Jedro

Nižji sodišči sta svojo odločitev o obstoju odškodninske odgovornosti pravilno oprli na krivdno ravnanje zavarovanca tožene stranke, ki v območju okoli rampe pri vratarnici, kjer se pogosto ustavljajo tovorni in osebni avtomobili in puščajo oljne madeže, ni poskrbel za varno hojo mimoidočih (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna tožniku za škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku z dne 29.6.1994, ko je tožniku spodrsnilo zaradi mokrega in spolzkega oljnega madeža na cestišču pred vratarnico in si je poškodoval koleno. Zavarovanec tožene stranke svoje neposredne okolice ni povprečno skrbno vzdrževal, območje okoli rampe pri vratarnici je bilo zaradi oljnih madežev nevarno za mimoidoče. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Med razlogi izpodbijane sodbe in izvedenimi dokazi obstaja neskladje. Nobena od prič ni vedela povedati, kdaj bi oljni madeži lahko nastali. Na podlagi izvedeniškega mnenja je sodišče druge stopnje zaključilo, da je bil oljni madež zjutraj še vedno lahko spolzek tudi v primeru, če je nastal prejšnji dan ob 15. uri, ker spolzkost oljnega madeža pri temperaturi 10 do 20 stopinj celzija ob vlažnem vremenu preneha po 15 urah. Ta ugotovitev je v nasprotju z izvedeniškim mnenjem, iz katerega izhaja, da bi bila lahko točna le, če bi bil asfalt v tem obdobju moker, saj oljni madeži na suhem asfaltu niso več spolzki že po preteku 3 do 5 ur. Ker nobena priča ni zatrjevala, da je bilo vreme v obdobju 15 ur ves čas enako, gre za očitano nasprotje. Zaradi jutranjega rosenja so se lahko oljni madeži res temneje obarvali, kar pa še ne pomeni, da so bili spolzki. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ker nižji sodišči nista ugotovili, kdaj so oljni madeži nastali in kakšno je bilo vreme v času od njihovega nastanka do škodnega dogodka. Zato tožena stranka predlaga ugoditev reviziji in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz pravkar povzetih revizijskih trditev izhaja, da tožena stranka kljub drugačni uvodni opredelitvi uveljavlja revizijski razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP tega razloga v reviziji ni mogoče uveljavljati. Zato so revizijsko sodišče in stranke vezani na tiste odločilne dejanske okoliščine, ki so bile ugotovljene v postopku pred nižjima sodiščema. V obravnavani zadevi je odločilna dejanska ugotovitev, da je bil asfalt pred vratarnico zaradi jutranje megle in pršenja oziroma dežja moker in da je tožniku spodrsnilo na mokrem in spolzkem oljnem madežu. Ali je bil oljni madež v času škodnega dogodka spolzek, je vprašanje dejanske narave. Zato tožena stranka v reviziji ne more izpodbijati te dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč. Razlogi sodišča druge stopnje o tem, da je bil oljni madež lahko spolzek tudi v primeru, če je nastal že prejšnji dan ob 15. uri, le dodatno potrjujejo dokazno oceno sodišča prve stopnje o spolzkosti oljnega madeža, pomenijo pa povzetek ene od več možnih variant izvedenčevega izračuna o potrebnem času za sušenje takih madežev. Zato ne gre za očitano nasprotje med razlogi sodbe sodišča druge stopnje in izvedenčevimi ugotovitvami. Tudi okoliščini, kdaj je ta oljni madež nastal in kakšno je bilo vreme od njegovega nastanka do tožnikovega padca, sta dejanske narave in bi neugotovitev teh dejstev lahko pomenila le nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, če bi šlo za odločilni dejstvi. Ob dejanski ugotovitvi obeh nižjih sodišč, da je tožnik padel zaradi zdrsa na mokrem in spolzkem oljnem madežu, pa ti dejstvi nista več odločilni.

Tožena stranka obrazlaga uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava s pomanjkanjem ugotovitev o času nastanka oljnega madeža in o vremenskih razmerah od njegovega nastanka do tožnikovega padca. Taka opredelitev tudi vsebinsko pomeni nedovoljeno uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ob uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče ugotovilo, da sta nižji sodišči svojo odločitev o obstoju odškodninske odgovornosti pravilno oprli na krivdno ravnanje zavarovanca tožene stranke, ki v območju okoli rampe pri vratarnici, kjer se pogosto ustavljajo tovorni in osebni avtomobili in puščajo oljne madeže, ni poskrbel za varno hojo mimoidočih (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Ker v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo na podlagi 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno.

Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov tožene stranke.