Jedro

Po 3. odstavku 383. člena ZDavP-2 se odbitek v tujini plačanega davka ne upošteva uradoma, pač pa le na zahtevo davčnega zavezanca. Zahteva mora biti jasno in nedvoumno izražena. Na tak način pa tožeča stranka, tudi ob upoštevanju njenih lastnih navedb, odbitka tujega davka v svojem popravku obračuna ni uveljavljala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Posebni davčni urad zahtevek davčnega zavezanca za vračilo plačanih zamudnih obresti od premalo plačanega davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 10. 2006 do 30. 9. 2007, v višini 16.701,38 EUR, zavrnil. V obrazložitvi pojasnjuje, da je davčni zavezanec dne 27. 12. 2007 predložil obračun davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 10. 2006 do 30. 9. 2007 in davek 7. 1. 2008 tudi plačal. Dne 22. 4. 2008 pa je davčni zavezanec vložil vlogo za samoprijavo, v kateri je s predložitvijo novega obračuna popravil napake obračuna, ki ga je predložil 27. 12. 2007. Obračunal je novo obveznost, kar je tudi plačal. Pri kontroli popravka obračuna pa je davčni organ na podlagi samoprijave ugotovil, da je davčni zavezanec v obračunu upošteval tudi v tujini plačani davek, ki pa ga je plačal in pridobil dokazilo o plačilu šele po predložitvi obračuna z dne 27. 12. 2007. Davčni organ navedenega popravka ni sprejel, saj se s samoprijavo lahko samo popravljajo napake v prvotnem obračunu. Zato je davčnega zavezanca pozval na predložitev popravka obračuna tako, da iz obračuna, ki ga je predložil 22. 4. 2008, izvzame v tujini obračunani in plačani davek, za katerega v predložitvi popravljenega obračuna dne 27. 12. 2007 ni razpolagal z ustreznim dokazilom. To je davčni zavezanec tudi storil in dne 19. 1. 2009 predložil popravljen obračun. V njem je prikazal pravilno obveznost DDPO za obdobje od 1. 1. 2006 do 30. 9. 2007 v višini 2.156.382,67 EUR. Nato je davčni zavezanec vložil vlogo, v kateri je naknadno uveljavljal še vračilo v tujini odtegnjenega in plačanega davka v višini 162.543,86 EUR. O vračilu je davčni organ odločil z odločbo z dne 20. 1. 2009. Davčni organ je namreč bremenil davčnega zavezanca za zamudne obresti v višini 16.701,38 EUR, od zneska 162.543,86 EUR neplačanega davka po popravku obračuna z dne 19. 1. 2009, obračunane od 21. 1. 2008 do poravnave obveznosti s pobotom dne 30. 1. 2009. Pri tem se davčni organ sklicuje na 55. člen ter 3. odstavek 383. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2).

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št. DT 499-14-32/2009 z dne 32. 9. 2010 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pri tem se najprej sklicuje na 62. člen ZDDPO. Strinja se z davčnim organom prve stopnje, da je tožnik šele s popravkom z dne 19. 1. 2009 izkazal pravilno obveznost iz naslova DDPO. Iz 62. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji, v nadaljevanju ZDDPO-2) izhaja, da rezident lahko uveljavlja vračilo tujega davka. Gre torej za pravico zavezanca, ki jo davčni organ upošteva le na njegovo izrecno zahtevo. Ta mora biti skladna z določbo 3. odstavka 383. člena ZDavP-2. Res določba ne predpisuje posebnega obrazca, jasno pa je, da mora biti zahteva, s katero zavezanec želi uveljaviti svojo pravico, izražena nedvoumno. Iz vsebine listin v upravnem spisu ni mogoče sklepati, da je davčni zavezanec zahteval vračilo v tujini plačanega davka že v samoprijavi in popravku obračuna. Kolikor pa bi zavezanec resnično hotel, da se z omenjenim obrazcem uveljavlja tudi njegova pravica do vračila, čudi dejstvo, da ob molku organa ni zahteval izdaje odločbe o zahtevku za vračilo. Prav tako ni mogoče spregledati dejstva, da je zavezanec dne 19. 1. 2009 davčnemu organu predložil vlogo, ki je jasna, v smislu določbe 3. odstavka 383. člena ZDavP-2. Prav tako iz nje ne izhaja, da bi bila vložena ponovno. Zato je tudi po presoji drugostopnega organa, prvostopni organ utemeljeno odločil o vračilu v tujini plačanega davka šele na podlagi te zahteve.

Tožnik v tožbi navaja, da je po njegovem postopanje tožnika, po katerem je v tujini plačani davek že upošteval v popravljenem obračunu z dne 22. 4 2008, v skladu z določbo 1. odstavka 49. člena ZDavP-2. Tožnik tega davka iz objektivnih razlogov (ker ni razpolagal s potrdilom iz 64. člena ZDDPO-2) ni uveljavljal v obračunu z dne 27. 12. 2008. Prvostopni organ je zato ravnal nezakonito, ko je zamudne obresti obračunaval tudi po dnevu plačila davka v Združenem kraljestvu. Odločba, s katero davčni organ zavezancu za davek odredi vračilo v tujini plačanega davka, nima oblikovalnega, temveč zgolj ugotovitveni učinek. V trenutku zmanjšanja davčne obveznosti za znesek tujini plačanega davka je tožnik kot davčni zavezanec, na podlagi načela samoobdavčitve, upravičen, da si davčno obveznost zmanjša za tako plačani davek. Vsebina ali oblika vloge, s katero zavezanec uveljavlja v tujini plačani davek na podlagi 3. odstavka 383. člena ZDavP-2, ni izrecno v naprej predpisana. Iz same vsebine samoprijave iz 55. člena ZDavP-2 nedvomno izhaja, da je tožnik sočasno uveljavljal tudi v tujini plačani davek. Tožnik je namreč k vlogi priložil tudi potrdilo o plačilu davka ter si v tujini plačani davek tudi obračunal. Vloga tožnika z dne 22. 4. 2008 ima vse sestavine vloge, ki jih zahteva ZUP. Kolikor bi prvostopni organ vlogo tožnika z dne 22. 4. 2008 obravnaval že zgolj z minimalno skrbnostjo, bi nedvomno ugotovil, da je tožnik z vlogo zahteval tudi upoštevanje v tujini plačanega davka. Prvostopni organ toženke je pravilno razumel namen tožnika po vračilu davka, vendar ga kot takega ni upošteval, pač pa je tožnika pozval na predložitev, po njegovem mnenju, pravilne vloge. S tem, ko je prvostopni organ pozval tožnika na predložitev popravka obračuna ter predložitev posebne vloge, je postopal arbitrarno. Tožnik je sledil naknadnemu navodilu toženke in 16. 1. 2009 ponovno zahteval vračilo v tujini plačanega davka. Zato mu ni mogoče očitati, da je šele v tej vlogi podal zahtevo na podlagi 3. odstavka 383. člena ZDavP-2. Prvostopni organ bi vlogo tožnika z dne 22. 4. 2008 moral in mogel šteti kot obračun davka in tudi kot vlogo, s katero je tožnik uveljavljal v tujini plačani davek.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj se izpodbijana prvostopna odločba v povezavi z odločbo organa druge stopnje odpravi, tožena stranka pa naj ji povrne neupravičeno odtegnjeni znesek zamudnih obresti v višini 14.340,92 EUR s pripadki. Podrejeno predlaga, naj tožena stranka tožniku vrne 12.603,98 EUR s pripadki ter mu povrne nastale stroške upravnega spora. Če pa sodišče o zadevi ne bo dokončno odločilo s sodbo na podlagi 65. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), pa tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne upravnemu organu v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe, pri čemer se sklicuje na razloge, ki izhajajo tako iz prvo kot drugostopne odločbe davčnih organov.

Sodišče je o zadevi odločilo na seji, skladno z določbo 59. člena ZUS-1. Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov v spisu, obstaja med strankama spor o tem, kdaj je bil zahtevek tožnika za vračilo v tujini plačanega davka v znesku 162.543,86 EUR po 3. odstavku 383. člena ZDavP-2 dejansko predložen, in sicer ali 22. 4. 2008, kot trdi tožnik, ali 19. 1. 2009, na čimer vztraja davčni organ. Po 3. odstavku 383. člena ZDavP-2 se odbitek v tujini plačanega davka ne upošteva uradoma, pač pa se slednje zgodi le na zahtevo davčnega zavezanca. Slednjemu in ne davčnemu organu je torej prepuščeno v presojo, ali bo odbitek iz 62. člena ZDDPO-2 v smislu 383. člena ZDavP-2 uveljavljal ali ne. Že iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika (DZS/94) izhaja razlaga, da zahteva pomeni odločno izraženo hotenje, da se kaj dobi. Ne gre torej za odločanje po vsebini ali za skrben pregled, kot meni tožeča stranka, pač pa za odločno in nedvoumno izraženo voljo po uveljavljanju odbitka tujega davka. Na tak način pa tožeča stranka, tudi z upoštevanjem njenih lastnih navedb, uveljavljanja odbitka tujega davka v svojem popravku obračuna z dne 22. 4. 2008, ni uveljavljala. Velja še omeniti 77. člen ZDavP-2, po katerem dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku s pisno dokumentacijo. S tem, ko je davčni organ tožnika pozval na predložitev pisnega zahtevka za uveljavljanje v tujini plačanega davka, ni ravnal arbitrarno, pač pa v skladu z davčnimi predpisi. Ti pa zapovedujejo jasno in nedvoumno izraženo zahtevo po vrnitvi davka. Prav tako sklicevanje na 1. odstavek 49. člena ZDavP-2 ni ustrezno, saj gre za določilo, ki na splošno govori o načinu izpolnitve davčne obveznosti, 383. člen pa ureja posebnosti, med katere uveljavljanje odbitka tujega davka nedvomno sodi. Glede na navedeno je davčni organ tožnikov zahtevek za vračilo plačanih zamudnih obresti od premalo plačanega davka od dobička pravnih oseb v višini 16.701,38 EUR pravilno zavrnil. Glede na navedeno je tudi po mnenju sodišča tožnik zahteval vračilo v tujini plačanega davka šele 19.1. 2009. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.