Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da razlogi za neizvedbo zagovora, ki jih je navajala toženka (da se tožnik ni javljal na klice, da je verjetno odšel domov na Kosovo, da ga ni bilo na delo 21. 12. 2021 brez, da bi javil zakaj, ni podpisal izjave o manjkajočih urah, 3. 1. 2022 naj bi povedal, da ne želi več delati, ni dostavil potrdila o oddaji vloge za podaljšanje delovnega dovoljenja, da je bil nezadovoljen in govoril, da ne bo več delal pri toženki, ker plača ni zadostovala za veljavno delovno dovoljenje), ne zadostujejo za opustitev obveznosti iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2021 (I. točka izreka), sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi med pravdnima strankama na dan 23. 1. 20122 (II. točka izreka) in tožniku priznalo delovno razmerje pri toženki od 21. 12. 2021 do vključno 23. 1. 2022 (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku za čas od 22. 12. 2021 do 23. 1. 2022 plača nadomestilo plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 10. 2021 v roku 15 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek IV. točke izreka), ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila plače za 21. 12. 2021 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek IV. točke izreka). Nadalje je toženki naložilo, da tožniku plača denarno povračilo v višini 1.233,99 EUR (prvi odstavek V. točke izreka) ter zavrnilo višji tožbeni zahtevek, tj. razliko med prisojenim in vtoževanim zneskom denarnega povračila v višini 3.701,97 EUR (drugi odstavek V. točke izreka). Sodišče je toženki še naložilo, da za tožnika plača stroške postopka na račun sodišča (VI. točka izreka) ter ugotovilo, da je zavezanka za plačilo sodne takse (VII. točka izreka).

2. Zoper ugodili del sodbe se pritožuje toženka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Uveljavlja, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka, saj pri naštevanju razlogov, ki jih je navedla toženka, zakaj bi bilo neupravičeno pričakovati, da bi tožniku omogočila zagovor, tj. neodzivnost, nezainteresiranost in pasivnost tožnika, prihaja v protislovje, ko navaja, da to ni razlog za neopravo zagovora. Enako kršitev je ponovilo, ko je štelo, da ni pomembna okoliščina, da tožnik ni več nameraval delati pri toženki, se ni javljal na telefonske klice in ni prišel na delo, pri čemer se do teh navedb ni vsebinsko opredelilo, čeprav bi se moralo. Hipotetično vprašanje je, kaj bi se dogajalo na zagovoru, če bi bil omogočen, toženka pa je tožniku odpoved vročila, ker ni prišel delati niti 3. 1. 2022, saj ni bilo za pričakovati, da bi tožnik želel ohraniti zaposlitev pri toženki, verjetno se zagovora niti ne bi udeležil. Sodišče se ni opredelilo do pomembnih navedb oziroma dokaznih predlogov, zato se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Tožnik je vedel, da ima premajhno plačo, da bi lahko preživljal družino. V upravnem spisu, ki ga je pridobilo sodišče, je uradni zaznamek, da tožnik kot tujec ne izpolnjuje pogoja za podaljšanje veljavnosti delovnega dovoljenja glede zadostnih sredstev za preživljanje sebe in družinskih članov po petem odstavku 47. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2; Ur. l. RS, št. 91/21 in nasl.). Ker tožnik v trenutku odločanja o podaljšanju delovnega dovoljenja (7. 1. 2022) ni izpolnjeval pogojev za podaljšanje, po 7. 1. 2022 ne bi mogel več delati pri toženki tudi, če mu ne bi podala izredne odpovedi. Gre za pomembno okoliščino, zaradi katere toženki ni bilo potrebno omogočiti zagovora, saj tudi, če bi zagovor imela in bi želela nadaljevati delovno razmerje s tožnikom, to ne bi bilo mogoče. Sodišče se do tega ni vsebinsko opredelilo, to bi lahko storilo le, če bi izvedlo predlagane dokaze, vsaj z zaslišanjem tožnika in zakonitega zastopnika toženke. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožniku trajalo delovno razmerje tudi po 7. 1. 2022, je s tem kršilo ZTuj-2, saj ni upoštevalo kdo in pod kakšnimi pogoji lahko dela v Republiki Sloveniji. Premalo so pojasnjeni tudi razlogi o prisojeni višini denarnega povračila. Pravica do denarnega povračila po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ni absolutna. Sodišče ni upoštevalo, da je do odpovedi pripeljala predvsem tožnikova pasivnost, da pri toženki ni delal dolgo, niti polnih pet tednov po odpovedi pa je že delal pri drugemu delodajalcu. Ker je za ta čas prejel nadomestilo plače, mu denarno povračilo ne pripada. Napačna je tudi odločitev glede stroškov postopka, saj je tožnik zahteval denarno povračilo v višini trikratnika prisojenega zneska, kar pomeni, da ni uspel z večjim delom zahtevka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodba je obrazložena, sodišče pa si v obrazložitvi ni prihajalo v nasprotje. Sodišče je pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku dne 28. 12. 2021 na podlagi 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V odpovedi se tožniku očita, da od dne 21. 12. 2021 ni prišel na delo, kakor tudi ne nadaljnje dni, o razlogih pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Toženka je v odpovedi še pojasnila, da tožnika ni vabila na zagovor, saj je bilo neutemeljeno pričakovati, da bi se zagovora udeležil, ker se ne odziva na telefonske klice in je očitno odšel domov na Kosovo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka pred podajo izredne odpovedi ni spoštovala obveznosti iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, skladno s katerim mora delodajalec delavca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, teh okoliščin pa toženka ni izkazala. Ker je bila odpoved nezakonita že iz tega razloga, sodišče prve stopnje ni presojalo izpodbijane izredne odpovedi po vsebini.

7. Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec delavca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavca seznani s kršitvami in mu omogoči zagovor. Pri tem drugi odstavek 85. člena ZDR-1 ne določa, katere so okoliščine, zaradi katerih delodajalcu ni potrebno seznaniti delavca s kršitvami in mu omogočiti zagovora pred podajo izredne odpovedi. Pravilo je, da mora delodajalec delavca seznaniti s kršitvami in mu omogočiti zagovor, izjeme od tega pravila pa je potrebno razlagati restriktivno. Namen zagovora je zagotovitev pravice, da se delavec do očitanih kršitev opredeli, jih eventualno pojasni ali opraviči, na to pravico pa ne more in ne sme vplivati prepričanje delodajalca, da si delavec ne želi več delati pri njemu, da se zagovora verjetno ne bo udeležil, ali pa ne bo mogel spremeniti njegove odločitve, na kar se sklicuje toženka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da razlogi za neizvedbo zagovora, ki jih je navajala toženka (da se tožnik ni javljal na klice, da je verjetno odšel domov na Kosovo, da ga ni bilo na delo 21. 12. 2021 brez, da bi javil zakaj, ni podpisal izjave o manjkajočih urah, 3. 1. 2022 naj bi povedal, da ne želi več delati, ni dostavil potrdila o oddaji vloge za podaljšanje delovnega dovoljenja, da je bil nezadovoljen in govoril, da ne bo več delal pri toženki, ker plača ni zadostovala za veljavno delovno dovoljenje), ne zadostujejo za opustitev obveznosti iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Skladno z ustaljeno sodno prakso tovrstna ravnanja delavca ne omogočajo delodajalcu, da delavca ne seznani s kršitvami in mu ne omogoči, da se glede tega izjavi, še posebej v primeru, ko se podaja odpoved iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (sodbe VSRS VIII Ips 227/2016, VIII Ips 323/2016, VIII Ips 67/2017, VIII Ips 12/2018). Razlogi, ki jih navaja toženka, glede neupravičenega izostanka z dela in neodzivanja tožnika na klice, dejansko predstavljajo odpovedni razlog, glede katerega bi tožnik moral imeti možnost se izjaviti. Ker gre za ustaljeno sodno prakso, se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno obširneje opredeljevati zakaj razlogi, ki jih je navedla toženka, ne zadoščajo za opustitev dolžnosti iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Svojo odločitev je v tem delu v zadostni meri obrazložilo, sodba se da preizkusiti, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni podano nasprotje v obrazložitvi sodišča prve stopnje s tem v zvezi, pri čemer toženka niti ne pojasni, v čem naj bi bilo podano zatrjevano protislovje. To, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da okoliščine, ki jih toženka navaja kot razlog za opustitev seznanitve in zagovora, ne predstavljajo utemeljenega razloga za opustitev obveznosti delodajalca iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, pri čemer je te okoliščine v obrazložitvi sodbe tudi povzelo, ne predstavlja protislovja v obrazložitvi. Toženka s tem dejansko uveljavlja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker naj bi napačno presodilo pravni standard obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da bi tožnika seznanila s kršitvami in mu omogočila zagovor, vendar je ta ugovor iz že pojasnjenih razlogov neutemeljen.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, smiselno iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo dokaznih predlogov. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov o pravno nerelevantnih dejstvih. Toženka je želela izvedbo predlaganih dokazov, zaslišanje pravdnih strank in prič, glede izkazovanja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da bi tožnika seznanila s kršitvami in opravila zagovor. Ker razlogi, ki jih je toženka navedla glede tega, že sami po sebi niso takšni, da bi se lahko šteli za upravičene, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokazov glede resničnosti navedenih razlogov, pri čemer je tudi ustrezno obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge toženke.

9. Toženka sodišču nadalje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb, da tožniku delovno dov0ljenje ne bi bilo podaljšano, če bi ostal zaposlen pri njej, ker je upravni organ dne 7. 1. 2023, ko je odločal o podaljšanju delovnega dovoljenja, ugotovil, da ima prenizke dohodke in zato ni izpolnjeval pogojev za podaljšanje delovnega dovoljenja po ZTuj-2. Toženka je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala dne 3. 1. 2022, delovno razmerje pa mu je prenehalo dne 28. 12. 2021. Sodišče presoja zakonitost odpovedi glede na okoliščine, ki so obstajale v času podaje odpovedi. Glede na navedeno ugotovitve o prenizkih dohodkih tožnika za podaljšanje delovnega dovoljenja z dne 7. 1. 2022 niso pravno relevantne za presojo utemeljenosti odpovedi podane dne 3. 1. 2022. Sodišče prve stopnje se zato ni bilo dolžno opredeljevati do navedenih dejstev in ni storilo očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Toženka v pritožbi sodišču očita nepravilno uporabo materialnega prava, ker je tožniku priznalo delovno razmerje po 7. 1. 2022, ko ne bi več mogel delati pri toženki, če mu ne bi podala izredne odpovedi, saj ne bi imel več veljavnega delovnega dovoljenja zaradi prenizkih dohodkov, s čimer naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe ZTuj-2. Očitana kršitev napačne uporabe materialnega prava ni podana. Med strankama ni bilo sporno, da je bilo tožniku delovno dovoljenje podaljšano do 7. 1. 2023. S tem, ko je bilo tožniku delovno razmerje pri toženki priznano od 21. 12. 2021 do vključno 23. 1. 2022, ni prišlo do kršitev določb ZTuj-2, saj je imel tožnik za celotno navedeno obdobje veljavno delovno dovoljenje. Ali bi bilo tožniku delovno dovoljenje podaljšano, če ne bi prejel izpodbijane izredne odpovedi, ni pravno relevantno. To ni bilo predmet odpovedi, v času podaje odpovedi toženka za to niti ni vedela, zato to ni moglo biti razlog za opustitev obveznega predhodnega postopka iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 pred podajo odpovedi.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodba sodišča prve stopnje premalo obrazložena glede višine denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je v 20. in 21. točki ustrezno obrazložilo svojo odločitev, zakaj je tožnik upravičen do denarnega povračila v višini ene povprečne plače. Pri odmeri denarnega povračila je pravilno uporabilo kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Upoštevalo je tožnikovo starost (53 let), čas zaposlitve pri toženki (leto in pol), možnosti za novo zaposlitev (zaposlil se je po petih tednih od prenehanja delovnega razmerja pri toženki), pravice, ki jih je uveljavil (bil je brez prejemkov) in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (opustitev seznanitve s kršitvami in neizvedba zagovora). Tožniku je glede na navedene okoliščine prisodilo eno mesečno plačo, kar je primerno in skladno s sodno prakso. Neutemeljen je tudi ugovor toženke, da tožniku denarno nadomestilo ne pripada, ker je prejel nadomestilo plače. Denarno povračilo na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 predstavlja nadomestilo delavcu, ker ni reintegriran k delodajalcu, čeprav je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito ter ne predstavlja odmene za izgubljeno nadomestilo plače. Delavcu denarno povračilo po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 pripada poleg nadomestila plače za čas, ko mu sodišče prizna delovno razmerje od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do dneva sodne razveze, če delavec postavi tožbeni zahtevek s tem v zvezi, kot je to storil tožnik.

12. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na povračilo pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP tožniku povrne vse potrebne pravdne stroške, ker je štelo, da ni uspel le z manjšim delom tožbenega zahtevka. Sodišče je pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP. Tožnik je namreč v celoti uspel s tožbenim zahtevkom glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, neuspešen je bil le glede povračila nadomestila plače za 21. 12. 2022, torej za en dan, in glede višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, namesto zahtevanih treh plač je prejel eno, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da ni uspel le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, z obravnavo tega dela pa niso nastali posebni stroški.

13. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zoper izpodbijani del sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene stroške. Pritožbeno sodišče je tožniku v okviru priglašenih stroškov, upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.), priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, skupaj 382,5 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR, povečano za 22 % DDV (50,49 EUR) pa 279,99 EUR.