Jedro

SZ posebnih določb o varstvu ožjih družinskih članov v razmerju do lastnika ali najemnika stanovanja v zvezi z uporabo stanovanja, ne vsebuje (v nasprotju s prejšnjim ZSR, ki je tako varstvo urejal v 6. členu). Zato je glede na splošne določbe in določbe o stanovanjskih najemnih razmerjih, navedenih v SZ, zaključiti, da v takih primerih kot je obravnavani, ne more biti podana pravna ovira za izpraznitveni zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencema, da se morata izseliti iz stanovanja tožnic v Mariboru, s tem da jima tožnici ponudita drugo primerno stanovanje, ki ga predstavlja dvosobno stanovanje v Mariboru in z njima skleneta najemno pogodbo za to stanovanje. Primarni zahtevek tožnic, da morata toženca brezpogojno izprazniti sporno stanovanje, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeni in prvostopno sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila toženca, ki sta uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. V reviziji menita, da ponudeno stanovanje v Mariboru, ni primerno stanovanje v smislu določb 54. člena SZ, do kakršnega imata pravico kot uporabnika stanovanja v smislu določb prej veljavnega ZSR. Ponudeno stanovanje namreč ni dvosobno, saj je večja soba le provizorično razdeljena. Stališče sodišča druge stopnje, da je njuna izselitev utemeljena na podlagi določb 155. člena SZ, po njunem mnenju ni pravilno. Kršitev postopka pa je bila zagrešena, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve njunega dokaznega predloga, da bi se pribavil točkovalni zapisnik, pritožbeno sodišče pa se o tej kršitvi ni izjavilo.

Posledično predstavlja navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnicama, ki nanjo nista odgovorili (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče moralo uporabiti v zadevi na podlagi določila 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Z zatrjevanjem, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti dokaz po točkovalnih zapisnikih obeh primerjalnih stanovanj, da bi lahko odločilo o vprašanju primernosti nadomestnega stanovanja in da ni pojasnilo, zakaj so bili posamezni dokazni predlogi zavrnjeni, uveljavljata revidenta (poleg očitka o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno), tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi z 220. in naslednjimi členi ZPP, pa tudi pomanjkljivost obrazložitve sodbe (v smislu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP). Enako kršitev očitata tudi sodišču druge stopnje, ker da zadevnih pritožbenih izvajanj ni ocenilo. Revizijsko sodišče ocenjuje, da navedene procesne kršitve niso podane. Sodbi obeh sodišč nižjih stopenj vsebujeta razloge o tem, katera odločilna dejstva so bila ugotovljena in na kakšni dokazni podlagi, dokazna presoja je izčrpno in obširno pojasnjena ter sta jasni tako dejanska kot pravna podlaga obeh sprejetih odločitev. Zato ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Podana pa tudi ni kakšna od očitanih relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. O tem, katera dejstva je treba ugotoviti in s katerimi dokazi, odloča sodišče z dokaznim sklepom. To nalogo opravlja v okviru formalnopravdnega vodstva, pri katerem mora paziti na procesni cilj postopka, ki je v dejansko in pravno pravilni odločitvi in v tem, da to doseže s čim manjšimi stroški in po najkrajši dokazni poti. Odgovore oziroma pojasnila, ki jih revidenta pogrešata, je treba poiskati v razlogih izpodbijanih sodb, ki se nanašajo na dokazno presojo. Iz teh pa je razvidno, da sta sodišči nižjih stopenj upoštevali pri odločanju med izvedenimi dokazi tudi ugotovitve iz ogleda obeh primerjalnih stanovanj. Odločitev, da se opravi ogled obeh primerjalnih stanovanj (namesto da bi se pribavil točkovalni zapisnik o stanovanjih), je tako zgolj odraz pravdnega vodstva sodišč. Vzročna zveza med zatrjevanimi kršitvami in pravilnostjo ter zakonitostjo izpodbijane sodbe zato ob izvedenem postopku sploh ni predstavljiva, saj je sodišče prve stopnje primerljivost stanovanj ugotavljalo neposredno, z ogledom, to je v naravi. Sodišče druge stopnje pa se je o zadevnih pritožbenih izvajanjih izjavilo tako v okviru presoje na prvi stopnji sprejete dokazne ocene kot še posebej na šesti strani razlogov svoje sodbe. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da uveljavljane kršitve postopka niso bile zagrešene, medtem ko samo ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Po revizijskih izvajanjih sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili tudi materialno pravo. Revidenta menita, da imata pravico do primernega stanovanja v smislu 54. člena Stanovanjskega zakona (SZ), ker da sta status uporabnikov stanovanja pridobila po določbah prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR), da sporno stanovanje ni primerno in da nista uporabnika v smislu določila 155. člena SZ, kot je zmotno menilo sodišče druge stopnje.

Revizijsko sodišče sprejema kot pravilno stališče revidentov o tem, da nista uporabnika v smislu prvega odstavka 155. člena SZ, ker imajo tak položaj le prejšnji imetniki pravice uporabe (ki je šla stanovalcem v lastniških hišah in stanovanjih po določbah drugega, osmega in nadaljnjih členih ZSR) in ki je bil v bistvu podoben položaju imetnikov stanovanjske pravice po določbah prejšnjega ZSR. Toženca sta zatrjevala le položaj uporabnikov po 5. členu ZSR (in zahtevala temu skladno varstvo po 6. členu ZSR). Vendar pa navedeno pritožbeno stališče po oceni revizijskega sodišča ni bilo v škodo tožencev, ker jima je priznavalo več in ne manj pravic.

Za pravilno presojo spora sta bili odločilnega pomena vprašanji (1) ali sta tožnici kot lastnici stanovanja, katerega del uporabljata toženca, lahko zahtevali od njiju, da prostore izpraznita in (2) ali gre lahko tožencema ob izpraznitvi stanovanja kakšno večje varstvo, kot pa je pravica do preselitve v drugo primerno stanovanje. Glede prvega vprašanja je potrebno ugotoviti, da določbe SZ (posebno 5. člen in dr.) ne jemljejo pravice lastniku ali najemniku stanovanja, da bi zahteval od svojega polnoletnega in ekonomsko samostojnega otroka (v opisanem razmerju pa sta bili le prva tožnica in prva toženka), da se izseli iz njegovega stanovanja, ki ga (otrok) uporablja brez pogodbe. Namreč SZ posebnih določb o varstvu ožjih družinskih članov v razmerju do lastnika ali najemnika stanovanja v zvezi z uporabo stanovanja, ne vsebuje (v nasprotju s prejšnjim ZSR, ki je tako varstvo urejal v 6. členu). Zato je glede na splošne določbe in določbe o stanovanjskih najemnih razmerjih, navedenih v SZ, zaključiti, da v takih primerih kot je obravnavani, ne more biti podana pravna ovira za izpraznitveni zahtevek, kadar da tožnik tožencu na razpolago drugo primerno stanovanje, kar je bilo tudi največje možno pravno varstvo uporabnikov iz prvega odstavka 5. člena ZSR, če so se morali izseliti iz razlogov, ki niso nastali po njihovi krivdi (prvi odstavek 6. člena ZSR). Tako pa je tudi največje možno pravno varstvo po 54. členu SZ, kadar se mora najemnik stanovanja izseliti po odpovedi najemne pogodbe iz "nekrivdnih" razlogov. Ob povedanem ostaja v tem primeru odprto zgolj še materialnopravno vprašanje, ali je po tožnicah ponudeno stanovanje v Mariboru primerno stanovanje. Pojem primerno stanovanje, pomeni pravni standard.

Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da je ponudeno stanovanje v tem primeru primerno stanovanje. To presojo sta oprli na izčrpne ugotovitve in predvsem na ugotovitve, ki jih je dal ogled obeh primerjalnih stanovanj. Zadevne ugotovitve (ki jih v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati) utemeljujejo tudi po presoji revizijskega sodišča zaključek sodišč nižjih stopenj, da je ponudeno stanovanje primerno stanovanje. Pri tem revizijsko sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da ponudeno sporno stanovanje izpolnjuje pogoje primernosti stanovanja tudi v smislu drugega odstavka 54. člena SZ. V zvezi z navedenimi zaključki velja še opozoriti, da se revizijsko sodišče ni smelo spuščati v utemeljenost tožencema z izpodbijanima sodbama prisojenega pravnega varstva, ki je maksimalno možno po določbah SZ, ker sta vložila revizijo le toženca in ne tudi tožnici. Glede na tako stanje ugotavlja revizijsko sodišče, da odločitev sodišč nižjih stopenj ni bila na škodo pravic tožencev in kar pomeni, da materialno pravo ni bilo uporabljeno v njuno škodo. Neutemeljeno revizijo tožencev je zato zavrnilo (393. člen ZPP).