdobje, zlasti pa ob pomanjkanju podatkov o tem, ali je pri tožnici že prej obstajala blodnjava motnja (kot prva diagnoza pri ugotavljanju invalidnosti) v taki razsežnosti, ko je bila ugotovljena v letu 2014 ter dodatno navedenimi še drugimi razlogi, da je bilo v invalidskem postopku šele v letu 2009 navedeno, da naj bo njeno delo psihično manj zahtevno (kar kaže na to, da je šlo tedaj za blago motnjo in da ne psihiatri niti invalidske komisije niso zato imeli razlogov za dodatno zmanjševanje delazmožnosti oziroma oceno popolne nezmožnosti), je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju glede datuma ugotovljene I. kategorije invalidnosti, dodatno, ker je izvedenec kronološko povzel tožničino zdravljenje in ugotovitve specialistov v posameznih obdobjih.

14. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je mnenje pomanjkljivo glede tožničinega psihofizičnega stanja med 24. 11. 2011, ko je odločala invalidska komisija I. stopnje ter letom 2013. Brez podlage pa tudi očita, da se ta vprašanja niso razjasnila niti z zaslišanjem izvedenca. Na glavni obravnavi 17. 11. 2016 je bila prisotna tožnica in njena pooblaščenka in sta imeli vse možnosti postavljanja dodatnih vprašanj, vključno glede psihofizičnega stanja pri tožnici med 24. 11. 2011 in letom 2013. 15. Ker je sodišče pravilno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, je na podlagi 154. člena ZPP tudi pravilno odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

16. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter hkrati v skladu z določbo 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.