Jedro

Gre za revizijo, ki jo je vložil odvetnik na podlagi pooblastila prvega toženca in samo zanj, kar izhaja iz navedbe revidenta na koncu revizije. Druga, tretja in četrta tožena stranka so v reviziji navedeni samo kot tožene stranke, ne pa kot revidenti. Odvetnik, ki je revizijo vložil, ne navaja, da te stranke zastopa bodisi na podlagi neposrednega ali pa na podlagi prenešenega pooblastila. Zato v tem obsegu revizija ni dovoljena (drugi odst. 389.čl. ZPP).

Zavrženje revizije je bilo torej pravilno.

Po naravi stvari je mogoče rešiti ta spor za vse sospornike na toženi strani enako. Zato se štejejo na podlagi določbe 201.čl. ZPP za enotno stranko. Učinek pravnih dejanj, ki jih je opravil prvi toženec kot eden od sospornikov, se razteza na vse. Revizija, ki jo je pravilno vložil odvetnik za prvega toženca, velja tudi za ostale tožence (201.čl. ZPP).

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morajo toženci izstaviti tožnikom zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice pri nepremičninah vl. št... k.o... Ugotovilo je, da je K. J. odkupil hišo v V. št... od A., R. ter L. B. ter to hišo zamenjal s starši tožeče stranke za hišo v H. št.... Starši tožeče stranke so se z družino preselili v hišo V. ... leta 1993. Menjalna in prodajna pogodba sta veljavni.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Na podlagi prvostopnih dejanskih ugotovitev je štelo, da je tožeča stranka na odplačen način pridobila na sporni nepremičnini zakonito in dobroverno posest, tožena stranka pa je s prodajo in izročitvijo v posest K. J. izgubila lastninsko pravico. Štelo je, da ima tožeča stranka na spornih nepremičninah močnejšo stvarno pravico od tožencev.

Proti tej sodbi vlaga revizijo odvetnik na podlagi pooblastila prvega toženca. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodiščema, predvsem prvostopnemu, očita, da ni obravnavalo obeh pravdnih strank enakopravno. Sodišče ni zapisalo navedb tožene stranke, ki ni imela odvetnika. Napačno je razlagalo listine. Spregledalo je, da K. J. ni podpisal pogodbe s toženo stranko. Ni upoštevalo blagajniškega prejemka, iz katerega je razvidno, da je A. B. vrnila akontacijo v znesku 10.000 din. Na podlagi takega pravnega posla tožnikom ni mogoče priznati zakonite posesti. Posest tožeče stranke tudi ni dobroverna, saj je prvi toženec od leta 1967 dalje poskušal zadevo urediti. Zaradi tega se je obračal na predstavnike K. J. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Sodišče prve stopnje je zavrglo revizijo druge, tretje in četrte tožene stranke. Odvetnika je pooblastil za vložitev revizije samo prvi toženec. Ostali toženci so sicer pooblastili prvega toženca tudi za vložitev revizije, ne pa za prenos pooblastila na odvetnika. Zato odvetnik ni bil pooblaščen, da vloži revizijo tudi za ostale tožence.

Zoper ta sklep je vložila tožena stranka pritožbo, ki jo je sestavil odvetnik prvega toženca, podpisal pa tudi prvi toženec sam. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje. Ugotovilo je, da ni točna pritožbena trditev, da je revizijo podpisal tudi prvi toženec kot pooblaščenec ostalih tožencev. Prvi toženec ni pooblaščen za prenos pooblastila na odvetnika, odvetnik pa tudi ni predložil pooblastila ostalih tožencev.

Proti temu sklepu vlaga tožena stranka revizijo, ki sta jo spet podpisala odvetnik in prvi toženec. Uveljavlja revizijski razlog zmotne ugotovitve materialnega prava in predlaga, da se izpodbijana sklepa razveljavita in da se revizija tožene stranke obravnava meritorno. Navaja, da so ostali toženci pooblastili prvega toženca za vložitev revizije. Ker je prvi toženec revizijo podpisal, je zadoščeno določbam zakona o pravdnem postopku in je revizija pravilno vložena v imenu vseh tožencev.

Tudi na to revizijo tožeča stranka ni odgovorila in se Državni tožilec Republike Slovenije o njej ni izjavil. Reviziji nista utemeljeni.

Sklep, s katerim sta sodišči prve in druge stopnje zavrgli revizijo druge, tretje in četrte tožene stranke, je pravilen. Gre za revizijo, ki jo je vložil odvetnik na podlagi pooblastila prvega toženca in samo zanj, kar izhaja iz navedbe revidenta na koncu revizije. Druga, tretja in četrta tožena stranka so v reviziji navedeni samo kot tožene stranke, ne pa kot revidenti. Odvetnik, ki je revizijo vložil, ne navaja, da te stranke zastopa bodisi na podlagi neposrednega ali pa na podlagi prenešenega pooblastila. Zato v tem obsegu revizija ni dovoljena (drugi odst. 389.čl. ZPP). Zavrženje revizije je bilo torej pravilno, ni pa bilo potrebno, ker procesnega položaja tožencev ne spreminja glede na njihovo enotno sosporništvo (201.čl. ZPP).

Tožniki uveljavljajo nasproti tožencem lastninsko pravico na nepremičnini vl.št... k.o.... na podlagi dveh med seboj povezanih pogodb: prodajne pogodbe z dne 6.11.1964 in menjalne pogodbe za nepremičnini v H. in v V. Hkrati zatrjujejo neprekinjeno zakonito in dobroverno posest na sporni nepremičnini od leta 1963 dalje. V obravnavani zadevi, ko noben od tožencev zase ne zatrjuje drugačnega položaja, so lahko učinki pogodbe ali pa priposestvovanja samo za vse tožence enaki. Po naravi stvari je mogoče rešiti ta spor za vse sospornike na toženi strani enako. Zato se štejejo na podlagi določbe 201.čl. ZPP za enotno stranko. Učinek pravnih dejanj, ki jih je opravil prvi toženec kot eden od sospornikov, se razteza na vse.

Revizija, ki jo je pravilno vložil odvetnik za prvega toženca, velja tudi za ostale tožence (201.čl. ZPP). Zato za odločanje o reviziji zoper sodbo ni odločilno dejstvo, da ostali toženci odvetnika niso pooblastili za sestavo revizije, prvega toženca pa ne za prenos pooblastila (96.čl. ZPP). Stališče obeh sodišč glede pooblastil je pravilno, prav tako ugotovitev, da prvi toženec sam ni podpisal revizije zoper sodbo (l.št. 40 in 41 spisa). To je podlaga za delno zavrženje revizije, ne vpliva pa na učinek vložene revizije v korist vseh sospornikov (201.čl. ZPP).

Revizijski razlogi, ki jih uveljavlja revizija zoper sodbo, niso podani. V zvezi s trditvijo, da sodišče prve stopnje strank ni obravnavalo enakopravno, se revizija sklicuje na 7. čl. ZPP, v mislih pa ima verjetno 7. točko drugega odst. 354.čl. ZPP. Vendar ta kršitev, tako kot je prikazana v reviziji, ni podana. Tožena stranka je imela neomejene možnosti za pismene navedbe in je te možnosti tudi izkoristila. Poleg tega je sodišče vzelo na zapisnik tudi njene navedbe na glavni obravnavi dne 20.6.1991 (l. št. 8 spisa) in še na glavni obravnavi dne 17.11.1993 (l.št. 19 in 20 spisa). Razen tega je bil prvi toženec izčrpno zaslišan ter je tudi s tem imel možnost izraziti svoje stališče v pravdi. Očitki glede kratenja pravic so zato povsem neutemeljeni.

V obeh sodbah je izrečno ugotovljeno, da je K. J. kupil hišo V. ... z veljavno kupoprodajno pogodbo in da je bila ta pogodba v celoti izpolnjena s tem, da je bila kupnina plačana in je K. J. hišo prevzel v posest zato, da jo je nato izročil staršem tožeče stranke. Glede na tako ugotovljena dejstva, ki temeljijo na oceni izvedenih dokazov, ni mogoče upoštevati revizijskih navedb o tem, da prodajne pogodbe ni podpisal kupec K. J. in da je mati tožencev vrnila akontacijo na kupnino. Gre za nove trditve, s katerimi želi tožena stranka izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje. To na revizijski stopnji ni več mogoče (3. odst. 385.čl. ZPP). Te revizijske trditve pa tudi niso pomembne glede na ugotovljeno dobroverno in zakonito posest tožeče stranke in njenih prednikov na sporni nepremičnini. Te ugotovitve so pomembne za oceno veljavnosti pravnih poslov, na podlagi katerih je tožeča stranka pridobila sporno nepremičnino, so pa tudi podlaga za ugotovitev, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje po 28.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih oz. po pravnih pravilih par. 1460 in naslednjih ODZ. To pa je razlog, zaradi katerega niso odločilne formalne pomanjkljivosti pogodb in dejstvo, da pogodbe niso bile izvedene v zemljiški knjigi.

Revizijske navedbe o tem, kaj vse je ukrenil prvi toženec, da bi s K. J. uredil zadeve v zvezi s hišo v V., se nanašajo na dejansko stanje in jih zato, kot je bilo že rečeno, ni mogoče upoštevati (3. odst. 385.čl. ZPP).

Glede na navedeno je bilo odločeno na podlagi pravilne uporabe materialnega prava. Tudi uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka niso podane, prav tako ne kršitve po 10. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP, ki jih revizijsko sodišče upošteva po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).