Jedro

Neposredna prizadetost ekonomskega interesa posestnika ni pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo pri motenju posesti. Vendar pa se takrat, kadar posestnik nima ekonomskega interesa za varstvo posesti, lahko izkaže, da sploh nima pravnega interesa za varstvo posesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je toženec motil tožnico v njeni neposredni posesti zemljiškega kompleksa A. s tem, da ji je onemogočil pašo živine, ko je najprej dne 9. 11. 2019 na parc. št. 001, 002, 003 in delno 004 odstranil del električnega pastirja, nato pa dne 15. oziroma 16. 11. 2019 električnega pastirja odstranil še na ostalem delu kompleksa, tj. na parc. št. 004, 005, 006 in 007 (1. točka izreka). Tožencu je naložilo ponovno vzpostavitev električnega pastirja (2. točka izreka) in mu v bodoče prepovedalo takšno ali podobno motilno dejanje (3. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 1.781,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani sklep se pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) toženec pritožuje v laični pritožbi in po svoji pooblaščenki. Navaja, da je od tožnice v letu 2018 zahteval, naj živino s pašnika počasi umika. Razumel je, da je tožnica živino do novembra 2019 v skladu z dogovorom postopoma zmanjševala z 8 glav na 1 glavo živine. Po tistem, ko je toženec podrl del električnega pastirja, je krava zbolela in sta poginila tele in krava, toženec pa je preostali del električnega pastirja podrl, ko tožnica več ni imela živali. Tožnica ni izrazila namena, da bi živino še naprej pasla na njegovem pašniku, takšna njena navedba pa je tudi sicer dokazno nepodprta. Zmoten je zato zaključek sodišča, da se tožnica posesti pašnika ni odpovedala. Sodišče je takšen zaključek napravilo na podlagi zaslišanja ene od prič, ki je dejala, da dogovora med strankama ni slišala, čeprav je B. B., katerega pričanje je predlagala tožnica sama, izpovedal, da je slišal po vasi, da je toženec tožnici naročil, naj živino odstrani. Ostalih dokazov, zlasti izpovedb tožničine matere, da se tožnica z živinorejo zaradi pomanjkanja časa ni več nameravala ukvarjati, sodišče ni upoštevalo. Tožnica je poleg tega izpovedala, da je dala telico v klavnico, tele in krava pa sta poginila. Če bi tožnica še naprej želela pasti, ne bi telice dala v zakol. Tožničin ekonomski interes ni bil v ničemer prizadet, ker je opustila posest na pašniku, zato ji ne gre posestno varstvo. Tožba je nastala iz šikanoznih nagibov, odločitev sodišča pa je neživljenjska in krivična, saj bi moral toženec električnega pastirja postaviti nazaj na 1,5 ha zemljišča, katerega namerava prodati, poleg tega odločitev med strankama odpira nove negatorne pravde. Sodišče je kršilo določbo 8. člena ZPP ter 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je tožnica opustila posest na spornem zemljiškem kompleksu, zaradi česar je napačno uporabilo materialno pravo. Predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno, naj sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi prvega odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje ne glede na obstoj pravice. Tožbenemu zahtevku zaradi motenja posesti ugodi, če ugotovi, da je bil tožnik pred motenjem posestnik sporne stvari, da je bila posest motena, da je bil toženec tisti, ki je posest motil in da je bilo motenje samovoljno ter protipravno. Neposredna prizadetost ekonomskega interesa posestnika ni pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo pri motenju posesti. Vendar pa se takrat, kadar posestnik nima ekonomskega interesa za varstvo posesti, lahko izkaže, da sploh nima pravnega interesa za varstvo posesti. Odsotnost kakršnegakoli ekonomskega interesa ob povedanem lahko ovira utemeljenost zahteve za sodno varstvo posesti, kadar gre ugotoviti, da konkretno uveljavljanje zahteve za sodno varstvo posesti pomeni zlorabo varstva do posesti, ker motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba za posestnika nima nobenega praktičnega pomena.

6. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno: - da je toženec tožnici prepustil posest pašnika in je tožnica lahko na pašniku pasla govedo na podlagi njunega skupnega dogovora; - da je toženec 9. 11. 2019 na delu pašnika brez opozorila izpulil lesene kole ter odstranil žico in trakove, o čemer je tožnica obvestila policijo, - da je imela tožnica ob prvem motilnem dejanju 9. 11. 2019 troje glav živine in dejansko oblast na celotni površini pašnika, nato pa je nekaj goveda oddala v zakol oziroma ga je nekaj poginilo; - da je toženec žico, trakove in lesene kole v dneh 15. 11. oziroma 16. 11. 2019 izpulil še z ostalega dela pašnika, ko tožnica govedi na pašniku več ni imela; - da dogovor o počasnem umiku živine s toženčevega pašnika ni verjeten, ker bi moral govorice o tem poleg B. B. slišati tudi C. C., tožnica je takšno zahtevo toženca zanikala, manj živine pa samo po sebi ne dokazuje obstoja dogovora o umikanju živine.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da neposredna posest tožnice ni prenehala oziroma se tožnica ni odpovedala posesti pašnika, ker toženec od nje ni zahteval, da živino s pašnika počasi umakne. Ekonomski interes za posestno varstvo je potrebno presojati predvsem z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic. V konkretnem primeru pa glede na pritožbeno neizpodbite zaključke sodišča prve stopnje ni moč govoriti o nerelevantnosti toženčevih motilnih ravnanj oziroma posega v tožničino posest in zato posledično niti o tem, da bi z njene strani zahtevano posestno varstvo predstavljalo zlorabo procesnih pravic.

8. Zavzemanje pritožbe, da je tožnica opustila posest na toženčevem pašniku in zato sprememba dejanskega stanja po podrtju električnega pastirja ne vpliva na njeno (ekonomsko in dejansko) posest, je posplošeno in v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje (ki pritožbeno ni sporna), da je tožnica voljo po opustitvi posesti zanikala v svoji izpovedbi, po odstranitvi prvega dela ograje na pašniku pa je nekaj njenega goveda poginilo in torej ni vse živine oddala v zakol. O opustitvi posesti je mogoče govoriti le, če je opustitev dejanske oblasti volja posestnika, da je njegovo (dejansko) razmerje do stvari prenehalo in je ta volja nedvoumno manifestirana. Da je tožnica nedvoumno izrazila voljo po opustitvi posesti, dokazni postopek ni pokazal. Postopno zmanjševanje števila živine je bilo - med drugim - posledica pogina živali, do katerega je prišlo neodvisno od tožničine volje, kar kvečjemu potrjuje zaključek v izpodbijanem sklepu, da se tožnica posesti ni odpovedala. Okoliščina, da tele in krava ne bi poginila in bi tožnica s pašo nadaljevala, bi vzpostavila stanje, drugačno od tistega, ki je bilo na dan 15. 11. oziroma 16. 11. 2019, ko je toženec odstranil električnega pastirja še s preostalega dela pašnika. V tej smeri se izkaže kot pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da četudi tožnica ob zadnjem motilnem dejanju govedi na pašniku več ni imela, navedeno ni dokaz o opustitvi posesti. Ali je tožnica po odstranitvi prvega dela ograje na pašniku tožencu izrazila namen po nadaljnjem izvrševanju posesti, pa je pravno nepomembno (posledično je pravno nepomembna odsotnost tožničine trditvene podlage v tej smeri). Takšna izjava v danih okoliščinah ne more imeti učinka, kot ji ga pripisuje pritožba. Tožničina posest je bila namreč že vzpostavljena, zato bi lahko bila, nasprotno, edina upoštevna in navzven izražena izjava volje, da tožnica pašnika ne želi več imeti v dejanski posesti. Tega toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni niti zatrjeval in še manj dokazal. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je tožnica voljo po posesti ob prvem motilnem dejanju 9. 11. 2019 izrazila (najmanj) s tem, da je o toženčevem ravnanju obvestila policijo. Zato ne drži pritožbeni očitek, da tožnica volje po nadaljnji posesti pašnika tožencu ni izrazila.

9. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri dogovoru o počasnem umikanju živine s pašnika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obstoj takšnega dogovora med pravdnima strankama ni dokazan. V konkretnem primeru o tem ni vedela izpovedati niti priča, ki je poznala razmerja med strankama glede spornega pašnika. Življenjsko in logično izkustveno je, da kadar priča dobro pozna pravdni stranki in je z njima v pogostejšem stiku, izjavi to, kar resnično ve o dejanskem stanju, priča C. C. pa o dogovoru ni vedel izpovedati. Do drugačnega zaključka ne more privesti niti ugotovitev, da je o govoricah glede domnevnega dogovora izpovedala priča B. B., saj priča o tem ni vedela povedati iz lastnih opazovanj in je zanesljivost njene izpovedbe odvisna od verodostojnosti in zanesljivosti tistih, ki so bili pri zatrjevanem pogovoru neposredno udeleženi. Okoliščina, da je zaslišanje priče B. B. predlagala ravno tožnica, nima posebnega vpliva, saj je tožnica predlagala zaslišanje obeh prič. Končno tudi izpoved tožničine matere, da je tožnica imela manj živine zaradi pomanjkanja časa, ne zadostuje za utemeljen sklep, da je bil takšen dogovor zares sklenjen, saj je ta priča hkrati izpovedala, da je toženec tožnici pustil pasti živino ter da jo je hodila gledati pred in po službi. Zgolj pomanjkanje časa in manjšanje števila glav živine ne more biti odločilnega pomena za ugotovitev, da je bil dogovor o umikanju živine s pašnika sklenjen. Gre za toženčeve posplošene špekulacije in ugibanja, ki sami zase ne morejo biti podlaga za ugotovitev, da tožnica za zahtevano posestno varstvo nima (tudi) ekonomskega interesa.

10. Ker so zaključki o motenju tožničine posesti pravilni, je za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve nebistveno tudi pritožbeno pojasnjevanje smotrnosti ponovne vzpostavitve električnega pastirja na spornem pašniku in vlaganja novih, negatornih tožb zoper tožnico. Ni dvoma o tem, da odreditev ukrepov, potrebnih za tožničino varstvo pred nadaljnjim motenjem, v okoliščinah konkretnega primera, ko je že načrtovana prodaja pašnika, pomeni tožencu neprijetnost. Vendar pa neugodnosti, ki so posledica vrnitve odvzete posesti, ne upravičujejo toženčevega posega v tožničin posestni položaj.

11. Po ugotovitvi, da niti zatrjevani razlogi, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v povezavi z 353. členom ZPP).

12. Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov, nastalih z njeno vložitvijo, toženka pa je upravičena do povrnitve stroškov, nastalih z vložitvijo odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče tožnici priznava strošek sestave odgovora na pritožbo (375 točk) in pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev (7,5 točk),1 oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, kar ob upoštevanju vrednosti točke, veljavne ob izdaji tega sklepa skupaj znaša 279,99 EUR.

1 11. člen Odvetniške tarife (OT).