Jedro

Če bi sledili stališču pritožnikov (da ima pridobitelj za nazaj pravico uveljavljati vse korporacijske pravice iz poslovnega deleža, tudi uveljavljanje ničnosti sklepov skupščine, na katero naj ne bi bil pravilno vabljen oziroma na kateri naj ne bi bila upoštevana njegova glasovalna pravica, saj bi takšno pravico imel, če bi bil že v času izvedbe skupščine vpisan v sodni register), bi poleg (spremenjene) določbe prvega odstavka 482. izničili tudi namen (istočasno spremenjene) določbe prvega odstavka 509. člena ZGD-1, v skladu s katero je sklic skupščine pravilen, če jo poslovodja skliče s priporočenim pismom, ki ga pošlje vsem družbenikom, ki so na dan skupščine vpisani v sodni register. Takšno postopanje sodišča, ki je v direktnem nasprotju z jasno zakonsko določbo prvega odstavka 509. člena ZGD-1, pa ni dopustno.

Na dlani je torej pravilen zaključek sodišča prve stopnje (točka 16 obrazložitve), da prvi odstavek 482. člena ZGD-1 določa neizpodbojno domnevo (ne predvideva, da bi bilo mogoče dokazovati drugače) glede časovnega trenutka, od katerega prenos poslovnega deleža učinkuje v razmerju do družbe in od katerega pridobitelj poslovnega deleža v razmerju do družbe velja za družbenika. Da sta predhodno citirani določbi ZGD-1 jasni in ne dopuščata drugačne razlage, pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje v točki 18 obrazložitve. Glede na takšno zakonsko ureditev torej ni sprejemljiva teza pritožnikov o učinkovanju pravic za nazaj, ki bi (lahko) vplivala na zakonitost sklica in izvedbe skupščine družbenikov. Sodišče druge stopnje v tem kontekstu povzema tudi z razlogi izpodbijane sodbe v točki 22 obrazložitve.

Izrek

I. Pritožba z dne 11. 3. 2020 se zavrne in v točkah I, III, V in VI izreka potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Dopolnitev pritožbe tožeče stranke z dne 16. 6. 2020 se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo v točki I izreka zavrnilo zahtevek na ugotovitev ničnosti sklepov skupščine družbe A. A. d.o.o. z dne 10. 8. 2018, ki so povzeti v notarskem zapisu SV 1053/2018. Za katere sklepe gre, je natančneje razvidno iz izreka v tem delu. V točki III izreka je zavrnilo zahtevek prve in druge tožeče stranke (v nadaljevanju prvega in drugega tožnika), da se (ti isti) sklepi skupščine navedene družbe razveljavijo, v točkah II, IV in V izreka pa je tožbo delno zavrglo, v kakšnem obsegu, je natančneje razvidno iz izreka v tem delu. V točki VI izreka je odločilo o stroških postopka. Prvi tožnik, drugi tožnik in tretja tožeča stranka (v nadaljevanju tretja tožnica) so dolžni povrniti toženi stranki (v nadaljevanju toženki) stroške postopka v znesku 3.020,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožniki z odločitvijo sodišča prve stopnje v točkah I, III, V in VI izreka ne soglašajo. Uveljavljajo pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP).

Pritožniki soglašajo s stališčem sodišča prve stopnje v točki 13 obrazložitve, ne soglašajo pa s stališčem, da določba prvega odstavka 482. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1)1 določa neizpodbojno domnevo glede časovnega trenutka, od katerega prenos poslovnega deleža učinkuje v razmerju do družbe in od katerega njegov pridobitelj v razmerju do družbe velja za družbenika. Tožniki, ki zastopajo nasprotno stališče, so si zaradi kompleksnosti pravnih vprašanj pridobili mnenje Inštituta za ekonomsko in korporativno upravljanje (IECG), v katerem je med drugim odgovorjeno na vprašanje, kako učinkuje vpis imetnika poslovnega deleža v sodni register na veljavnost skupščinskih sklepov, sprejetih v vmesnem času (med veljavnim prenosom in vpisom spremembe v sodni register) in na uveljavljanje ostalih korporacijskih upravičenj, vezanih na imetništvo poslovnega deleža. Z novelo 482. člena ZGD-1 (prvi odstavek) se je spremenil le trenutek, od katerega učinkujejo korporacijske (upravljalske in premoženjske) pravice družbenika v razmerju do družbe. Sprememba citirane zakonske določbe ni imela nikakršnega vpliva na dejstvo, da se za pridobitelja poslovnega deleža šteje tisti, ki je v skladu s sklenjenim pravnim poslom (neodvisno od prijave pridobitve registru ali direktorju) pridobil poslovni delež. Tako kot po prejšnji (z notifikacijo poslovodji), velja tudi po novi ureditvi, da vpis v register nima konstitutivnega učinka (da bi bil pogoj za pridobitev poslovnega deleža), ima le legitimacijski učinek do družbe.

V zvezi s tem se po mnenju pritožnikov postavljata dve pravno odločilni vprašanji. Najprej, kot je že bilo omenjeno, kako učinkuje vpis imetnika poslovnega deleža v sodni register na korporacijske pravice in nadalje, ali je konstitutivnost vpisa v sodni register za pridobitev korporacijskih pravic absolutna.

Po mnenju pritožnikov je odgovor na prvo vprašanje glede na pravno teorijo in sodno prakso povsem jasen: pridobitelj poslovnega deleža, ki ga je registrsko sodišče v sodni register kot imetnika vpisalo za nazaj, ima pravico uveljavljati vse korporacijske pravice iz poslovnega deleža, ki mu z zakonom pripadajo, in sicer od trenutka, ko je registrsko sodišče odločilo, da je pridobitelj pridobil poslovni delež in postal družbenik. Drugače povedano, ZGD-1 daje korporacijske pravice družbeniku za čas, ko ima ta status družbenika glede na podatke iz sodnega registra. Sklep Okrožnega sodišča v Mariboru Srg 2019/44386 z dne 12. 11. 2019, s katerim je bilo ugodeno predlogu za vpis spremembe družbenikov v sodni register, je ex tunc (od podaje izjave o uveljavitvi opcije dne 24. 11. 2017) oblikoval pravno razmerje med pridobitelji in družbo.

V vsakem primeru je pomemben tudi odgovor na vprašanje, ali je konstitutivnost vpisa po 482. členu ZGD-1 absolutna. Dvome v absolutnost vzbuja že dikcija prvega odstavka 482. člena ZGD-1. Če bi želel zakon izpostaviti neizpodbojno domnevo, bi moralo biti izrecno določeno, da nasprotni dokaz ni mogoč oziroma zakon ne bi vseboval dikcije „se šteje“, kar nakazuje zgolj na pravno domnevo „presumptio iuris“. Tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča R Nemčije je izpostavila, da je legitimacijski učinek vpisa relativiziran z načelom vestnosti in poštenja. Namen citirane določbe ZGD-1 vsekakor ni v tem, da se omogočajo zlorabe bivših družbenikov v času, ko dejanski družbenik (pridobitelj poslovnega deleža) še ni vpisan v sodni register. Njen namen je preprečiti, da se dejanski družbeniki ne bi „skrivali“ in namenoma ne bi predlagali vpisa v register, saj to povzroča nevarnosti v pravnem prometu.

To pa pomeni, da ima posamezni pridobitelj poslovnega deleža v zvezi s sklepi skupščine, ki so bili sprejeti v času, ko še ni bil vpisan v sodni register, vse pravice, ki bi jih imel, če bi bil vpisan že takrat (v času izvedbe skupščine). V obravnavani zadevi to velja za pravico do uveljavljanja ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine. V obravnavani zadevi ni mogoče zanemariti dejstva, da je bila toženka oziroma njeni predstavniki seznanjena z dejstvom pridobitve poslovnih deležev s strani tožnikov, pa se je kljub temu protipravno sklicevala na podatke iz sodnega registra.

Glede na navedeno so nasprotni zaključki sodišča prve stopnje (da poslovodstvo toženke ni ravnalo v nasprotju z določbami ZGD-1, ko tretje tožnice ni vabilo na skupščino in ni kršilo zakona, ko njej in C. C. ni priznalo glasovalnih upravičenje iz pridobljenih poslovnih deležev) materialno pravno zmotni. V tem kontekstu pritožniki grajajo zaključke v točki 22 obrazložitve. Grajajo tudi presojo sodišča, da tretja tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe zaradi izpodbijanja sklepov skupščine.

Tožniki predlagajo, da sodišče druge stopnje njihovi pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno jo naj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V vsakem primeru naj v njihovo korist odloči o stroških postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje vsem pritožbenim ugovorom in predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Predvsem poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo spremenjeno dikcijo prvega odstavka 482. člena ZGD-1. 4. Pritožba z dne 11. 3. 2020 ni utemeljena, dopolnitev pritožbe z dne 16. 6. 2020 pa se zavrže. K sodbi:

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene procesne kršitve, upoštevne po uradni dolžnosti. Tožniki se v uvodu odločbe sicer sklicujejo na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, a v nadaljevanju zatrjevane kršitve ne konkretizirajo, pavšalna pritožbena graja pa pritožbenega preizkusa ne omogoča. 7. Po tehtni in skrbni presoji zadeve po mnenju sodišča druge stopnje tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. V tej smeri se zato v celoti povzemajo logični, tehtni in pravilni razlogi izpodbijane sodbe, glede na pritožbene ugovore pa sodišče druge stopnje (ponovno) poudarja in dodaja:

8. V uvodu je treba soglašati s pritožniki, da sprememba 482. člena ZGD-1 (novela ZGD – 1I z veljavnostjo od 8. 8. 2015) ni imela nobenega vpliva na dejstvo, da postane tisti, ki je z odsvojiteljem podpisal pogodbo odsvojitvi poslovnega deleža v notarskem zapisu, neodvisno od prijave pridobitve sodnemu registru ali zakonitemu zastopniku družbe, (dejanski) lastnik oziroma imetnik poslovnega deleža. V skladu s tem po pravilnem stališču izpodbijane sodbe (točka 16 obrazložitve) spremenjen prvi odstavek 482. člen ZGD-1 ne ureja pogojev pridobitve poslovnega deleža (ureja jih 481. člen ZGD-1), hkrati pa spremenjena zakonska dikcija ne vzpostavlja konstitutivnega učinka vpisa sodni register.

9. Pritožniki pravilno, kot pred njimi že sodišče prve stopnje v točki 16 obrazložitve, ugotavljajo, da se je z novelo ZGD-1I spremenil le trenutek, od katerega učinkuje prenos poslovnega deleža v razmerju do družbe, ko torej lahko začne pridobitelj poslovnega deleža uresničevati svoje korporacijske (upravljavske in premoženjske) pravice.

10. Čeprav ima vpis spremembe poslovnega deleža v sodni register (le) deklaratoren (publicitetni učinek - učinek v razmerju do tretjih) in je predlogu za vpis spremembe v sodni register ugodeno ex tunc (z učinkovanjem za nazaj), kar pomeni, da je že s sklenitvijo pogodbe v notarskem zapisu nastalo korporacijsko razmerje med družbo in pridobiteljem poslovnega deleža, to glede na zakonsko ureditev (482. in 509. člen ZGD-1) še ne pomeni, da ima pridobitelj pravico za nazaj (od sklenitve pogodbe dalje) uveljavljati vse korporacijske pravice iz poslovnega deleža, za kar se sicer zavzemajo pritožniki.

11. Če bi sledili stališču pritožnikov (da ima pridobitelj za nazaj pravico uveljavljati vse korporacijske pravice iz poslovnega deleža, tudi uveljavljanje ničnosti sklepov skupščine, na katero naj ne bi bil pravilno vabljen oziroma na kateri naj ne bi bila upoštevana njegova glasovalna pravica, saj bi takšno pravico imel, če bi bil že v času izvedbe skupščine vpisan v sodni register), bi poleg (spremenjene) določbe prvega odstavka 482. izničili tudi namen (istočasno spremenjene) določbe prvega odstavka 509. člena ZGD-1, v skladu s katero je sklic skupščine pravilen, če jo poslovodja skliče s priporočenim pismom, ki ga pošlje vsem družbenikom, ki so na dan skupščine vpisani v sodni register. Takšno postopanje sodišča, ki je v direktnem nasprotju z jasno zakonsko določbo prvega odstavka 509. člena ZGD-1, pa ni dopustno.

12. Če povzamemo: ker se je s spremembo prvega odstavka 482. člena ZGD-1 spremenil trenutek učinkovanja pravic družbenika nasproti družbi (s tem soglašajo tudi pritožniki), se od tega trenutka (vpisa družbenika v sodni register) šteje, da je v razmerju do družbe družbenik tisti, ki je vpisan v sodni register. In samo ti družbeniki so glede na obstoječo zakonsko ureditev upravičeni uresničevati pravice iz poslovnega deleža (tako tudi sodišče prve stopnje v točki 20 obrazložitve) in samo te družbenike zakoniti zastopnik v skladu s prvim odstavkom 509. člena ZGD-1 vabi na skupščino.

13. Na dlani je torej pravilen zaključek sodišča prve stopnje (točka 16 obrazložitve), da prvi odstavek 482. člena ZGD-1 določa neizpodbojno domnevo (ne predvideva, da bi bilo mogoče dokazovati drugače) glede časovnega trenutka, od katerega prenos poslovnega deleža učinkuje v razmerju do družbe in od katerega pridobitelj poslovnega deleža v razmerju do družbe velja za družbenika. Da sta predhodno citirani določbi ZGD-1 jasni in ne dopuščata drugačne razlage, pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje v točki 18 obrazložitve. Glede na takšno zakonsko ureditev torej ni sprejemljiva teza pritožnikov o učinkovanju pravic za nazaj, ki bi (lahko) vplivala na zakonitost sklica in izvedbe skupščine družbenikov. Sodišče druge stopnje v tem kontekstu povzema tudi z razlogi izpodbijane sodbe v točki 22 obrazložitve.

14. V nasprotju s pritožbo sodišče druge stopnje soglaša tudi z razlogi izpodbijane sodbe (predvsem v točkah 20 in 26, pa tudi v točki 19 obrazložitve), ki so povezani z zatrjevanim nezakonitim ravnanjem A. A. kot predsednika skupščine toženke in kot odsvojitelja poslovnega deleža2. 15. Najprej velja poudariti, da pritožniki zaključkov izpodbijane sodbe, da trditev o ničnosti spornih sklepov skupščine iz razlogov po četrti alineji 390. člena ZGD-1 (sklepi so nični, če so po svoji vsebini v nasprotju z moralo in javnim redom) niso podali, ne izpodbijajo. Kar zadeva ravnanje A. A. kot predsednika skupščine, ki si je pred sporno skupščino pridobil strokovno mnenje, iz katerega izhaja, da opcijski pogodbi ne izpolnjujeta pogoja razpolagalnega pravnega posla in sta zato pravno neučinkoviti, sodišče druge stopnje soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v točki 19 obrazložitve, da je bilo nenazadnje tudi za sodišče (na prvi in drugi stopnji) v postopku vpisa v sodni register sporno, ali sta opcijski pogodbi izpolnjevali pogoje razpolagalnega pravnega posla. Glede na to zavrača pritožbene očitke o (ne)dobrovernosti predsednika skupščine in soglaša z razlogi v točki 26 obrazložitve, da se ravnanje A. A., ki kot predsednik skupščine tožnikom ni priznal glasovalnih pravic in jih je izvrševal sam, presoja v okviru upoštevanja zakona in statuta, torej razlogov za izpodbijanje sklepov skupščine po 2. točki prvega odstavka 395. člena ZGD-13. Za presojo v tej smeri (da ni prišlo do kršitve zakona in statuta v zvezi s priznanjem glasovalnih pravic) pa je odločilna ugotovitev, da B. B. v trenutku sklica skupščine (sploh) ni bila vpisana v sodni register kot družbenica toženke, pok. C. C. pa ni bil vpisan kot imetnik 17% poslovnega deleža (primerjaj razloge v točki 21 obrazložitve).

16. Glede pravnih posledic ravnanja A. A. kot odsvojitelja poslovnega deleža (če so le - te morebiti v nasprotju z voljo novega imetnika in zato kršijo njegove pravice in interese) pa sodišče druge stopnje soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v točkah 20 in 26 obrazložitve, da so pravno odločilne le v razmerju med njim in tožniki, ne pa tudi v razmerju med tožniki in družbo.

17. Sodišče druge stopnje si je v zvezi s trditvijo pritožbe, da se družba na more sklicevati na podatke iz registra, kadar se določen družbenik sklicuje na svoj položaj družbenika, ki ga je pridobil oziroma ga ima na podlagi kršitve zakona, običajev ali pogodbe, pogledalo odločbe Vrhovnega sodišča ZR Nemčije v zadevah VIII ZR 165/69 z dne 6. 10. 1971, XII ZB 81/11 z dne 6. 2. 2013 in VI ZR 109/17 z dne 27. 2. 2018, a se nobena od njih ne nanaša na primerljivo ali vsaj podobno situacijo.

18. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi toženka svoje stroške krije sama, saj jih sodišče druge stopnje v postopku reševanja pritožbe ne šteje za potrebne (155. člen ZPP). Toženka v odgovoru na pritožbo ni navedla ničesar novega, kar bi lahko v bistveni meri vplivalo na sprejem odločitve pritožbenega sodišča. K sklepu:

20. Sodišče druge stopnje je dne 17. 6. 2020 prejelo dopolnitev pritožbe z dne 16. 6. 2020, pri čemer ugotavlja, da je dopolnitev pritožbe glede na dikcijo drugega odstavka 343. člena ZPP prepozna, zato jo je zavrglo.

1 Za pridobitelja poslovnega deleža se šteje le tisti, ki je vpisan v sodni register. 2 A. A. ni upošteval prenosa poslovnih deležev na podlagi opcijskih pogodb, v nasprotju z voljo pridobiteljev je sam izvrševal glasovalne pravice iz teh deležev, pa čeprav naj bi bili ti preneseni na tožnike, pri čemer je ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in v nasprotju z moralo in javnim redom. 3 Če je bil pri sprejetju sklepa kršen zakon ali statut in te kršitve vplivajo na veljavnost sklepa (npr., ker za sprejetje sklepa ni glasovala zadostna večina).