Jedro

Odločba, izdana v obnovljenem postopku, ne bi mogla poseči v obstoječa lastninska razmerja, nastala na podlagi pravnih poslov, sklenjenih po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Glede na vse navedeno tudi sodišče meni, da tožeče stranke nimajo pravnega interesa za obnovo denacionalizacijskega postopka, saj si, tudi če bi bila obnova dovoljena in bi se ponovno odločalo o denacionalizacijskem postopku, svojega pravnega položaja ne morejo izboljšati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožečih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo pustil v veljavi odločbo Občine Jesenice, Sekretariata za urejanje prostora, št. 362-89/92 z dne 12. 4. 1994. V obrazložitvi je navedel, da je Občina Jesenice z delno odločbo št. 362-89/92 z dne 12. 4. 1994 vrnila upravičencu A.A. v last in posest stanovanjsko hišo v … na naslovu ... stoječo na parc. št. 135/1, hiša 121 m2, zgradba 117 m2, dvorišče 373 m2 s pripadajočim stavbnim zemljiščem in parc. št. 103/4, travnik 317 m2, vse vl. št. 84 k.o. ... Odločba je postala pravnomočna 29. 4. 1994. Postopek je bil na predlog Ministrstva za obrambo obnovljen s sklepom Upravne enote Jesenice z dne 20. 9. 1999. V obnovljenem postopku je prvostopni organ dvakrat odločil, odločba št. 362-89/92 z dne 29. 8. 2007 je bila odpravljena s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 110/2008 z dne 27. 5. 2008. V ponovnem postopku je organ sledil napotkom sodišča. Ugotovil je, da je bilo zemljišče, ki je predmet napadene delne odločbe, deležno geodetskih sprememb in v času odločanja o predlogu za obnovo predstavljalo parc. št. 135/3, 103/4 in 103/5, vse k.o. ... Lastnika zemljišč sta B.B. na podlagi darilne pogodbe z dne 5. 6. 1994 (lastnik parcele št. 135/3) in C.C. na podlagi kupne pogodbe z dne 6. 12. 1994 (lastnik parc. št. 103/4 in 103/5). S sklepom z dne 20. 9. 1999 je bil postopek obnovljen v obsegu, da se v postopek kot stranko pritegne Ministrstvo za obrambo, ki je bilo v času izdaje sklepa zemljiškoknjižni lastnik parc. št. 103/2. Do odločanja s to odločbo se je lastninsko stanje parc. št. 103/2 spremenilo. Na dan izdaje te odločbe sta lastnika D.D. in E.E., predlagani za vknjižbo pa sta F.F. in D.D. Upravni organ je skladno s spremembami lastništva na tej parceli lastnike vključeval kot stranke v postopek. Na podlagi zbranih dokazov je ugotovil, da so vsi, ki so na parcelah, ki so predmet obnovljenega postopka knjiženi kot lastniki, pridobili lastninsko pravico s pravnim poslom in vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo, zaradi česar štejejo za dobroverne posestnike, v katerih pridobljeno pravico ni mogoče posegati. Odločba, ki bi drugače kot odločba, katere obnova se predlaga, urejala vračilo v naravi, ne bila izvršljiva v zemljiški knjigi in bi bila kot taka nična. Upravni organ v obnovljenem postopku ne bi mogel vzpostaviti stanja kot je bilo pred denacionalizacijo oziroma pred vrnitvijo v naravi, saj veljavno zemljiškoknjižno stanje ni bilo vzpostavljeno na podlagi odločbe upravnega organa, temveč na podlagi pravnih poslov civilnega prava. Ti niso nični v smislu 88. člena ZDen, saj so bile pogodbe sklenjene po tem, ko je bil postopek denacionalizacije pravnomočno zaključen, obnova postopka pa še ni bila dovoljena. F.F. in D.D. pa sta pravico do zemljišča parc. št. 103/4 in 103/5, obe k.o. ..., utemeljevali na pogodbi, sklenjeni 21. 5. 1993 med Ministrstvom za obrambo in E.E. V letu 1993 je bilo zemljišče, ki ima danes parcelo št. 103/4 in 103/5 k.o. ..., predmet postopka denacionalizacije, uvedenega v letu 1992. Šlo je za zemljišče, za katerega ni bilo pravnomočno ugotovljeno, da zanj ne obstaja dolžnost vrnitve, zato je bilo pogodbeno razpolaganje s tem zemljiščem v smislu 88. člena ZDen nedopustno. Pravovarstvenega interesa za vložitev predloga za obnovo postopka po sodbi Upravnega sodišča RS opr. št. U 1685/2008 z dne 20. 1. 2009 nima tisti, katerega pravni položaj se z ugoditvijo predlogu za obnovo postopka ne bi izboljšal. V zadevi je bilo ugotovljeno, da predlagatelj obnove postopka in njegovi pravni nasledniki nimajo pravnega interesa za obnovo postopka, ker so vrnjene nepremičnine že prešle v last tretjih oseb. Zato je prvostopni organ pustil odločbo v veljavi.

Drugostopni organ je pritožbo tožečih strank zavrnil. V obrazložitvi se je strinjal z oceno prvostopnega organa.

Tožeče stranke v tožbi navajajo, da so v obnovljenem postopku ves čas zatrjevale, da je bila celotna podržavljena parcela št. 103/2 travnik v izmeri 748 m2 oddana za gradnjo stanovanjskega objekta na naslovu ..., katerega solastniki so sedaj. Trditve so dokazovali z odločbo Občinskega ljudskega odbora Jesenice z dne 7. 2. 1961, s katero se je G. odobrila ožja lokacija za gradnjo dvostanovanjske stavbe na parceli št. 103/2 travnik v izmeri 748 m2 in gradbenim dovoljenjem Občinskega ljudskega odbora Jesenice z dne 11. 12. 1961. Obe odločbi sta bili izdani pred geodetsko spremembo leta 1975, ko se je parcela št. 103/2 delila v parcelo št. 103/2, dvorišče v izmeri 225 m2, hiša v izmeri 100 m2 in parc. št. 103/4, travnik v izmeri 317 m2. Do nove parcelacije je prišlo zaradi ločenega evidentiranja stavbnih in nestavbnih površin, pri čemer je pravica uporabe ostala ves čas nespremenjena. Nova parcelacija je bila opravljena v letu 1994 za potrebe razpolaganja z delom parcele 103/4 v korist C.C. V postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno, da so na parc. št. 103/4 locirane greznice, zgrajene za potrebe stanovanjske hiše na naslovu ..., da se na parc. št. 103/4 nahaja vrtna lopa, parkirišče in vrt, vse v več kot 40 letni posesti tožečih strank in njihovih pravnih prednikov. Kot nesporno je bilo tudi ugotovljeno, da parc. št. 103/4 na dveh straneh meji neposredno na stanovanjsko hišo na naslovu ... Ker je za odločitev o vračanju nepremičnin v naravi odločilno dejansko stanje zemljišč po stanju v času vračanja, bi moral upravni organ v smislu spoštovanja načela materialne resnice ugotoviti, kolikšen del parcele 103/4 se sploh vrne v naravi. Tega upravni organ v denacionalizacijskem postopku ni ugotavljal. Ugotovil torej ni obsega zazidanega stavbnega zemljišča, za katerega v skladu z določili 2. odstavka 32. člena ZDen obstaja ovira za vrnitev v naravi. Za ugotovitev funkcionalnega zemljišča k stanovanjski hiši na naslovu ... bi moral upravni organ izvesti parcelacijski postopek. Glede na dejstvo, da ni ugotavljal funkcionalnega zemljišča, so tožeče stranke same naročile izdelavo elaborata za določitev zazidanega stavbnega zemljišča. Iz elaborata je razvidno, da bi funkcionalno zemljišče moralo zajemati del parc. št. 103/2 k.o. ..., kot izhaja iz gradbenega dovoljenja, kar glede na današnje katastrsko stanje pomeni, da bi zajemalo parc. št. 103/2 v celoti (v velikosti 323 m2), 103/4 v celoti (v velikosti 122 m2), 103/5 v celoti (v velikosti 53 m2) ter severni del parcele 135/3 (v velikosti 258 m2), kar skupaj znaša 746 m2. Dejansko stanje je sedaj takšno, da stanovanjska hiša na naslovu ... kar z dveh strani nima nikakršnega dostopa, dostopa pa nima tudi do greznic. Upravni organ prve stopnje je z odločbo z dne 23. 7. 2009 v 1. točki izreka odločil, da se delna odločba z dne 12. 4. 1994 pusti v veljavi, ker je ugotovljeno, da so vsi, ki so na parcelah, ki so predmet obnovljenega postopka, vknjiženi kot lastniki, pridobili lastninsko pravico s pravnim poslom in vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo, zaradi česar štejejo za dobroverne posestnike, v katere pridobljeno pravico ni mogoče posegati. Ne glede na odločitev upravnega organa v obnovljenem postopku se ne bi moglo vzpostaviti stanje, kot je bilo pred denacionalizacijo. Tožeče stranke se z tako odločitvijo ne morejo strinjati. Tako prvo kot drugostopni organ sta izdala izpodbijano odločbo na podlagi ugotovitve, da je bila nepremičnina št. 303/4 (317 m2) z darilno in kupoprodajno pogodbo prenesena na tretje osebe, ki so bile po navedbah upravnega organa dobroverne, pri čemer pa poudarjajo, da dobrovernost v postopku ni bila ugotovljena. Samo dejstvo vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo ne zadošča. V kolikor bi upravni organ ugotavljal dejansko dobrovernost zemljiškoknjižnih lastnikov, bi ugotovil, da je B.B. pooblaščenec denacionalizacijskega upravičenca, nato pa skrbnik za poseben primer in oporočni dedič in je ves čas aktivno sodeloval v postopku denacionalizacije. Ne glede na navedeno je B.B. razpolagal z nepremičnino parc. št. 103/4 tako, da je po opravljeni parcelaciji v letu 1994 del parcele 103/4 prodal C.C. Prav tako je bilo kupcu C.C., ki je prvi sosed tožnikov, znano, da v zvezi z parcelo št. 103/4 poteka obnova denacionalizacijskega postopka. Tako B.B. kot C.C. sta pravni posel sklenila iz nemoralnih nagibov, to je z namenom preprečiti tožečim strankam formalno pridobitev lastninske pravice na parc. št. 103/4. Iz enakih nagibov je pravni posel sklenil tudi denacionalizacijski upravičenec. Pogodba, ki nasprotuje moralnim načelom, pa je po samem zakonu nična. Kasnejše spremembe lastninskopravnega stanja parcele št. 103/4 ne vplivajo na to, da se delna odločba ne bi mogla odpraviti zaradi razlogov nezakonitosti. Zmotno je stališče upravnega organa, da se tožeči stranki z odpravo odločbe o denacionalizaciji ne more izboljšati pravni položaj. Če bo odpravljena delna denacionalizacijska odločba, se bodo odpravile tudi pravne posledice, torej se bo vzpostavilo prejšnje stanje. Z zemljiškoknjižno izvedbo dokončne upravne odločbe je bilo grobo poseženo v pravice tožečih strank do zasebne lastnine. V kolikor se pravne posledice o denacionalizacijskem postopku ne bodo mogle odpraviti, pa imajo tožeče stranke pravni interes, da sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta. Nezakonitost upravnih aktov ni mogoče uveljavljati v drugih sodnih postopkih. V primeru nezakonitosti upravnega akta bodo tožeče stranke v pravdnem postopku zahtevale, da se jim povrne škoda, ki jim je nastala in jim bo še nastajala z izvršitvijo delne denacionalizacijske odločbe. Predlagajo odpravo upravnih odločb in zahtevajo povrnitev stroškov postopka.

Stranke z interesom v tem postopku H. in B.B. na tožbo niso odgovorili.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporna odločitev upravnega organa, ki je pustil denacionalizacijsko odločbo Upravne enote Jesenice št. 326-89/92 z dne 12. 4. 1994 v veljavi.

Nesporno med strankami je, da je bila z denacionalizacijsko odločbo upravičencu A.A. vrnjena v last in posest stanovanjska hiša na naslovu ..., stoječa na parc. št. 135/1 in 103/4 k.o. ... Nesporno je tudi današnje lastninsko stanje na zemljiščih, ki so bila z navedeno denacionalizacijsko odločbo vrnjena. Lastnik parcele 135/3 je B.B., ki je zemljišče pridobil z darilno pogodbo z dne 5. 6. 1994, lastnik parc. št. 103/4 in 103/5 pa je C.C., ki je zemljišče pridobil s kupoprodajno pogodbo dne 6. 12. 1994. Torej pri z denacionalizacijsko odločbo vrnjenih parcelah ni več vpisan kot lastnik denacionalizacijski upravičenec A.A. Navedena dejstva pa so tudi nosilni razlog za odločitev upravnega organa, saj odločba izdana v obnovljenem postopku ne bi mogla poseči v obstoječa lastninska razmerja, nastala na podlagi pravnih poslov, sklenjenih po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (glej odločbo Upravne enote Jesenice št. 362-89/92 z dne 29. 8. 2007, ki je bila odpravljena s sodbo opr. št. U 110/08 z dne 27. 5. 2008, ki je sicer denacionalizacijsko odločbo odpravila v delu, ki se nanaša na parcelo 103/4 k.o. ... (1. točka izreka) in določila bivšemu lastniku odškodnino (3. točka izreka), ni pa razrešila obstoječih lastninskih razmerij v času njene izdaje). Sprememba lastniškega stanja na zemljišču, za katerega tožeče stranke zatrjujejo, da je zazidano stavbno zemljišče – funkcionalno zemljišče k njihovi hiši, pa je pravni interes, ki ga tožeče stranke kot pravni nasledniki Ministrstva za obrambo, zasledujejo v postopku obnove. Tega pa iz razloga, kot ga je navedel prvostopni organ, z uporabljenim izrednim pravnim sredstvom, ne glede na vse razloge, ki so bili v postopku z njihove strani izpostavljeni (in jih tožeče stranke ponavljajo v tožbi), ne bi mogli doseči, ker odločba, izdana v obnovi ne bi mogla poseči v obstoječa lastninska razmerja. Nerelevantno je v tej zvezi razpravljanje o dobrovernosti (nedobrovernost pridobiteljev zatrjujejo tožeče stranke v tožbi), kljub temu, da se je prvostopni organ na dobrovernost skliceval. Dejstvo dobrovernosti ali nedobrovernosti za postopek obnove, v situaciji kot je obravnavana, za upravni organ ni del dejanskega stanja, ki bi ga bil dolžan ugotavljati oz. bi vplivalo kot relevantno dejstvo na odločitev. Glede na vse navedeno tudi sodišče meni, da tožeče stranke nimajo pravnega interesa za obnovo denacionalizacijskega postopka, saj si tudi če bi bila obnova dovoljena in bi se ponovno odločalo o denacionalizacijskem postopku, svojega pravnega položaja ne morejo izboljšati. Svoje pravice, ki jih izpeljujejo iz pravice uporabe, bodo lahko uveljavljale v postopkih pred sodiščem splošne pristojnosti (enako stališče je zavzelo že Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 1416/2006 z dne 14. 2. 2007, sledila pa mu je tudi sodna praksa). Tožeče stranke torej nimajo prav, da bi si lahko izboljšale pravni položaj, saj je ravno razlog, ki izhaja iz prvostopne odločbe ta, da denacionalizacijska odločba, izdana v obnovljenem postopku, ne bi mogla odpraviti pravnih posledic (posegla bi lahko le v lastninsko stanje A.A., v kolikor bi bil ta še vpisan kot lastnik, ne more pa v pravni položaj tretjih). Upravni organ je zato pravilno pustil denacionalizacijsko odločbo v veljavi.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišča zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.