13. 11. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., B. B. iz Z. in C. C., V., ki jih zastopa mag. Č. Č. Č., odvetnica v U., na seji senata dne 4. novembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1. Ustavna pritožba A. A., B. B. in C. C. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 278/2001 z dne 31. 1. 2002 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Velenju št. N 16/93 z dne 22. 12. 2000 se zavrže.

2. Ustavna pritožba A. A., B. B. in C. C. zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Okrajnim sodiščem v Velenju v zadevi št. N 16/93 se zavrže.

3. Pritožniki sami nosijo stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožniki z ustavno pritožbo izpodbijajo sklep Višjega sodišča v Celju o zavrnitvi njihove pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Velenju, s katerim se je to sodišče izreklo za nepristojno za odločanje o zahtevku predlagateljev za vrnitev premoženja, zaplenjenega z odločbo št. 1 Zp 3/46 z dne 20. 1. 1946, ki jo je upravni organ Skupščine Občine Mozirje z odločbo št. 464-4/91-09 z dne 16. 9. 1991 izrekel za nično. Po oceni Višjega sodišča gre v zadevi za denacionalizacijsko zadevo, za katero je pristojen upravni organ. Pritožniki pa menijo, da je izpodbijani sklep Višjega sodišča nepravilen in nezakonit ter zatrjujejo kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do povračila škode (26. člen ustave).

Ustavnemu sodišču predlagajo, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje pristojnemu sodišču prve stopnje ali Višjemu sodišču v Celju ter naloži plačilo stroškov postopka Republiki Sloveniji.

Okrajnemu sodišču v Velenju očitajo kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz 23. člena Ustave. Menijo, da bi sodišče moralo, glede na jasne določbe "prisilnih predpisov", temeljno procesno predpostavko o stvarni pristojnosti obravnavati takoj in ne šele po devetih letih. Po "reformi pravosodja" pa bi po mnenju pritožnikov zadeva morala biti odstopljena Okrožnemu sodišču v Celju.

B.

Po vpogledu v spis Okrajnega sodišča v Velenju št. N 16/93 je Ustavno sodišče ugotovilo, da je Državo tožilstvo Republike Slovenije zoper sklep Višjega sodišča v Celju, ki ga izpodbijajo pritožniki s to ustavno pritožbo, vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je s sklepom št. II Ips 275/2002 z dne 16. 1. 2003 to zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo, ker je ugotovilo, da je treba v obravnavani zadevi uporabiti določbe Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - ZDen) in da je zato v zadevi podana pristojnost upravnega organa. Zavrnilo je tudi očitke o procesnih kršitvah.

Ker je v isti zadevi naknadno na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti odločilo tudi Vrhovno sodišče, ustavna pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje ni dovoljena. Ko je v isti zadevi končno odločeno z odločbo Vrhovnega sodišča, Ustavno sodišče izpodbijanega sklepa sodišča druge stopnje ne bi moglo razveljaviti, če obenem ne bi razveljavilo tudi sklepa Vrhovnega sodišča (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-395/00 z dne 20. 2. 2003, Uradni list RS, št. 26/03 in OdlUS XII, 50). Zato po odločitvi Vrhovnega sodišča sklep Višjega sodišča ne more biti več (samostojen) predmet izpodbijanja z ustavno pritožbo. Sklepa Vrhovnega sodišča pa pritožniki z ustavno pritožbo ne izpodbijajo. Ker ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča ni več dopustna, jo je Ustavno sodišče zavrglo (1. točka izreka tega sklepa).

Pritožniki zatrjujejo tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Okrajnim sodiščem v Velenju, ki se je končal s sklepom, s katerim se je to sodišče izreklo za nepristojno. Zatrjevana kršitev ustavne pravice je torej že prenehala. Ustavno sodišče pa je pristojno za odločanje o kršitvi pravice iz 23. člena Ustave le, če zatrjevana kršitev v času odločanja pred Vrhovnim sodiščem še traja (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up 277/96 z dne 7. 11. 1997, OdlUS V, 189). Glede na to, da poseg v to pravico utemeljujejo z nezakonitim ravnanjem sodišča, lahko pritožniki morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve pravice uveljavljajo v postopku pred pristojnim sodiščem. Ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, lahko ob pogojih Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) vložijo tudi ustavno pritožbo. Pritožniki pa niso izkazali, da bi to sodno pot izkoristili. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-74/98 z dne 16. 12. 1998, OdlUS VII, 251). Zato je treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči iz tega razloga (2. točka izreka).

V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožniki ne navajajo. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 3. točke izreka.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter na podlagi prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno.

Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger