Jedro

Uporaba sicer pomembnega pravila Sodišča ES iz sodbe C-39/97, po katerem se nizka stopnja podobnosti med blagom lahko kompenzira z visoko stopnjo podobnosti med znamkama, pa kljub temu, da sta znamki identični, še vedno pomeni, da je nujno potrebno tudi dokazati in ugotoviti podobnost blaga ali storitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prijavo znamke "ROCKSTAR" št. ... za naslednje storitve iz razreda 41 po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju: NK): organiziranje športnih prireditev, prirejanje športnih tekmovanj, organizacija sejmov in raznih predstavitev, namenjenih v športne namene, postopek registracije znamke pa je nadaljevala za preostalo prijavljeno blago iz razreda 03 NK, 18 NK, 25 NK ter naslednje preostale storitve iz razreda 41 NK: storitve v zvezi z zabavo in razvedrilom, organizacija koncertov in tekmovanj, povezanih z glasbo in petjem, organiziranje kulturnih prireditev, aktivnosti v nočnih klubih in diskotekah, organizacija sejmov in raznih predstavitev, namenjenih v izobraževalne namene. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je dne 29. 4. 2005 prejela prijavo znamke "ROCKSTAR", ki jo vodi pod številko št. ..., in sicer za blago in storitve po NK, razvrščene v razrede 03, 18, 25 ter naslednje storitve iz razreda 41 NK: storitve v zvezi z zabavo in razvedrilom, organizacija koncertov in tekmovanj, povezanih z glasbo in petjem, organiziranje športnih in kulturnih prireditev, prirejanje športnih tekmovanj, aktivnosti v nočnih klubih in diskotekah, organizacija sejmov in raznih predstavitev, namenjenih v športne in izobraževalne namene. V zakonitem roku je tožeča stranka vložila ugovor zoper registracijo znamke, v katerem je navedla, da je imetnik prejšnje znamke skupnosti, št. ... "ROCKSTAR", od 1. 5. 2004 veljavne tudi v Sloveniji. Ugovor je vložila na podlagi točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, saj meni, da so storitve iz razreda 41 NK pri izpodbijani znamki tako povezane z blagom iz razredov 32 in 33 NK pri njeni znamki, da bo povprečni potrošnik povezoval obe znamki, zato zahteva zavrnitev prijavljene znamke za storitve v razredu 41 NK. Prijavitelj znamke je v odgovoru na ugovor navedel, da kljub podobnosti znakov med blagom iz razredov 32 in 33 NK in storitvami iz razreda 41 NK ne obstaja takšna podobnost, da bi potrošniki znamki med seboj zamenjevali. Navaja, da se energijske in alkoholne pijače vsakodnevno ponujajo, oglašujejo in prodajajo na veliko različnih mestih, zato ne drži trditev, da se zanje uporabljajo isti tržni kanali in se reklamirajo na podoben način kot storitve iz razreda 41 NK. Prav tako ne drži trditev tožeče stranke, da se energijske in alkoholne pijače prodajajo predvsem na koncertih, zabavah in športnih prireditvah, saj so na tovrstnih prireditvah v ospredju nastopajoči, občasno še sponzorji, ne pa organizator. Če bi se tožeča stranka imela namen ukvarjati s sponzorstvom ali celo organiziranjem prireditev, bi svojo znamko registrirala tudi za tovrstne storitve, česar pa ni storila. Predlaga, da tožena stranka ugovor zavrne in registrira prijavljeno znamko v celoti. Na podlagi ugovora in mnenja prijavitelja je tožena stranka preverila utemeljenost navedb v ugovoru in ugotovila, da je le-ta delno utemeljen in da so za nekatere storitve podani zavrnilni razlogi po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Prijavitelj se ni izrekel o razlogih za zavrnitev znamke. Tožena stranka je opravila primerjavo znakov ter ugotovila, da je znak izpodbijane znamke identičen znaku znamke tožeče stranke, ter da sta oba prijavljena v obliki besede z običajnimi črkami. Tožena stranka je brez posebne in natančne analize vizualne, fonetične in pomenske podobnosti ugotovila, da je prvi pogoj za zavrnitev znamke na osnovi podobnosti (istovetnost ali podobnost znakov) izpolnjen. Nato je tožena stranka opravila še primerjavo blaga in storitev; navedla je, da v skladu s pravilom, ki ga je postavilo sodišče ES v primeru Canon Kabushiki Kaisha v. Metro Goldwyn-Mayer, po katerem sta podobnost med znaki in blagom ter storitvami odvisna kriterija, velja, da večja kot je podobnost med znaki, manjša je lahko podobnost med blagom in storitvami in obratno. Navedla je, da je znamka tožeče stranke registrirana za označevanje blaga iz razredov 32 in 33 NK, med drugim športnih oziroma energetskih pijač, medtem, ko prijavitelj želi s svojo znamko označevati med drugim tudi storitve iz razreda 41 NK, med katerimi je navedel tudi organiziranje športnih tekmovanj ter raznih predstavitev, namenjenih v športne namene. Pri blagu in storitvah ne moremo govoriti o istovrstnosti obojega, lahko pa govorimo o podobnosti oziroma o komplementarnosti blaga in storitev. O podobnosti lahko govorimo tudi v primeru, ko so blago in storitve del istega procesa, na primer tiskanje in tiskovine, nudenje brezalkoholne in alkoholne pijače, ipd., včasih pa govorimo tudi o komplementarnosti blaga in storitev, ko se oboji pojavljajo skupaj pri istem potrošniku, ne da bi bili sicer v neposredni produkcijski zvezi oziroma del istega procesa. V obravnavanem primeru tožena stranka meni, da obstaja verjetnost povezovanja imetnikov znamk, saj sta znaka primerjanih znamk povsem identična. Ker se z znamko tožeče stranke označujejo športne pijače, z istim znakom pa želi prijavitelj označevati organizacijo športnih tekmovanj in predstavitev v športne namene, je jasno, da bi povprečni potrošniki (predvsem športniki, športni delavci, pa tudi obiskovalci) povezovali imetnika obeh znamk, saj bi se s povsem istim znakom označevale tako pijače, kot organizator športnega tekmovanja oziroma športne prireditve. Na športnih tekmovanjih in predstavitvah v športne namene so namreč športne (energijske) pijače prisotne v veliko večji meri kot druge vrste pijač. Na drugovrstnih prireditvah predstavljajo precej manjši delež ali so celo bolj redke; veliko manj bo zato opazno, da se organizator prireditve predstavlja pod isto znamko kot proizvajalec pijač. Zato je tožena stranka prijavo znamke zavrnila za nekatere storitve, razvrščene v razred 41 NK, navedene uvodoma, za preostalo blago in storitve, razvrščene v razrede 03, 18, 25 in 41 NK pa nadaljevala postopek registracije prijavljene znamke.

Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je tožena stranka napačno ocenila, da storitve v razredu 41 NK, katerih registracijo je dovolila, niso podobne blagu znamke tožeče stranke v razredih 32 in 33 NK, zato ob podobnosti oziroma enakosti znakov obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanje med znamkama. Tožeča stranka se glede storitev, za katere je bila ugotovljena podobnost z blagom njene znamke in je bila njihova registracija zavrnjena, strinja, ugovarja pa v tistem delu, ki navaja, da naslednje storitve v razredu 41 NK: storitve v zvezi z zabavo in razvedrilom, organizacija koncertov in tekmovanj, povezanih z glasbo in petjem, organiziranje kulturnih prireditev, aktivnosti v nočnih klubih in diskotekah, organizacija sejmov in raznih predstavitev, namenjenih v izobraževalne namene, niso podobne blagu znamke tožeče stranke. Tožeča stranka pritrjuje ugotovitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, ko se ta sklicuje na kriterij iz sodbe Evropskega sodišča, po katerem večja kot je podobnost med znaki, manjša je lahko podobnost med blagom in storitvami in obratno; zatrjuje pa, da ta kriterij pri presoji v obravnavanem primeru ni bil upoštevan. Ker je izpodbijana znamka celo identična znamki tožeče stranke, bi se morala v seznamu blaga in storitev toliko bolj razlikovati. Presoja podobnosti blaga in storitev v večini primerov poteka med znamkami, ki imajo registrirano blago (ali storitve) v istih razredih, kljub temu pa v resničnem življenju tega razvrščanja ni, saj se proizvodi (blago) in storitve na trgu prodajajo tematsko, skupinsko, povezano, torej se nahajajo v istih trgovinah, mestih, policah, prodajnih predalih, nagovarjajo iste potrošnike, ne glede na to, v kateri razred spadajo. Podobnost blaga in storitev je torej potrebno presojati širše, ne le glede istega razreda, kar je tožena stranka delno upoštevala, ko je primerjala energetske pijače s storitvami organiziranja športnih prireditev in pri tem ugotovila, da gre za podobnost. Tožeča stranka navaja, da tožena stranka sploh ni ugotavljala podobnosti med energetskimi pijačami ter vsemi ostalimi storitvami v razredu 41 NK, niti ni primerjala pijač v razredu 33 NK z vsemi storitvami v razredu 41 NK, saj bi v tem primeru tožena stranka ugotovila tudi podobnost glede teh preostalih storitev v razredu 41 NK. Proizvajalci pijač so prisotni pri številnih prireditvah tako v sami ponudbi, ali kot sponzor, ali pa celo kot nosilec prireditve, ko je celotna prireditev poimenovana po pijači. Največja možnost zlorabe starejše znamke je v primeru, ko blagovna znamka za razred 32 ali 33 NK nastopa kot sponzor ali celo kot nosilec prireditve iz razreda 41 NK. Danes je vse več prireditev, ki so povezane s proizvajalci pijač, saj to predstavlja dobro možnost oglaševanja, doseganja ciljne publike, iskanje novih potrošnikov, izboljševanje ugleda, itd. Sama narava teh prireditev pa je izredno raznovrstna in posega tako v šport, kot na glasbeno področje, umetniško področje, aktivnosti v nočnih klubih in diskotekah, ki so še posebej povezane z alkoholnimi pijačami, ki jih ima registrirane tožeča stranka, torej na vse storitve iz razreda 41 NK, ki jih želi zaščititi izpodbijana znamka. Zato obstaja nevarnost, da bodo potrošniki, ki bodo obiskovali prireditve v zvezi z zabavo in razvedrilom, koncerte in tekmovanja, povezana z glasbo in petjem, kulturne prireditve, nočne klube in diskoteke, sejme in razne prireditve v izobraževalne namene, ki bodo nastopale pod blagovno znamko "ROCKSTAR", te zamenjevali, povezovali z imetnikov pijač "ROCKSTAR" in bodo menili, da gre za istega organizatorja oziroma, da so prireditve povezane z njim, kar pa ne drži. Še večja nevarnost obstaja zato, ker je izpodbijana znamka identična znamki tožeče stranke. Zato bi bilo potrebno priznanje izpodbijane znamke zavrniti tudi za vse preostale storitve v razredu 41 NK. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na priznanje izpodbijane znamke za storitve v razredu 41 NK, odpravi in zadevo vrne v ponovno obravnavo toženi stranki, oziroma, da odločbo spremeni tako, da se priznanje izpodbijane znamke v celoti zavrne za vse storitve v razredu 41 NK.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo povzela potek dosedanjega postopka in navedla, da je v izpodbijani odločbi natančno razložila, zakaj meni, da so blagu pri znamki tožeče stranke (alkoholne in brezalkoholne - športne, energijske pijače iz razredov 32 in 33 NK) podobne le organizacije športnih prireditev, prirejanje športnih tekmovanj, organizacija sejmov in raznih predstavitev, namenjenih v športne namene, ne pa tudi storitve v zvezi z zabavo in razvedrilom, organizacija koncertov in tekmovanj, povezanih z glasbo in petjem, organiziranje kulturnih prireditev, aktivnosti v nočnih klubih in diskotekah, organizacija sejmov in raznih predstavitev, namenjenih v izobraževalne namene, se pravi prireditev in podobnega, kar ni v povezavi s športom. Kriteriji, ki jih je za ugotavljanje podobnosti priporočila mednarodna organizacija za intelektualno lastnino oziroma njen urad (WIPO), so narejeni (predvsem) za ugotavljanje podobnosti blaga, pri ugotavljanju podobnosti med blagom in storitvami pa je zato treba upoštevati izvedene, prirejene kriterije. Pri storitvah ugotavljamo pogosto komplementarnost blaga in storitev in ne direktnih povezav. Včasih je težko določiti mejo, kaj bi še lahko predstavljalo komplementarnost med blagom in storitvami - povezava med raznimi prireditvami in pijačami je npr. že tako oddaljena, da težko v vseh primerih govorimo o podobnosti na tej osnovi. Samo dejstvo, da je izdelovalec pijač lahko sponzor neke prireditve, je preveč ohlapen kriterij, da bi ga bilo moč vedno upoštevati kot element podobnosti, razen seveda v primeru slovečih znamk, česar pa tožeča stranka ni zatrjevala, saj ni uveljavljala kakšnega posebnega statusa svoje znamke. Tožeča stranka je registrirana za razne vrste pijač, med brezalkoholnimi pa so navedene le športne, energijske pijače; ravno zaradi posebnega poudarka na tej vrsti pijač je tožena stranka upoštevala komplementarnost med blagom in storitvami organiziranja športnih prireditev, prirejanjem športnih tekmovanj ter organizacijo sejmov in raznih predstavitev, namenjenih v športne namene, saj gre za izrazito "športne" pijače in istovrstne prireditve. Na razvedrilnih prireditvah in sejmih ali prireditvah v izobraževalne namene ponavadi ne strežejo izrazito "specialnih" pijač, pač pa pijače različnih tipov in vrst in je povezava med pijačami in prireditvijo mnogo manj (če sploh) očitna. Iz tega razloga se je tožena stranka odločila priznati izpodbijano znamko za storitve iz razreda 41 NK, ki niso povezane s športom, ne pa tudi za prireditve, povezane s športom. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da sta si znaka izpodbijane znamke št. ... "ROCKSTAR" in znamke tožeče stranke št. ... "ROCKSTAR", ki sta oba podana v obliki besede z običajnimi črkami, med seboj identična ter je s tem izpolnjen prvi pogoj iz točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 (Uradni list RS, št. 45/01 s spremembami in dopolnitvami); le-ta določa, da se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Ostaja pa sporno (potem, ko je tožena stranka zavrnila prijavo izpodbijane znamke za nekatere storitve iz razreda 41 NK, in sicer: organiziranje športnih prireditev, prirejanje športnih tekmovanj, organizacija sejmov in raznih predstavitev, namenjenih v športne namene), ali obstoji podobnost preostalih storitev iz razreda 41 NK, za katere je tožena stranka postopek registracije nadaljevala (storitve v zvezi z zabavo in razvedrilom, organizacija koncertov in tekmovanj, povezanih z glasbo in petjem, organiziranje kulturnih prireditev, aktivnosti v nočnih klubih in diskotekah, organizacija sejmov in raznih predstavitev, namenjenih v izobraževalne namene), z blagom, ki ga ima tožeča stranka zaščitenega v razredih 32 (športne, energijske pijače) in 33 NK (destilirane žgane pijače in alkoholne pijače). Za obstoj zavrnilnih razlogov za registracijo znamke po zgoraj citirani zakonski določbi morata biti hkrati izpolnjena oba pogoja: enakost oziroma podobnost prijavljenega znaka in registrirane znamke ter enakost oziroma podobnost blaga/storitev, na katere se nanašata prijavljeni znak in registrirana znamka.

Tožeča stranka trdi, da je njeno blago iz razredov 32 in 33 NK podobno storitvam izpodbijane znamke v razredu 41 NK, ki so po delni zavrnitvi prijave izpodbijane znamke še predmet registracije. To pa utemeljuje zlasti z uporabo kriterija iz sodbe Evropskega sodišča št. C-39/97, po katerem velja, da večja kot je podobnost med znaki, manjša je lahko podobnost med blagom/storitvami in obratno, za katerega se strinja, da ga je tožena stranka v izpodbijani odločbi uporabila, a meni, da ga ni uporabila v zadostni meri. Ker je izpodbijana znamka identična znamki tožeče stranke, meni, da bi se morala v seznamu blaga in storitev zato toliko bolj razlikovati. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, češ da tožena stranka sploh ni ugotavljala podobnosti med energetskimi pijačami iz razreda 32 NK ter vsemi ostalimi storitvami v razredu 41 NK, saj to ne drži: tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, da so na športnih tekmovanjih in predstavitvah v športne namene prisotne športne (energijske) pijače v veliko večji meri kot druge vrste pijač, na drugovrstnih prireditvah pa (športne - energijske pijače) predstavljajo precej manjši delež ali so celo bolj redke, zaradi česar bo veliko manj opazno, da se organizator prireditve predstavlja pod isto znamko kot proizvajalec pijač. S tem pa je tožena stranka ugotavljala tudi podobnost med športnimi - energijskimi pijačami in tistimi prireditvami, ki niso "športne", torej vsemi preostalimi storitvami v razredu 41 NK pri izpodbijani znamki. Sodišče pa meni, da je s tem posredno primerjala tudi (alkoholne) pijače iz razreda 33 NK, saj je navedla, da so na drugovrstnih prireditvah, torej tistih, ki niso povezane s športom, izrazito športne - energijske pijače prisotne v enaki meri, kot vse druge vrste pijač, kamor pa sodijo tudi destilirane žgane pijače in alkoholne pijače iz razreda 33 NK; zato je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da tožena stranka ni primerjala pijač v razredu 33 NK z vsemi storitvami v razredu 41 NK.

Tožena stranka je pri ugotavljanju podobnosti oziroma komplementarnosti med storitvami izpodbijane znamke v razredu 41 NK in blagom znamke tožeče stranke v razredu 32 in 33 NK izhajala iz tega, da glede na to, da sta primerjani znamki identični, zadostuje minimalna podobnost oziroma zgolj komplementarnost med primerjanim blagom in storitvami. Pri tem je po mnenju sodišča upoštevala dejstvo, da se blago, kot so športne - energijske pijače iz razreda 32 NK pojavi skupaj s storitvami iz razreda 41 NK (organiziranje športnih prireditev, prirejanje športnih tekmovanj, organizacija sejmov in raznih predstavitev, namenjenih v športne namene) pri istem potrošniku, to je udeležencu "športnih" tekmovanj in predstavitev v športne namene. Tudi po mnenju sodišča je povezava med raznimi prireditvami in pijačami že tako oddaljena, da je na tej osnovi težko govoriti o podobnosti, določeno komplementarnost pa lahko povprečni potrošnik zazna kvečjemu med športnimi - energijskimi pijačami in "športnimi" tekmovanji in predstavitvami v športne namene, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka. Ni pa mogoče toženi stranki očitati, da bi morala ugotoviti komplementarnost tudi med preostalimi vsakovrstnimi prireditvami in vsakovrstnimi pijačami, saj po mnenju sodišča tu ni mogoče govoriti o povezavah, ki bi povprečnemu potrošniku sploh še ustvarjale asociacijo med raznimi pijačami in raznimi prireditvami; še zlasti je vprašljivo ugotavljanje podobnosti z alkoholnimi pijačami, za katere bi bilo najprej potrebno ugotoviti, na katerih prireditvah, tekmovanjih in predstavitvah se sploh smejo pojavljati. Kljub obstoju prireditev, ki so povezane s proizvajalci pijač, bodisi da so le-ti prisotni v sami ponudbi, kot sponzor ali pa kot nosilec prireditve, na kar opozarja tožeča stranka, je torej tudi po oceni sodišča povezava med raznovrstnimi pijačami in raznovrstnimi prireditvami preveč ohlapna, da bi lahko govorili o podobnosti, povezanosti oziroma o komplementarnosti med njimi. V skladu s splošnim pravilom - načelom specialnosti - uživa registrirana znamka varstvo le glede identičnega ali podobnega blaga, saj potrošnik ne domneva, da popolnoma različno blago prihaja iz istega vira zgolj zato, ker nosi isto znamko. Zato je v skladu z načelom specialnosti dopustno, da različni osebi registrirata identično znamko za povsem različno blago. Uporaba sicer pomembnega pravila Sodišča ES iz sodbe C-39/97, po katerem se nizka stopnja podobnosti med blagom lahko kompenzira z visoko stopnjo podobnosti med znamkama, pa kljub temu, da sta znamki identični, še vedno pomeni, da je nujno potrebno tudi dokazati in ugotoviti podobnost blaga ali storitev. Ker tožena stranka za obravnavane storitve iz razreda 41 NK, to je organiziranje tistih prireditev, ki niso "športne", podobnosti z blagom tožeče stranke v razredih 32 in 33 NK ni ugotovila, kar je tudi prepričljivo utemeljila, je pravilno zanje postopek registracije izpodbijane znamke nadaljevala. Iz navedenih razlogov je bilo potrebno tožbo zavrniti.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1.)