Jedro

Zavarovanje odgovornosti po principu AO plus krije odgovornost za tisti del škode, ki jo povzroči voznik sam. Pri tem je voznikov zakonec izenačen z voznikom (imetnikom vozila) in v razmerju do drugega, v nesreči udeleženega vozila, nima položaja tretje osebe. To pa pomeni, da imetnik drugega udeleženega vozila (ali njegova zavarovalnica) za škodo ne odgovarja solidarno niti po določbi 206., niti po določbi 4. odstavka 177. ali 4. odstavka 178. člena ZOR. Odgovarja lahko le do tistega obsega nastale škode, ki jo je sam povzročil.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se glede tožene stranke zavarovalnice A. razveljavita, zadeva pa se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama zavarovalnici A. ter zavarovalnici B. naložilo, da sta solidarno dolžni plačati tožnici znesek 275.000,00 SIT iz naslova odgovornosti za nastalo škodo v prometni nesreči. Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke zavarovalnice A. je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica, ki v času škodnega dogodka v avtomobilu ni bila pripeta z varnostnim pasom, prispevala k nastanku škode do ene polovice ter da je tožnica kot tretja oseba pretrpela škodo zaradi trčenja dveh motornih vozil (4. odstavek 178. člena ZOR, Zakona o obligacijskih razmerjih), kar je podlaga tudi za odškodninsko odgovornost tožene stranke zavarovalnice A. in ne samo tožene stranke zavarovalnice B., pri kateri je bilo za primer odgovornosti za škodo zavarovano vozilo, v katerem se je tožnica poškodovala. Po stališču pritožbenega sodišča se prvemu sodišču ni bilo treba ukvarjati s krivdnim ravnanjem obeh voznikov, ki sta bila udeležena v prometni nesreči. Proti takšni sodbi je vložila revizijo tožena stranka zavarovalnica A. zaradi zmotne uporabe materialnega prava in s predlogom, naj jo revizijsko sodišče spremeni tako, da bo ugodeno njeni pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje. Škodni dogodek se je pripetil 5.3.1990, ko je veljal Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Uradni list SRS, št. 24/76) ter pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO - 90. Ti pogoji v 3. točki 1. odstavka 2. člena izključujejo iz zavarovalnega kritja odškodninske zahtevke imetnikovega zakonca in tistih oseb, ki jih je imetnik vozila v času nezgode preživljal. Povedano drugače, v času škodnega dogodka sta bila tožnica in njen mož kot imetnik vozila izenačena, zaradi česar tožnice ni mogoče tretirati kot tretje osebe. Zato v primeru tožnice ni mogoče uporabiti določb 178. člena ZOR. Tudi zanjo je, enako kot za imetnika vozila, veljalo načelo krivdne odgovornosti. O utemeljenosti njenega zahtevka bi bilo mogoče odločiti šele potem, ko bi se ugotovilo, ali je povzročitelj škodnega dogodka njen mož in bi v tem slučaju za oba veljala sklenjena zavarovalna pogodba z drugo toženo stranko oz., ko bi se ugotovilo, da je povzročitelj voznik avtobusa, zaradi česar bi bilo mogoče odškodninski zahtevek obeh obravnavati iz naslova obveznega zavarovanja avtobusa, sklenjenega s prvo toženo stranko.

Tožeča stranka in tožena stranka zavarovalnica B. na revizijo nista odgovorili, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Tožnica je bila poškodovana kot sopotnica v avtomobilu, ki ga je vozil njen mož. Pogodbo za zavarovanje avtomobilske odgovornosti je tožničin mož kot imetnik vozila sklenil z drugo toženo stranko (zavarovalnico B.), pri čemer iz dejanskih ugotovitev sledi, da je bilo sklenjeno AO plus zavarovanje, kar pomeni, da je podana odgovornost tudi za sorodnike v ravni vrsti in za zakonca. Vendar pa je tožnici nastala škoda ob trčenju z drugim vozilom (avtobusom), glede katerega je bila pogodba za zavarovanje avtomobilske odgovornosti sklenjena s prvo toženo stranko - zavarovalnico A. Nižji sodišči sta se ob takšnih ugotovitvah postavili na stališče, da obstoji solidarna odgovornost toženih strank za tožnici nastalo škodo. Za škodo od nevarne stvari (motornih vozil) velja objektivna odgovornost z domnevo vzročnosti. Zato je po takšnem stališču treba uporabiti določbo 4. odstavka 178. člena ZOR, po kateri za škodo, ki jo pri nesreči, povzročeni od premikajočih se motornih vozil, pretrpijo drugi, imetnika motornih vozil (in s tem tudi njuni zavarovalnici) odgovarjata solidarno.

Navedeno stališče izhaja iz ocene, da je tožnica kot zakonec imetnika vozila, katerega odgovornost je bila zavarovana pri drugotoženi stranki z AO plus polico, v razmerju do prvotožene zavarovalnice A., pri kateri je bila zavarovana odgovornost drugega, v nesreči udeleženega vozila, tretja oseba. Taka razlaga pa je pravno zmotna. Zavarovanje odgovornosti po principu AO plus namreč krije odgovornost ravno za tisti del škode, ki jo povzroči voznik sam. Pri tem je voznikov zakonec izenačen z voznikom (imetnikom vozila) in v razmerju do drugega, v nesreči udeleženega vozila, nima položaja tretje osebe. To pa pomeni, da imetnik drugega udeleženega vozila (ali njegova zavarovalnica) za škodo ne odgovarja solidarno niti po določbi 206., niti po določbi 4. odstavka 177. ali 4. odstavka 178. člena ZOR. Odgovarja lahko le do tistega obsega nastale škode, ki jo je sam povzročil. Prvotožena zavarovalnica A. ima torej prav, ko v reviziji postavlja trditev, da tožnica v razmerju do nje ni tretja oseba in "da je v času nezgode tako zanjo kot za imetnika vozila veljalo načelo krivdne odgovornosti". Zavarovalnica A. torej za nastalo škodo odgovarja v obsegu krivde svojega zavarovanca in ne solidarno z imetnikom prvega vozila oz. njegovo zavarovalnico.

Nakazana pravilna pravna presoja pa terja pojasnitev vzrokov škodnega dogodka in ugotovitev obsega krivde voznika avtobusa za nastalo prometno nesrečo. Prvotoženi zavarovalnici A. bo mogoče naložiti v plačilo odškodnino le do višine odgovornosti voznika pri njej zavarovanega vozila. Ker se s tem vprašanjem nižji sodišči doslej nista ukvarjali, je revizijsko sodišče po določbi 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje v obsegu revizijskega izpodbijanja, torej glede prve tožene stranke in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na nakazani pravni pristop k sojenju in po povedanih razlogih zanj, posebni napotki za vnovično sojenje niso potrebni.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).