Jedro

Ker površina stanovanja, v katerem živi tožnikova družina, presega površino primernega stanovanja, je treba presežno površino upoštevati kot premoženje v smislu prvega odstavka 23. člena ZSV.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč odločil, da se zavrne tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot oprostitev plačila stroškov stečajnega postopka, ki se vodi pred Okrožnim sodišče v Murski Soboti pod opr. št. 1009/2010. V obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v navedeni zadevi, ker nima sredstev za plačilo stroškov stečajnega postopka nad njim kot stečajnim dolžnikom. Ob smiselni uporabi prvega odstavka 23. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur, list RS št. 3/07- UPB2) v zvezi s 14. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/2004 -UPB1 ter 23/08) se brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (13.608,00 €). Kot izhaja iz prošnje in iz potrdila gospodinjske evidence z dne 22. 3. 2010 je tožnik prijavljen v gospodinjski skupnosti skupaj z ženo A.A. in hčerko B.B., ki ju je treba v skladu s 23. členom ZBPP šteti za prosilčeva družinska člana. Tožnik in njegova žena sta vsak do polovice solastnika stanovanjske stavbe v izmeri 109 m2, parc. št. 57/11 vl. št. 398 k.o. ... Prosilec je pojasnil, da v tej hiši živi s svojo družino in njeno vrednost ocenil na 70.000,00 €. Po 1. alinei drugega odstavka 23. člena ZSV v zvezi s 14. členom ZBPP se kot premoženje po tem zakonu ne upošteva stanovanje v katerem posameznik oziroma družina živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje. Primerno stanovanje pa na podlagi 10. in 87. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS, št. 69/2003 ter 18/2004) opredeljuje 14. člen Pravilnika o dodeljevanje neprofitnih stanovanj v najem (Pravilnik, Uradni list RS, št. 14/2004, 34/04 in 62/06), kjer je določeno, da je šteti kot primerno stanovanje za tričlansko gospodinjstvo stanovanje do površine 70 m2. Delež, ki presega prej navedeni normativ za primerno stanovanje pa je potrebno upoštevati kot premoženje v smislu prvega odstavka 23. člena ZSV v zvezi s 14. členom ZBPP. Ta delež v obravnavanem primeru predstavlja površino 39 m2, kar v sorazmernem delu predstavlja vrednost 25.045,87 €, upoštevaje, da je celotna hiša vredna 70.000,00 €. Glede na navedeno torej znaša skupna vrednost nepremičnega premoženja prosilčeve družine 25.045,87 €, kar presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, torej znesek 13.608,00 €, zaradi česar prosilec ne izpolnjuje premoženjskega pogoja po določbah ZBPP.

Tožnik v tožbi navaja, da je na navedeni stanovanjskih hiši, katere vrednost je organ za brezplačno pravno pomoč upošteval, vpisana hipoteka v višini 80.000,00 € v korist banke. Neodplačan del te hipoteke znaša še okoli 50.00,000 €, kar bi bilo treba pri vrednosti stanovanjske hiše upoštevati in za to vrednost zmanjšati ocenjeno vrednost stanovanjske hiše. Tako bi znašala ocenjena vrednost stanovanjske hiše le 20.000,00 €, kar pomeni, da izpolnjuje premoženjski pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, tožena stranka pa mu je dolžna povrniti nastale stroške upravnega spora v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise zadeve na tožbo samo pa ni posebej odgovorila.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Finančni položaj prosilca se ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke in dohodke ter prejemke njegove družine, ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina, razen če ni s tem zakonom določeno drugače (prvi odstavek 12. člena ZBPP). Do BPP je upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP).

Iz določila 23. člena ZSV v zvezi s 14. členom ZBPP izhaja da se, ne glede na druge določbe tega zakona, BPP ne dodeli samski osebi oziroma družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino šestdesetih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, to je znesek 13.608,00 €. Kot premoženje po tem zakonu pa se ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi, in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje.

Ugotovljenih dejstev v zvezi s stanovanjem, v katerem tožnik in njegova družina živijo, tožnik ne prereka, izhajajo pa tudi iz spisov zadeve. Tožnik ima tričlansko družino, za katero je po zakonu v zvezi s Pravilnikom primerno stanovanje, ki ima površino do največ 70 m2. Ker je stanovanje, v katerem tožnik s svojo družino živi, v izmeri 109 m2, je treba glede na citirane predpise, presežno površino 39 m2 upoštevati kot premoženje v smislu prvega odstavka 23. člena ZSV. Upoštevaje tudi nesporno dejstvo, da je celotna hiša (po tožnikovi lastni oceni) vredna 70.000,00 EUR, torej znaša vrednost 39 m2 (preračunano) oziroma vrednost premoženja (ki se upošteva) 25.045,87 €, kar presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, torej znesek 13.608,00 €. Ker torej tožnikovo upoštevno premoženje znatno presega premoženjski senzus 13.608,00 €, ne izpolnjuje premoženjskega pogoja po določbah ZBPP.

Tožbeni ugovor, da bi bilo treba upoštevati in od vrednosti hiše odšteti na hiši vpisano hipoteko v višini 80.000,00 € je neutemeljen, saj neodplačani krediti, tudi če so zavarovani z hipoteko, na samo lastništvo in vrednost tožnikovega premoženja neposredno ne vplivajo in jih ni mogoče upoštevati kot izvzeto premoženje po drugem odstavku 23. člena ZSV.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06 s spremembami).

K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.