Jedro

Odgovor na vprašanje ali gre za izločitveno tožbo v smislu določb 56. in 57. člena ZIP ni odvisen samo od tega, kako stranka tožbo poimenuje in opredeli ampak tudi od tožbenega trditvenega gradiva, dejstev na katera tožnik opira tožbeni zahtevek in zlasti tudi od vsebine tožbenega zahtevka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke in obenem odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 2.880,00 SIT. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo z utemeljitvijo, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo določbe 187. člena ZPP, ter 65. in 57. člena ZIP. Kdor zatrjuje kakšno pravico ali pravno razmerje, ki je sporno, in ima pravno korist že samo od ugotovitve sodišča o obstoju ali neobstoju pravice ali pravnega razmerja, ima pravno varstvo v obliki ugotovitvene tožbe. Tudi tožba zaradi nedopustnosti izvršbe je ugotovitvena tožba. Z njo tretji zahteva ugotovitev, da glede njegove zatrjevane in sporne pravice izvršba ni dovoljena. Tožeča stranka je zatrjevala, da ima pravico do nadaljnje uporabe stanovanja. Ta njena pravica tako glede tožeče stranke, kot glede njenih otrok, preprečuje izvršbo. Tožena stranka tožeči stranki zatrjevano pravico osporava. Zato ima tožeča stranka za vložitev ugotovitvene tožbe brez dvoma pravni interes. Ker tožena stranka razpolaga s pravnomočno sodbo lahko vsak čas doseže, da se začne izvršilni postopek. Da bo uvedbo tega postopka tudi res predlagala dokazuje dejstvo, da si je že preskrbela najpotrebnejše prostore. Pošiljala je tudi že pozive za izpraznitev stanovanja. V pravdi, ki jo je tožeča stranka začela, bi bilo potrebno odločiti o njeni stanovanjski pravici. Enako bi bilo potrebno o tej pravici odločati v postopku, na katerega bi bila tožeča stranka napotena na podlagi 57. člena ZIP. Z vloženo tožbo je tožeča stranka uveljavljala zatrjevano stanovanjsko pravico. Nikjer ni utemeljene podlage za sklepanje, da bi tožeča stranka lahko svojo zatrjevano pravico zavarovala le z ugovorom v izvršilnem postopku. Tudi določbe 56. in 57. člena ZIP tega ne določajo. Vložitev ugovora v izvršilnem postopku lahko tretji tudi zamudi. To velja zlasti ob dejstvu, da o tem, da se je izvršilni postopek začel, sploh ni obveščen. V pravdi, iz katere izhaja izvršilni naslov, ni bil stranka. Zato ugovor v izvršilnem postopku ne more biti edino pravno sredstvo, ki ga ima tretji na razpolago za zavarovanje svojih pravic. Vprašanja, ali ima tožeča stranka sploh položaj tretje osebe ali ne, pa je potrebno obravnavati v okviru utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato iz razlogov, da tožeča stranka nima položaja tretje osebe v izvršilnem postopku, tožbe ni mogoče zavreči. Reviziji naj se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje naj se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V skladu z določbami 390. in 400. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Kdor trdi, da ima glede predmeta izvršbe tako pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper izvršbo in v njem zahteva, naj se izvršba na ta predmet izreče za nedopustno. Ugovor se lahko vloži do konca izvršilnega postopka (1. in 2. odstavek zakona o izvršilnem postopku, Uradni list SFRJ št. 20/78 - 27/90 - v nadaljevanju ZIP). Če se upnik v predpisanem roku ne izjavi o ugovoru ali mu nasprotuje, napoti sodišče vložnika, naj v določenem roku začne zoper upnika pravdo na ugotovitev, da je izvršba na ta predmet nedopustna (1. odstavek 57. člena ZIP).

Po ugotovitvah nižjih sodišč je tožeča stranka vložila proti toženi stranki dne 4.11.1991 tožbo, ki jo je opredelila kot "tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe". Po pravni presoji nižjih sodišč je bila s strani tožeče stranke vložena tako imenovana izločitvena tožba (1. odstavek 57. člena ZIP), ki jo je po mnenju nižjih sodišč mogoče vložiti le po vloženem ugovoru v izvršilnem postopku (1. odstavek 56. člena ZIP) in šele potem, ko je vložnik ugovora napoten na pravdo (1. odstavek 57. člena ZIP).

Po mnenju revizijskega sodišča pa je zmotna presoja nižjih sodišč, da je tožeča stranka vložila izločitveno tožbo v smislu določb 56. in 57. člena ZIP (kljub temu, da je tožbo res poimenovala kot tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe). Vložena tožba je brez dvoma ugotovitvena tožba. Ali gre v obravnavanem primeru za tožbo iz 56. in 57. člena ZIP (ki je tudi ugotovitvena tožba) pa ni odvisno le od tega, kako stranka tožbo opredeli, ampak od tožbenega trditvenega gradiva, dejstev na katera tožnik opira tožbeni zahtevek in seveda zlasti od vsebine tožbenega zahtevka. Ob upoštevanju tožbenih trditev, dejstev na katera tožeča stranka opira zahtevek in vsebino tožbenega zahtevka samega, pa gre po oceni revizijskega sodišča v obravnavanem primeru za tožbo iz 187. člena ZPP in ne za t. im. izločitveno tožbo, ki je urejena v že navedenih določbah ZIP. Tako v tožbi, kot tudi tekom postopka je tožeča stranka namreč zatrjevala, da je v štirisobnem stanovanju v Ljubljani, uporabnica (5. člen ZSR), da je postala na tem stanovanju imetnica stanovanjske pravice (16. in 19. člen ZSR) in da ne sodi v krog oseb iz 70. člena ZSR. V skladu s temi trditvami je postavila tudi tožbeni zahtevek in sodišču predlagala naj ugotovi, da sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. P, ki je postala pravnomočna in s katero je bilo N. N. odpovedano stanovanjsko razmerje za stanovanja na katerem naj bi po tožbenih trditvah imela imetništvo stanovanjske pravice tožeča stranka, proti tožeči stranki nima pravnih učinkov in zato proti njej ni izvršljiva. Tožeča stranka tako ne zahteva naj se ugotovi, da izvršba ni dopustna ampak zahteva, naj se ugotovi, da pravnomočna sodba opr. št. P z dne 19.9.1990 glede nje nima pravnih učinkov in da zato proti njej ni izvršljiva. Gre tedaj za tožbo iz 1. odstavka 187. člena ZPP, ki jo tožnik lahko vloži pod pogoji, ki so določeni v 2. odstavku istega člena ZPP. Za dopustnost take tožbe pa je zlasti potrebno, da tožnik dokaže, da ima pravno korist od tega, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja. V obravnavanem primeru je tožeča stranka obstoj te pravne koristi brez dvoma dokazala. Obstoj v tožbi zatrjevane stanovanjske pravice je med strankama sporen. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izrecno zatrjevala, da tožeča stranka nima prav nobenega od v tožbi zatrjevanih pravnih statusov ampak jo je mogoče šteti le za stanovalca. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo tudi že spustila v obravnavanje stvari in tožbenemu zahtevku tožeče stranke s predlogom, naj se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, izrecno nasprotovala. Ob izkazani pravni koristi tožeče stranke, da se odpravi nastala negotovost, ki je povezana z njenim pravnim statusom v stanovanju, tožbe tožeče stranke, ob pravilni uporabi določbe 187. člena ZPP, zato ni mogoče zavreči. V nadaljevanju postopka bo zato moralo sodišče odločiti o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.