Jedro

Zaveza toženca z izvensodno poravnavo, da bo imela tožeča stranka v primeru, če toženec ne bo plačal dolgovanih neupravičeno prejetih zneskov štipendije, možnost od njega izterjati tudi ustrezne zamudne obresti, ter dejstvo, da ti zneski obresti kljub neplačilu glavnice do sedaj niso bili plačani in ne presegajo z zakonom določenih zamudnih obresti, pomeni, da je bila odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo obresti ugodilo, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 572.193,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 947.098,00 SIT od 13.06.1997 dalje ter ji povrniti pravdne stroške v višini 103.436,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženec brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se s plačilom ne strinja, ker so obresti previsoke. Kot dijak se je odločil za socialno štipendijo predvsem zato, ker ga je skupaj z bratom preživljala samo mama. Prepričan je, da so ga s strani zavoda obvestili, da v primeru, če šolanje ne zaključiš, socialne štipendijo ni potrebno vračati, zato jo je tudi sprejel. Upa na ugodno rešitev pritožbe. V skladu z določbo 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. S sklenitvijo izvensodne poravnave z dne 15.07.1996 (priloga A4) se je toženec zavezal, da bo tožeči stranki, ker ni izpolnil obveznosti po odločbi o štipendiranju z dne 19.10.1991 (priloga A2), neupravičeno prejete zneske republiške štipendije vrnil. Da je to v primeru neuspešnega zaključka šolanja potrebno storiti, se je seznanil že z odločbo o dodelitvi štipendije, v izvensodni poravnavi pa je to sploh izrecno zapisano, tako da so nasprotna pritožbena izvajanja toženca povsem neutemeljena. Glede obresti, ki jih toženec ne priznava tako po temelju kot po višini, se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da so bile z izvensodno poravnavo med strankama dogovorjene in ne presegajo z zakonom uzakonjene zamudne obresti. Zaveza toženca po izvensodni poravnavi ter dejstvo, da vtoževani znesek obresti do danes še ni bil plačan, pomeni, da je bila odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo, v dejanskem in materialno-pravnem pogledu pravilna. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče, v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče, v skladu z določbo 353. člena ZPP, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.