Jedro

V primeru dodatnega (odpovednega) roka po podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi gre zaključiti, da ne obstaja zahtevani pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Brez izpolnjevanja pogoja iz tega člena ni pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma je takšna izredna pogodba nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 1. do 5. odstavku ter v 6. odstavku v delu, ki se nanaša na tožnikove stroške, v II. točki izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), s sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval: - ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2014, nezakonita in da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med strankama, ni prenehala veljati dne 7. 8. 2014, temveč je veljala do 30. 11. 2014; - da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo v roku 8 dni; - da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od 8. 8. 2014 do 30. 11. 2014 prijaviti v obvezna zavarovanja, mu za navedeno obdobje obračunati plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, od te plače plačati davke in prispevke ter izplačati tožniku neto mesečno plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. naslednjega v mesecu do plačila; - tožniku izplačati sorazmeren del regresa za letni dopust za leto 2014 v višini 221,96 EUR, od tega zneska odvesti dohodnino ter izplačati tožniku neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 do plačila; - tožniku obračunati nadomestilo za sodno prenehanje pogodbe o zaposlitvi v višini 2.930,07 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in izplačati tožniku neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2014 do plačila (1. - 5. odstavek II. točke izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (6. odstavek II. točke izreka).

2. Zoper II. točko izreka navedene sodbe (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in tožniku prizna pravico do povračila priglašenih pravdnih stroškov. Tožniku ni bil omogočen zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je odpoved nezakonita (tako je odločilo tudi VS RS v zadevah opr. št. VIII Ips 301/2007, VIII Ips 430/2007, VIII Ips 301/2007, ipd). Sodišče se v sodbi ni opredelilo do tega, ali je bilo v obravnavani zadevi od tožene stranke neupravičeno pričakovati od tožene stranke, da tožniku omogoči zagovor. Zagovor je pravilo. Sodišče prve stopnje ga je zreduciralo na vprašanja, ali bi zagovor vplival na odločitev delodajalca, kar ni pomembno. Gre za ustavno pravico, pri čemer teža kršitve ni pomembna. Zaslišane priče so bile vnaprej usklajene in sodišče jim je neutemeljeno verjelo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da sklicevanje na sodno prakso v tožnikovi pritožbi ni relevantno, ker ne gre za primerljive okoliščine. ZDR-1 dopušča izjeme, ko zagovor ni obvezen. Zagovor ni namenjen le izpolnitvi procesne predpostavke za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč temu da delavec sodeluje in vpliva na potek postopka odpovedi. V konkretnem primeru delodajalec svoje odločitve kljub zagovoru ne bi mogel spremeniti zaradi teže in narave kršitve, dela, ki ga je tožnik opravljal, ter ravnanja delavca po ugotovljeni kršitvi. Tako nadrejeni kot direktorica sta tožnika po kršitvi prepričevala, naj zapusti delovno mesto, a se je tožnik temu upiral, zato bi bilo neupravičeno pričakovati od toženca, da s tožnikom opravi še zagovor. Dejstvo, da so zaslišane priče zaposlene pri toženi stranki, ne more omajati njihove verodostojnosti. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. V izpodbijanem delu sodbe tudi ni podana v pritožbi uveljavljena bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba v tem delu jasno in zadostno obrazložena ter vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi v zvezi s tem, da bi bilo v konkretnem primeru od delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče presoja tudi v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

6. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 2. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe; ZDR-1), po kateri lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku očitala, da je delal v vinjenem stanju, pri čemer je na svojem delovnem mestu delal s stroji, ki imajo vrteče dele. Izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje spoznalo kot zakonito, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

7. ZDR-1 v 2. odstavku 82. člena določa, da v primerih, določenih v zakonu, lahko pogodbeni stranki odpovesta pogodbo o zaposlitvi brez odpovednega roka - izredna odpoved. Skladno s 109. členom ZDR-1 se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko poda, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 262/2006 zavzelo stališče, da izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (za razliko od redne odpovedi) opredeljuje tudi takojšnje prenehanje pogodbenega razmerja, ker delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do poteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, če je bila pogodba sklenjena za določen čas. Ta pogoj pa ni podan, če delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, saj s tem kljub obstoju razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pritrdi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja (do izteka odpovednega roka), kar je v nasprotju z institutom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.(1)

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila izredna odpoved tožniku podana 1. 8. 2014, medtem ko datum vročitve izredne odpovedi tožniku iz izpodbijanega dela sodbe ne izhaja. V izpodbijani izredni odpovedi je navedeno, da delodajalec tožniku izreka prenehanje delovnega razmerja takoj oziroma 7. 8. 2014. Iz sodbe sodišča prve stopnje, kot navedeno, ni razvidno, kdaj je bila izpodbijana izredna odpoved tožniku vročena, prav tako se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, kdaj je bil tožnik odjavljen iz zavarovanj. Iz do sedaj izvedenih dokazov, predvsem iz dopisa tožene stranke z dne 1. 8. 2014 (priloga B5) ter samega tožbenega zahtevka izhaja, da je bilo delovno razmerje zaključeno s 7. 8. 2014. 9. Kakor izhaja iz sodne prakse, gre v primeru dodatnega (odpovednega) roka po podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaključiti, da ne obstaja zahtevani pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Brez izpolnjevanja pogoja iz tega člena pa ni pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma je takšna izredna pogodba podana v nasprotju z zakonskimi zahtevami in je zato nezakonita.

10. S pogodbo o zaposlitvi stranki skleneta delovno razmerje in ga podrobneje vsebinsko uredita. Predmet pogodbe o zaposlitvi je torej delovno razmerje in ugotovitev nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, ki je bistvo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obenem pomeni nemožnost ohraniti v veljavi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedeno je ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, preuranjena. Sodišče prve stopnje namreč ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato bo v novem sojenju moralo dopolniti dokazni postopek, predvsem o tem, kdaj je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena, kdaj je bil tožnik odjavljen iz zavarovanj in kdaj mu je delovno razmerje prenehalo. V primeru, da bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da delovno razmerje tožniku ni prenehalo takoj in je bil tožniku omogočen odpovedni rok, bo potrebno tožbeni zahtevek v luči vsega zgoraj navedenega zavrniti.

11. Ker je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe (1. do 5. odstavek II. točke izreka ter del 6. odstavka II. točke, ki se nanaša na tožnikove stroške postopka) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, da se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev odločitve glede tožnikovih stroškov postopka je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari. V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče tudi ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

(1) Enako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v odločbi opr. št. VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006, v sodbi opr. št. VIII Ips 227/2007 z dne 20. 10. 2008 in v sodbi opr. št. VIII Ips 340/2007 z dne 12. 1. 2009.