Jedro

Zahtevo za obnovo pravnomočno končanega kazenskega postopka je potrebno zavrniti, ko predloženi dokazi niso takšni, da bi sami zase ali skupaj z že izvedenimi povzročili oprostitev obsojenca ali njegovo obsodbo po milejšem zakonu.

Izrek

Pritožba obsojenega V. K. se z a v r n e kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom je okrajni sodnik - sv‚tnik Okrajnega sodišča v Celju, po določilu člena 414/I Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnil kot neutemeljeno zahtevo za obnovo kazenskega postopka, katero je obsojeni V. K. vložil po svoji zagovornici dne 3.4.1995, pravnomočno končanega s sodbo Temeljnega sodišča v Celju, Enota v Celju, opr. št. K 503/92 z dne 16. 3. 1993 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Kp 146/93 z dne 8. 6. 1993. Proti temu sklepu se je pritožil obsojeni V. K., smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako smiselno predlaga njegovo razveljavitev in dovolitev obnove navedenega kazenskega postopka. Pritožba ni utemeljena. V celoti pravilna je ugotovitev izpodbijanega sklepa, da obsojeni V. K. v, po določilih 3. točke I. odstavka 310.člena ZKP podani zahtevi za obnovo navedenega kazenskega postopka ni navedel takšnih novih dejstev in dokazov, ki bi utegnili sami zase ali v zvezi s prejšnjimi povzročiti njegovo oprostitev ali vsaj obsodbo po milejšem zakonu. Pred sodiščem prve stopnje zaslišana predlagana priča V. V. s svojo navedbo, da je oškodovanca videl pasti s kolesom v začetku meseca februarja 1990, v času torej, ko v bankah izplačujejo pokojnino, z ničemer ni ovrgel ugotovitev pravnomočne sodbe, da je I.Ž. zadobil pri zdravniku ugotovljene poškodbe šele dne 20. 2. 1999 tako kot tudi ne v zvezi s tem zaslišani njegov takrat zdravnik dr. B.. Prav nobenega razloga pa ni ne verjeti tudi dopolnjenemu izvedeniškemu mnenju dr. H., saj je ta v njem ocenil oba možna zatrjevana načina zadobitve poškodb oškodovanca in ponovno pojasnil, da so te lahko nastale tako,kot to trdi I. Ž., še več, takšen način poškodovanja šteje za verjetnejši, saj bi v primeru padca s kolesom ta zadobil udarninsko značko, kar se ni zgodilo.V celoti pa je izključil v pritožbi ponovljeno trditev obsojenega, da je oteklost in podplutost lica oškodovanca pripisati pri njemu ugotovljeni zobni gnilobi, saj zaradi nje podplutba nikakor ni mogla nastati. Zaradi povedanega pritožbi ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno, kot neutemeljeno zavrniti.